Ljubljenček za nežne ponočnjake

Če bi med hišnimi ljubljenčki iskali najmehkejšega, bi kljub hudi konkurenci zmagala činčila in si za nagrado zaželela rozino. Zaradi do petdesetih dlak, ki rastejo iz enega folikla, je namreč njen kožuh svilnat in gost, v bistvu tako gost, da v njem tudi zajedavci tako rekoč ne morejo preživeti.

Bila bi skoraj idealna maskota katerega izmed proizvajalcev mehčalcev za perilo, če ne bi držalo tudi, da činčilam voda škodi, zato je nikoli in nikakor ne smemo močiti. Zanjo so primerne izključno peščene kopeli, s katerimi večkrat na teden vzdržuje primerno čistočo svojega kožuha, saj tako odstrani iz njega nečistočo in presežek maščobe.

Samo na videz robustne in lene

Čeprav so činčile najmehkejše in izredno čiste, pa gotovo ne sodijo med najbolj enostavne hišne ljubljenčke. Delujejo sicer zadržano, vendar so v resnici izredno živahne in hitre živali, ki z lahkoto skočijo višje, kot si je sploh mogoče zamisliti. Zaradi njihove izrazito glodavske narave jim teknejo leseni predmeti, plastika, papir ali kabli, zato je zanje nujna namestitev v kletki, iz katere se ne morejo pregristi. Namestitev mora biti dovolj zračna, klasični stekleni terariji tako niso primerni, saj činčila zelo slabo uravnava telesno temperaturo. Poleg višje kletke s poličkami, primernim nastiljem, peščeno kopeljo, papirnatimi ali lesenimi igračami za grizenje in hiško za spanje pa potrebuje tudi gibanje v varnem prostoru. Ne bo dovolj, da zaščitimo samo kable pri tleh, saj bo činčila brez posebnega napora skočila tudi meter visoko, pristala na knjižni polici in se lotila preoblikovanja knjig. Pri podvigih male grizolde moramo biti previdni tudi zato, ker večino pogrizenega poje, zato ji je treba preprečiti predelovanje predmetov iz plastike.

Čeprav činčila izvira iz Andov, živi danes skoraj izključno v ujetništvu. Kriv za to je prav njen mehki, pri večini primerkov prelivajoče se sivi kožušček; čeprav zaradi selektivne vzreje poznamo tudi druga pigmentiranja in barve. Zaradi kožuščka, ki je menda še mehkejši kot tjulnjev, so jo najprej iztrebili v njenem avtohtonem okolju, ko pa je postal lov nanjo prepovedan, so jih začeli množično gojiti v krznarski industriji, kljub temu da je zaradi njene majhnosti za en sam plašč potrebnih več kot sto činčiljih kožuščkov.

Činčile redko vidimo v skupini, čeprav so zelo družabne živali. »Če je le mogoče, ljudem, ki se zanje šele odločajo, priporočamo nameščanje v parih,« pove Maja Čonč iz Zavoda Kosovir. Z zapuščenimi in neželenimi činčilami imajo pri Kosovirju manj opravka kot z drugimi živalmi, prav tako jih redko zasledimo v zavetiščih, kar pomeni, da so trenutno mnogo manj popularne kot na primer beli dihurji ali podgane. »Drugače je, če eno činčilo že imamo, pri združevanju je torej treba biti previden, tako kot pri vseh glodavcih. Običajno komplicirajo manj, če gre za združevanje dveh, in ne za dodajanje še ene v večjo skupino. Lažje je seveda tudi, če sta živali nasprotnega spola, vendar je potem treba paziti glede mladičev,« dodaja. Če smo se odločili za činčilji par, moramo poskrbeti za kastracijo samčka, saj se zaradi tveganosti posega pri samicah za rutinsko sterilizacijo činčil veterinarji ne odločajo. »Činčiljo samico najpogosteje steriliziramo zaradi bolezenskega procesa na reprodukcijskem traktu, kot je npr. bakterijska okužba rodil, tumor na jajčniku ali tumor na maternici,« pojasnjuje dr. Jožko Račnik z ljubljanske veterinarske fakultete, večino samcev pa kastrirajo zaradi preprečevanja neželenega razmnoževanja.

V primerjavi z večino glodavcev, katerih slabost je izredno kratka življenjska doba, živijo činčile povprečno petnajst let in več. Zato se zanje nikar ne odločimo, če menimo, da jim v svojem stanovanju ne bomo mogli zagotoviti prostora za gibanje in bomo tako žival obsodili na deset­letje dolgo ždenje v kletki. Previdni moramo biti tudi pri prehrani, saj je činčilji prebavni trakt občutljiv za spremembe. Hrana, primerna za činčile, je zelo enolična in na videz pusta: zagotoviti ji moramo dovolj svežega sena in posebno briketirano hrano za činčile, ki naj ne vsebuje žit, oreščkov ali suhega sadja, pri dodajanju priboljškov, svežega sadja ali zelenjave pa bodimo raje bolj skopi kot ne.

Noč ima za činčile svojo moč

Zaupanje z ljudmi činčile gradijo počasi, zato ne bodo kar vsakomur zlezle v naročje, ko pa začnejo zaupati, se na svoje ljudi zelo navežejo. Rade imajo rutino, preveč novih izzivov pa je zanje stresno. Ravnanje z njimi mora biti nežno, a odločno, saj bi jo lahko resno poškodovali že z grobim stiskom. Zato tudi niso primerne za družine z majhnimi otroki, ki večinoma še niso sposobni primernega ravnanja z njimi. Obstaja še razlog, zakaj niso primerni hišni ljubljenček za odrasle, ki zvečer radi hitro zaspijo in zgodaj vstajajo: činčila je namreč izrazito nočna žival, ki postane najbolj aktivna šele okoli devete ure zvečer, poseganje v njen spalni ritem in nasilno bujenje pa sčasoma vplivata na njeno zdravje. Gotovo pa je prav zato primerna za tiste, ki so večino dneva zdoma in si lahko čas za svojega ljubljenčka vzamejo šele zvečer, ko se za činčilo dan šele dobro začne.