Mala zver v vašem domu

Beli dihurji so ljubljenčki z ušesi plišastega medvedka, zobmi mesojede živali in vonjem po mošusu.

Objavljeno
28. julij 2013 11.58
Taja Topolovec
Taja Topolovec

Če ste kdaj imeli v rokah dobro vzgojenega in oskrbovanega dihurja, se vam je zverinica gotovo vtisnila v spomin. Malokateri drug hišni ljubljenček se zna tako sproščeno razlesti v naročju in z vidno zadovoljnim izrazom zadremati. Seveda pa je lahko izkušnja z dihurjem tudi čisto drugačna, boleča in nič kaj romantična, saj ga je treba v takšnega prijetnega ljubljenčka šele vzgojiti.

Samički Viki in Rea, s katerima se srečamo v parku ob Ljubljanici, sta uigran dihurji par, ki ga prvim skrbnikom ni uspelo vzgojiti. Kupljeni sta bili verjetno v kateri izmed trgovin za male živali, kjer se s socializacijo živali, ki jih prodajajo, večinoma ne ukvarjajo in tako mladi dihurji zamudijo kritični čas za vzpostavljanje primernega odnosa do ljudi, to pa se kaže v grobem odnosu in grizenju.

Začasna skrbnica, pri kateri sta dihurčici nastanjeni, je v navajanje na oskrbo in spoznavanje novih situacij, drugih ljudi in živali vložila veliko truda, seveda pa bo moral svoj del opraviti tudi njun posvojitelj. Sogovornica meni, da za osnovno prevzgojo večine vzgojno zanemarjenih dihurjev potrebuješ približno mesec dni vsakodnevnega dela, potem pa je treba nadaljevati tudi v novem domu. Pristop je pri vsakem dihurju drugačen. Plašne je treba naučiti, da človek ni grožnja, dominantnim pa je treba brez fizične kazni ali prisile dati vedeti, kje je njihovo mesto v družini. Medtem ko Rea in Viki priplezata iz svojega prenosnega boksa in se opremljeni z oprsnicama in na povodcih odpravita na raziskovanje travnika in kopanje lukenj, Petra razloži, da sta bili samički vmes posvojeni, vendar sta se zaradi neodgovornosti prvih posvojiteljev vrnili k njej in zdaj iščeta nov dom pri nekom, ki mu je jasno, kaj pomeni živeti z dihurji.

Ne smrdi kot dihur

Ime udomačene vrste, ki domnevno izhaja iz divjega evropskega belega dihurja, je dvakrat zavajajoče. Beli dihurji namreč z izjemo albino posameznikov niso beli, prav tako ne smrdijo »kot dihurji«. Seveda pa imajo specifičen vonj, ki je rahlo rezek in hkrati malo sladkast, nekateri ga primerjajo z vonjem po mošusu.

Na vonj vplivata prehrana in čistoča njihovega bivalnega okolja, velika razlika pa je v vonju kastriranih in nekastriranih dihurjev, vendar slednjega ne boste imeli doma za hišnega ljubljenčka. Pri samicah je namreč kastracija (se pravi kirurška odstranitev vseh reproduktivnih organov) nujna, saj sicer dihurčice, ki niso namenjene za vzrejo, zapadejo v trajno gonitev, ki jih lahko popolnoma izčrpa. Pri samcih se s posegom prepreči markiranje okolice, razvoj spolnega vedenja in omili vonj.

Beli dihurji so zveri, predstavniki številčne družine kun, v katero spadajo tudi kune, podlasice, jazbeci in vidre, zato niso primerni za sobivanje z glodavci ali pticami, ki jih vidijo kot plen. Skrbnica Ree in Viki pove anekdoto, kako je dihurčici nevede sprehajala mimo kuncev na nekem vrtu in kakšen lovski nagon je v njiju sprožilo to, da sta jih samo zavohali skozi ograjo. So pa dihurji pod nadzorom združljivi z mačkami in psi, ki so vajeni drugih živali, vendar moramo biti previdni, večji psi bi namreč tudi v igri dihurja zlahka resno poškodovali.

