Tiskane izdaje
Otroci postajajo iz dneva v dan bolj skrivnostni. Starši začnejo hrepeneti, da bi jih spustili k sebi, da bi izvedeli vsaj kakšno malenkost o njihovem življenju, o tem, kaj čutijo, kaj doživljajo.
Delček skrivnosti najstniškega sveta bosta v teh dneh razkrila dr. Albert in Lea Mrgole. Izšla bo namreč njuna knjiga Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, v kateri sta nanizala dvesto zgodb iz vsakdanjega življenja najstnikov. Njeno osrednje sporočilo je, postavimo se v otrokove čevlje, a ravnajmo kot odrasli.
Koliko starši razmišljajo o tem, da so med puberteto v hudi stiski tudi ali predvsem otroci? Koliko se sprašujejo, kaj se z njimi dogaja? Zdi se, da so predvsem začudeni, ker so se iz pridnih, zlatih otrok, ki so jih občudovali in ki so bili tako zelo navezani nanje, nenadoma spremenili v nezemljane, v bitja iz tujega planeta.
Albert: V tem obdobju se dogajajo biološke, hormonske spremembe, oblikuje se nova percepcija sveta, odnosov. Otroci občutijo potrebo po tem, da se družijo z vrstniki, da preizkušajo stvari, da se učijo na svoji koži, da pridobivajo izkušnje, da postanejo avtonomni. Ta del odraščanja nekako razumemo. Vsi imamo to za seboj. Težko pa sprejemamo tisti drugi del. Doslej so na nas gledali iz perspektive otrok, navzgor, kot vsemogočne, zanje smo bili tisti, ki smo vse obvladovali. Zdaj nas ne morejo več doživljati na ta način, vreči nas morajo s prestola, in način, kako to naredijo, je lahko zelo boleč, če ga starši jemljemo osebno. V tem obdobju namreč slišimo besede, ki nas bolijo.
Lea: Kako to naredijo, je zelo odvisno od stika med starši in otroki. Če imajo otroci občutek, da jih starši razumejo ali pa vsaj tolerirajo te spremembe, njihovo raziskovanje, eksperimentiranje, bo uporništvo veliko milejše, manj hudo za starše, kot bi ga doživeli recimo ob otroku, ki se je odločil, da bo prišel do cilja z uporništvom, ker ne vidi druge poti. In tukaj ne govorimo o majhnih stvareh, o spremembi stila oblačenja, o drugačni frizuri, celo o eksperimentiranju na žurih ne. Govorimo o velikih stvareh, o depresiji, motnjah hranjenja, samopoškodbah, o tveganem vedenju, o tem, da otrok preprosto ne vstane več iz postelje in noče v šolo. Ti otroci so res izgubljeni, nimajo nikogar, ki bi jim pomagal skozi razvoj na neki zdrav način.
So to otroci, ki nimajo stika s starši?
Lea: Da. Najstnik zelo potrebuje starše, ampak ne tiste starše, ki so ga včasih lovili in hodili za njim, da so mu obrisali nosek, ampak starše, ki znajo opazovati, spodbujati, ga podpirati pri vstopanju v samostojnost. Najstništvo je zadnja faza pred samostojnostjo in najstniki potrebujejo izkušnje. Naša beseda več ne zadošča.
Kako se lahko starši naučimo ravnanja z najstniki?
Albert: Temu sva posvetila prvi del knjige. Vloga starša, ob tem, da se te vloge zavedamo, ni preprosta. Pri našem vedenju nas vodijo neki vzorci, neka čustva. Strah nas je, bojimo se, kaj vse gre lahko narobe. Zelo smo odgovorni, imamo izdelane predstave, kako naj bi otroci odraščali. Otroci se nam tudi smilijo, radi bi jim olajšali življenjske padce. Vse to so zelo velike ovire, ki nam otežujejo pokončno, zavestno starševstvo, takšno, pri katerem se zavedamo, kako je pomembno, da smo ob otroku v tem obdobju, da prepoznamo, kaj potrebuje, da mu povemo, glej, pri tebi se razvijajo čustva, s tem je vse v redu. Ob tem pa postavljamo meje in pravila in se jih držimo.
Starši se lahko tukaj zgubijo. Nekateri na dogajanje gledajo črno-belo, so rigidni, ne popuščajo. In potem se začne boj med njimi in mladostniki, ki se upirajo. Druga skrajnost je, da se starši bojijo svojih otrok, tretja, da se zanje sploh ne zanimajo.
