Tiskane izdaje
Lisina štacuna je prodajalna in pivška turističnoinformacijska točka. Velika izložbena okna gledajo na glavno cesto, po kateri se vse poletje skozi Pivko k morju ali z njega valijo dolge kolone vozil, k pogledu v trgovino pa vabi lepo urejeno pročelje. Poljakinjama, ki nama nista mogli dopovedati, kaj želita, je Lise ponudila računalnik v kotičku trgovine, googlov prevajalnik pa nam je »dopovedal«, da bi radi kupili koprivni sirup.
Da ima papirje
In sta ga! Pa še kavico iz sosednjega lokala za povrhu. Lise Pavšič je svojo Lisino štacuno, v kateri so na voljo domači pridelki ali izdelki, odprla julija, o njej pa se po Pivškem, Ilirskobistriškem in še kje hitro širi samo dober glas. Enako dober o štacuni in o Lise. Drugače ne more biti. Lisina trgovina je prva trgovina na tem koncu Slovenije, ki je odprla svoja vrata za domačo zelenjavo, sadje, vino, kise, sokove, ekološka, čistila, odlične mlečne izdelke, testenine, divjačino, ročna dela, pa oljčno olje, vina, sol, sveže sadje in zelenjavo z Obale ... karkoli, samo da je domače, zdravo in, bi rekla Lise, »da ima papirje«.
Lise pa bi ponudbo zelo rada še razširila. »Ljubljančani na primer sprašujejo po jagnjentini. Nimamo. Tu mi vsi ponujajo cele janjce (smeh), a jaz jih ne morem razrezati. Ni pač nikogar, ki bi ponujal kose jagnjetine. V Brkinih je zelo veliko sadja, a zelo malo predelave. Sicer dobro sodelujemo s kmetijo Biščak iz Buj, ki nam dobavlja jabolčni sok, domač je tudi kis, vendar bi bilo tega lahko veliko več. Z divjačino ponujamo tudi zamrznjene idrijske žlikrofe, toda tu znajo vsi pripraviti dobre štruklje, pa jih nihče ne ponudi v prodajo. Tu je premalo žita, zato sem našla mlin v Logarski dolini, ki melje prekmursko in štajersko.«
Z Danske na jug
Lise se je rodila na Danskem, na majhni kmetiji s sedmimi kravami in tremi pujsi. »S tem smo dobro živeli. Spomnim se, kako sem petletna sedela z očetom na vozu, s katerim sva po bližnjem mestu Odense, rojstnem mestu Hansa Christiana Andersena, razvažala mleko od hiše do hiše. Sedim na vozu, pred mano široka zadnjica konja, pa vonj jutranjega mesta, pa povezanost z očetom in njegovo trgovino ... tu se je morda prebudila moja trgovska žilica! Takrat ni nihče govoril, da je pomembno kupiti lokalno, kajti takrat je vse bilo lokalno.
Potem ko je Danska v sedemdesetih letih vstopila v evropsko skupnost, je naša kmetija prenehala obstajati, postala je premajhna, da bi preživela. Prej je bilo v vasi petnajst kmetov, ostala sta dva velika. Od otroštva sem se ukvarjala s konji na kmetiji in za hobi. Po gimnaziji nisem vedela, kaj bi, pa sem postala turistična vodnica po vsej Evropi. Leta 1985 sem prišla v Jugoslavijo in tu ostala. Le eno zimo sem se vrnila na šolo oblikovanja gline in še eno zimo v šolo za športno vzgojo. V Jugoslavijo sem prišla stara 23 let. Zaradi življenja tu, vsega, kar se je tu dogajalo, se nekako nisem mogla odlepiti. Tako mi je bilo všeč! Živela sem v Kopru, ljudje, ki sem jih poznala iz turizma, in sosedje so mi dajali občutek pripadnosti.