Zanimiv, a zahteven

»Ko so dihurji stari nekaj mesecev, se pojavi prvi val menjave lastnikov,« opisuje izkušnje z iskanjem novih domov zanje Maja Čonč, ki je leta 2005 ustanovila Društvo Zverinice, katerega namen je informiranje in ozaveščanje o oskrbi belih dihurjev, zdaj pa vodi tudi Zavod Kosovir. Legel, pri katerih bi se vzreditelji načrt­no ukvarjali s socializacijo dihurjev, je v Sloveniji že tako malo, problem pa se še poveča, ko dihurji vstopijo v puberteto in za nekaj časa popolnoma pozabijo, česar so se do takrat naučili. Mlade dihurje po njenih izkušnjah prvi skrbniki večinoma oddajajo zaradi grizenja, neuporabe wc-ja, vedno močnejšega vonja in zaradi tega, ker mlad, hiperaktiven dihur, se posebno če je sam, zahteva veliko našega časa in interakcije s skrbnikom. »Če preživite to obdobje, ki traja nekje med četrtim mesecem in do kastracije, se pravi do devetega, desetega meseca dihurjevega življenja, ste na konju,« dodaja. Zaradi vsega naštetega začetnikom in tistim, ki imajo otroke, svetujejo nakup ali posvojitev starejšega, dobro socializiranega dihurja.

Kakor pri vsaki nezaupljivi živali, ki ni bila deležna veliko vzgoje, je za prevzgojo tudi pri dihurjih potrebna predvsem kombinacija potrpljenja, vztrajnosti in znanja o delu z njimi. »Začetki druženja so precej nezanimivi – dihur je spuščen, jaz pa sedim na tleh in ga pustim pri miru. Dovolim mu, da sam vzpostavi stik z mano, za kar vedno nagradim. Čez čas, ko mi toliko zaupa, da se ne splaši ob vsakem gibu, ga začnem počasi jemati v naročje, pri čemer se z njim ves čas pogovarjam. Vsebina ni pomembna, lahko je to pravljica o Rdeči kapici, najnovejši trači, lahko obdelaš vreme ali pač brbljaš, pomembno pa je, da je intonacija glasu pomirjujoča. Ko dihurja začneš jemati v roke, je zelo pomembno, da ga opazuješ in se prilagajaš njegovim odzivom,« izkušnje s šepetanjem dihurjem povzema Maja Čonč.

Mesni obroki in čudežna pasta

Temu, da spadajo med zveri, mora biti prirejena tudi njihova prehrana, saj imajo prebavni trakt prilagojen mesni prehrani, ki jo lahko obogatimo z jajci in mlečnimi izdelki, če jih naša žival prenaša. Hranimo jih lahko tudi z briketi za dihurje ali z visokobeljakovinskimi briketi za mačke, pasja hrana pa zanje ni primerna, saj vsebuje preveč žit. Skrbnica Ree in Viki pa izda tudi skrivnost o najljubšem posladku dihurjev. Gre za malt pasto, ki je v osnovi namenjena mačkam, saj naj bi pomagala pri lažjem izločanju dlak iz prebavnega trakta. Dihurji se je lotijo kot najboljšega posladka pod soncem, med lizanjem paste so pripravljeni pustiti celo, da jim ostrižeš kremplje ali očistiš ušesa. Večina skrbnikov mačk ima verjetno čisto nasprotno izkušnjo, saj njihove kosmatinke od teh past odskočijo vsaj pol metra. Če ste kdaj sledili navodilom proizvajalca, da pasto namažite na tačko, od koder jo bo mačka seveda polizala, se je podvig skoraj gotovo končal z mastnimi odtisi po celem stanovanju, pasta pa se je med divjim otresanjem znašla tudi na stenah in stropu. Pošten dihur se bo za tubo te iste paste pustil zvabiti kamorkoli, namazano tačko pa bo seveda najprej očistil do sijaja, šele nato se bo vrnil k sosledju vragolij, ki jih je načrtoval.