Lea: To se da naučiti. Zelo pomembno je, da znamo nadzorovati svoja čustva, ko se soočimo z najstnikom, ko nekaj zahtevamo ali ko se zapletemo v konflikt. To se da. To zna vsak. Na primer: če najstnik nekaj polije, ponavadi eden od staršev vzroji in zavpije, kako si mogel politi, kako si lahko tako neroden, daj malo pazi. Naslednjo nedeljo pride na obisk teta in se zgodi ista scena. Reakcija staršev ni enaka. V tem primeru ponavadi rečejo, umaknimo krožnike, bomo pobrisali. So zelo prijazni. Znajo kontrolirati čustva. Ko smo z najstnikom v konfliktu, je zelo pomembno, da ne vzgajamo s čustvi.
Ampak?
Lea: Vedeti moramo, kaj hočemo doseči, in slediti cilju. Če želimo, da pospravi čevlje, čeprav ga zunaj čakajo prijatelji, rečemo, ja, lahko boš šel ven, ko boš pospravil čevlje. Ne pustimo, da nas s svojim vedenjem, ki je lahko zelo impulzivno, spravi v jezo, nemoč, v enako vedenje, kot je njegovo. Včasih, ko gledam, kako se prepirajo starši in najstniki, vidim, kako se obnašajo čisto enako, starši nenadoma postanejo otroci in prepirata se dva otroka. Nobeden ne ve najbolje, kaj bi rad. Oziroma najstnik včasih bolj ve, da bi se rad nečemu izognil, recimo delu ali odgovornosti. Treba se je torej zavedati čustev, jih nadzorovati in hkrati vedeti, kaj hočemo kot starši.
Kaj pa je to, kar ponavadi hočemo? Nekaj partikularnega, kot so recimo pospravljeni čevlji, ali podoba, kakšnega najstnika želimo imeti? Recimo priljudnega, kultiviranega, urejenega, z delovnimi in učnimi navadami?
Albert: Meni je pomagalo, če sem pomislil, kako si predstavljam najin odnos čez pet let. Ko je recimo prinesel domov oceno, ki se je v tistem trenutku zdela katastrofalna, sem si rekel, ali je ta ocena še toliko pomembna, če pomislim na najin odnos čez pet let. A je vredno zaradi popravnega izpita podreti ta odnos, porušiti stik med nama, zmerjati, žaliti, kaznovati? Vprašal sem se, ali je moja reakcija povezovalna?
Lea: Bo moje vedenje otroka odgnalo stran?
Albert: Vse moje spontane ideje so bile nepovezovalne.
Katere pa so povezovalne reakcije?
Albert: Vse, ki se razlikujejo od nepovezovalnih. Da se vprašam, kako je zdaj meni. In kako je njemu? Sem razočaran? Sem jezen? Pod jezo je ponavadi nekaj drugega, recimo nemoč, bojazen, da me ni slišal, da me ne upošteva. Da pomislim na njegove potrebe, kako je biti v njegovi koži.
Poglejmo konkretno situacijo. Otroku naročimo, da mora biti opolnoči doma, on pa se za to ne zmeni. Kako ravnati povezovalno?
Lea: Tu sta že dve zanki. Če najstnik ni sodeloval pri tem dogovoru, ga zelo verjetno ne bo domov opolnoči. Najstnik mora imeti občutek, da je imel možnost izbire. Recimo, da predlaga, da se vrne domov ob dveh, mi pa želimo, da pride opolnoči. Rečemo, glej, do dveh pač ne moreš biti zunaj, dovolimo ti, da si do enajstih. Sledijo običajne reakcije od zavijanja z očmi do tega, da smo bedni starši in da bodo vsi zunaj do šestih zjutraj. A potem se vrne in reče, no, dobro, a mi dovolite, da sem zunaj vsaj do polnoči? In rečemo, ja, dovolimo, ker ti zaupamo. On ima potem občutek, da si je izboril to uro in da mu zaupamo. V tem primeru bo gotovo prišel opolnoči.
Kako ste doživeli prizor, ko vam je sin rekel, mami, ali bo puberteta dolgo trajala?