Ljubezen v v Jugoslaviji
Potem sem srečala sedanjega moža Zvoneta in s pomočjo njegove družine postala Slovenka tudi po duši. Seveda me je najprej peljal na Triglav, manj za prvi vzpon ni bilo mogoče! (smeh) Deležna sem bila prave vzgoje stare partizanske družine, tako da sem pridobila še nacionalno zavest, hkrati pa to južnjaško veselje, pozitivnost.«
Z Zvonetom sta se leta 1991 začela ukvarjati s trgovino. Skočila na val d.o.o-jev in v BTC kot prva v Sloveniji začela prodajati posteljnino iz naravnih sestavin. Ni šlo slabo in z denarjem od trgovine sta leta 2000 kupila kmetijo v Trnju pri Pivki. Jo dogradila in preuredila v majhno konjeniško kmetijo. »Imamo islandske konje in šolo jahanja, sva inštruktorja jahanja, sem lokalna turistična vodnica. Tiste, ki že znajo jahati, pa vodiva v naravo. Ujahavala sem tudi mlade konje. Ves čas pa sem vedela, da se bom nekoč lotila nečesa drugega. Videla sem veliko možnosti: toliko polj, toliko pridnih rok, tako dobro podnebje in tooooliko uvožene hrane! Govorila sem si, pa to ne more biti res. Nekaj moram narediti. Že pred leti sem se odločila, da bom odprla trgovino z domačimi izdelki. In zdaj smo tukaj! Poskušam povezati ljudi in organizirati ponudbo tukaj, drugim, na ulici. Dejavni smo tudi na facebooku. Brez konjev seveda ne bi šlo, pričakujem pa, da bomo neko stabilnost dosegli v treh letih.«
Premalo ambicij in poguma
Lise Pavšič, pogumno, odločno, prodorno, pridno ... marsikdo v okolju, v katerem je pognala korenine, doživlja kot navdih in spodbudo, pa tudi kot ogledalo samemu sebi. V njem se vidi predvsem tisto, česar ni. »Ljudje se sprašujejo, zakaj nam je Danka morala priti to pokazat?! Toda jaz nisem nič posebnega, na Danskem bi bila moja ideja nekaj čisto povprečnega. Ljudje tu so premalo ambiciozni, vizij ni. Vsi bi nekaj. Na primer: vsi govorijo o samopreskrbi kot o znanstveni fantastiki. A to ni nič takšnega, človek se mora le vzeti v roke in se spustiti na zemljo, namesto da čaka, da bo jutri boljše. Da začne uporabljati to, kar ima. Kot svoj osebni in poslovni uspeh si precej štejem prav to, da sem znala v življenju uporabiti, kar mi je bilo na voljo, in nekaj narediti iz tega.«
Lise pozna številne Pivčane, Brkince in drugi, ki bi lahko naredili in prodali kaj več. Običajno se izgovarjajo na »papirje«, »toda dovoljenja, deklaracije pač morajo biti. Ja, in potem je treba plačati še davek. Pri nas je beseda davek kletvica. A mi se ne zavedamo, kaj to je. Lahko se ne strinjamo z načinom, kako se porablja, toda to je naša odgovornost. Živimo v demokraciji in sami smo krivi, da imamo zanič politiko. Kot posamezniki smo premalo kritični, konstruktivni, premalo zaupamo in sodelujemo. Smo kot v krču, toda iz njega nas ne bodo rešili drugi.« Lise je odkrila, kje so korenine tega. »V tukajšnji vzgoji so,« pravi. »Tu je najbolj pomembno, da so otroci pridni in da imajo v šoli dobre ocene, manj pa je pomembno, kakšni so kot ljudje. Na Danskem se že od otroka zahteva mnenje, argument, dovoli se mu drugačno mnenje, toda mnenje mora imeti, dovoli se mu biti samostojen.«
Neizkoriščene možnosti
In se vrneva k trgovini in njenim prizadevanjem. Povezana je z dekleti iz regionalne razvojne agencije, občino, lastniki prenočitvenih zmogljivosti. Skupaj snujejo strategijo za prihodnje leto. »Hrana je zelo dober spominek, vidim. Moramo najti način, da bo turist s seboj odnesel občutek, kako dobro se je imel pri nas. Na hitro ga obrati za 50 evrov, to ni nič! Lahko pa porabi samo pet evrov, je lepo postrežen, zadovoljen s ponudbo, pa se bo morda njegov bratranec prihodnje leto tu zadržal še dlje,« razmišlja Lise in spet zavzdihne, koliko neizkoriščenih možnosti za konjeniški turizem imajo ti njeni kraji.