Lea: Ko najstnik ni v stiku s starši, so starši tisti, ki morajo najti ta stik. To je naša dolžnost. Če po prepiru rečemo, naj kar on pride do nas, po kolenih naj se priplazi, ne ravnamo odraslo. Otrok lahko v takem primeru kvečjemu odplazi. Takrat ga lahko izgubimo. Tudi ko imamo občutek, da se mora on posipati s pepelom, smo mi odgovorni, da se povežemo z njim.
Sama se poskušam zavedati čustev, in ko čutim, da jih ne morem obvladovati, se umaknem. In to tudi povem. Obvladujemo lahko samo svoja čustva, ne moremo obvladovati čustev drugih. Niti otroških ne. Tudi trmo pri triletnem otroku ustavimo s tem, da obvladamo svoja čustva, ne njegovih. Vedno izhajamo iz sebe. Sama rečem, prosim, potrebujem čas zase. Zdajle ni pravi trenutek. Moram premisliti. Ko se pomirim, ko začutim, kaj hočem, kaj je moj cilj, grem k otroku in rečem, rada bi se pogovorila s tabo. Počakam na njegov odziv. Če reče, zdaj ne, to sprejmem in vprašam, kdaj pa. Lahko zvečer? Nobena stvar ni taka, da se o njej ne bi mogli pogovoriti čez dva dni, čez en teden. Odnos se vedno da popraviti, če je še tako porušen.
Posebej presunljiv je bil stavek, koliko časa bo še to trajalo, to čemur vi pravite puberteta. To ni bil jezen, ampak skrušen otrok.
Lea: Ta otrok je bil v resnici skrušen že prej, ko je porinil mizo, ko mi je rekel, da sem bedna, ampak takrat ni mogel tega pokazati. On ni znal reči, meni je ful težko, jaz ful trpim, meni se ne da hoditi v šolo, meni se ne da učiti, samo na druge stvari mislim. Ker sem ga spraševala o stvareh, pri katerih je nemočen, mi je rekel, da sem bedna.
Ker ni znal prepoznati? Ali ker ni znal izraziti?
Najstniki to prepoznajo, ampak ne najdejo odgovorov na ta vprašanja. Prej smo otroku recimo rekli, ne dotikaj se pečice, ker peče, in je verjel. Najstniki ne verjamejo več. To je tako obdobje, in tako je prav. Tisti, ki verjamejo, pridejo v to obdobje pozneje. Vsi moramo to dati skozi.
Kaj pa lahko rečemo? Poskusi?
Ja, v okoliščinah, ki so varne. Lahko rečemo, moja izkušnja je taka, ti pa lahko poskušiš sam. In potem smo mu na voljo, ob njem čakamo, ali nas bo potreboval ali ne.
Kaj je tisto najhujše v puberteti? Rekli ste, da je eksperimentiranje z oblačili in frizuro skoraj zanemarljivo.
Albert: Kjer najstniki nimajo možnosti, da bi eksperimentirali na varnem terenu, to naredijo na nevarnem. Zato nas je strah drog in drugih prepovedanih vedenj. Poznamo veliko preventivnih dejavnikov in stik med starši in otroki je zmeraj na prvem mestu. Odločilen je občutek, da je staršem mar za otroka, da ga sprejemajo, da pripada. Potem so tu še občutek integritete lastnega telesa, odnos do zdravja; da se ne bom šel špikat, se uničevat, ker imam rad svoje zdravje, svoje telo. Ker se cenim kot osebnost, ker imam pred sabo cilje, ker se vidim kot nekdo, ki se bo še razvijal. Najstniki morajo imeti dovolj prostora, ampak obenem jim morajo starši sporočati, stali ti bomo ob strani, ne glede na to, kaj boš ti počel.
Lea: Velikokrat dobi otrok starše šele, ko ugotovijo, da se drogira. Potem pustijo službo, iščejo pomoč, se obrnejo na terapevta, so ves čas doma z njim.
Na kaj naj bomo pozorni? Na prvo cigareto? Prvo pivo?
Albert: Pot v zasvojenost ne vodi prek prve cigarete, piva, pa še trava sodi sem zraven. To je eksperimentiranje, ki je del kulture najstništva. Gre za meje. Meje spoštujejo tisti najstniki, ki vidijo smisel, tega pa vidijo, ko imajo z nami stik. Upoštevajo meje, ki so njim sicer nesmiselne, ker jim je mar za odnos z nami.
Lea: Gre za to, da si otrok upa staršem povedati, da je spil dve pivi, ker ve, da ga ne bodo kaznovali, ampak se bodo z njim pogovorili o tej izkušnji. Če ga bodo kaznovali, bo verjetno to izkušnjo ponovil, že zato, ker starši niso spoštovali tega, da jo potrebuje. Moji otroci vedo, da sem jim vedno na voljo. Že deset let. In moram reči, da sem od tega tudi že zelo utrujena.
Kaj pomeni, da ste jim na voljo? Da se lahko vedno obrnejo na vas?
Lea: Če rečejo, da gredo na Metelkovo žurat in ali bom prišla ponje ob treh zjutraj, rečem, ja, bom. To je zame poklon, saj mi dovolijo, da jih vidim, kakšni so; obenem tako spoznam njihove prijatelje. Na poti domov izvem vse o njih. Da sem jim na voljo, pomeni tudi, da se lahko v vsaki situaciji obrnejo name. Tudi ko reagiram neprimerno, vedo, da se bom sestavila. Na naju se lahko obrnejo s katerokoli izkušnjo, pa bova midva vedno tam zanje, ne bova rekla, spelji se skozi vrata.
Kaj pa je za vaju v takih trenutkih najhujše?
Albert: Recimo biti na voljo, ko te odganjajo, ko se zaprejo v sobo in ti rečejo, ne maram te videti.
Lea: Meni je najhuje iskati stik z njimi, ko vem, da bom zavrnjena, da bom potem še enkrat zavrnjena. Starši moramo prenesti, da otrok ne sodeluje, da ne govori, da ne pride za mizo. Ali pride za mizo, pa je tih. To je najtežje, to čakanje, da se povrne zaupanje.
Kaj svetujete staršem, ki poznajo teorijo, a so ponavadi zaradi službe ali drugih dejavnikov tako utrujeni, da ji ne morejo slediti v praksi?
Albert: Smiselno je, da se uravnotežimo, da si vzamem čas zase, da ozavestimo, da nismo več v službi, da smo doma. Ko pridemo domov, primemo za kljuko in si rečemo, zdaj smo doma, tu me čaka družina, zdaj sem oče, zdaj sem partner.
Lea: Otrokom povejte, kako se počutite, s tem ni nič narobe. Če pridete domov in rečete, utrujena sem, potrebujem svojih deset minut. Preoblekla se bom, stuširala se bom in potem ti bom na voljo. Otroci morajo vedeti, kako je z nami, pogrešajo, če ne vedo. Velikokrat rečejo, kaj mi ves čas težiš, kako je bilo, a ti meni kdaj poveš, kako je bilo tebi. Otrokom je mar za nas, oni bodo upoštevali naše počutje.
Albert: S tem jih tudi učimo, da lahko pripovedujejo o svojem notranjem dogajanju; s tem jim dajemo možnost, da bodo tudi oni prišli do nas in nam rekli, danes sem vesel, danes pa razočaran.
Starši, ki še nimamo otrok v puberteti, s strahom zremo v prihodnost. Kot Damoklejev meč visi nad nami. Česa se pravzaprav bojimo?
Albert: Enako bi lahko rekli tudi, joj, ta starost.
Lea: Naši strahovi so naša največja ovira. Najbolj nas ovira bojazen, joj, samo da ne bo. Če vemo, kaj razmišljajo naši otroci, če jih dovolj dobro poznamo, nas je že pol manj strah. Vemo, kaj se z njimi dogaja, vemo, da ne morejo postati klošarji.
Albert: Lažje je tudi, če se zavedamo nekih svojih kompetenc, če vemo, da si znamo pomagati s humorjem. Ali pa, da se ne vdamo strahovom, ampak rečemo, joj, kako bo fajn. Tukaj se razlikujemo. Nekateri iz razvojnih obdobij naredijo dramo, drugi pa užitek.
Je pa res, da smo starši v tistem času, ko so otroci v puberteti, tudi sami v posebnem razvojnem obdobju. Smo v zrelih letih, ko se sprašujemo o smislu svojega življenja, o tem, kaj smo dosegli, ko obžalujemo svoje pretekle zablode in ko naši starši počasi prihajajo v zadnje obdobje svojega življenja in imamo tudi zaradi tega veliko skrbi. Najstniki nas opominjajo na nedokončane zgodbe našega razvoja.
