Tiskane izdaje
Brez osnovnega znanja branja je nemogoče živeti, vendar zaradi hitenja, tudi pri pouku, postajamo čedalje bolj selektivni in zato nenatančni bralci, ugotavlja upokojena profesorica razrednega pouka, Marja Felkar, ki je pred kratkim v samozaložbi izdala knjigo Beremo z radostjo. Te imajo otroci čedalje manj, saj morajo na hitro usvojiti ogromno veščin, zato zmanjka časa za domišljijo, radovednost in izmenjavo mnenj. Sama je ubrala drugo pot in jo zdaj opisala v lično ilustrirani knjigi.
Knjigo Beremo z radostjo sestavlja devet različno dolgih besedil; iz kratke in daljše zgodbe, knjige z več zgodbami, z dolgo zgodbo z zaporedjem dogajanja … Vsako spremljajo različne, za otroke zanimivo zastavljene naloge ter navodila za učitelje oz. starše s cilji, ki naj bi jih otrok usvojil po igrivi delitvi teksta na smiselne celote: spoznal, kdo je pravi prijatelj; dojel škodo, ki jo povzroči grdo govorjenje drugih; obogatil besedni zaklad, pilil tehniko branja, vadil nastopanje, se naučil preleteti tekst … Z branjem po delih, uporabo slovarjev za razumevanje besed, risanjem junakov po opisu v knjigi ali po lastni domišljiji, brskanjem po besedilu za besedami, ki pripeljejo do želenega odgovora, praktičnimi poskusi tistega, kar je napisano (lom svetlobe, na primer, spoznajo z opazovanjem mavrice skozi prizmo), z iskanjem poti za rešitev (osebnostnih) težav knjižnih junakov pa se sodelovalno učenje, k čemur vabi knjiga, hitro sprevrže v igro, ob kateri se otrok uči, gradi in razmišlja s svojo glavo.
Raziskave kažejo, da otroci in odrasli slabše beremo. Kako to?
Tako odrasli kot otroci smo zelo nenatančni bralci, ne posvetimo se dovolj vsebini, ne preberemo vsega, pač pa zapisano zgolj preletimo. A če človek želi popolno informacijo, jo pravilno razumeti, mora prebrati vse, in to zbrano. Vzrok za to je hitenje – v življenju in v šoli, zlasti v drugem razredu, ko se učijo kar tri abecede. Eno šolsko leto je prekratko, če želiš utrditi branje za vsako posamezno abecedo, in otroci prihajajo v zagato, ker ne zmorejo slediti temu hitremu tempu. V drugem razredu bi morali na primer tekst prebrati vsaj štirikrat, dati času čas, da se vsebina usede, a ker tega ni, otroci pogosto preskakujejo besede, ki jih ne razumejo, si jih izmišljujejo in hitijo, da bi prej končali. Ker se premalo pogovarjajo o prebranem, o vsebini ne razmišljajo in slabše razumejo posamezne besede, zato tudi slabše povezujejo sporočila v besedilu.
Sami ste pri poučevanju ubrali drugo pot?
Menim, da je bolj smotrno obdelati manj besedil, pa zato tista bolj podrobno in na zanimiv način – da na temo rišemo, iščemo odstavke, v katerih se skrivajo odgovori na vprašanja, sestavljamo strip, pišemo nadaljevanje zgodbe po lastnem okusu, se pogovarjamo o občutkih oseb v zgodbi in jih prenesemo nase … Tako bo otrok dobil veselje do branja, postal bo radoveden in želel še več, zato bo sam posegel po dodatnih knjigah oz. po morebitnem »ostanku« v učnih načrtih predpisane »norme«.
Obsežni šolski seznami knjig s pogosto (pre)resno tematiko pri tem niso preveč v pomoč.
Žal so res obsežni in včasih z vidika razvojne psihologije prezahtevni, pa vendar je mogoče tudi taka dela strokovno in metodično povsem zadovoljivo obdelati. Besedila, ki so v moji knjigi, sem sicer izbirala po svojem okusu in po nasvetu šolske knjižničarke – gre za čtivo, po katerem otroci radi posegajo. Pri izboru je pač treba upoštevati otrokovo naravo in četudi morebiti ne bo nikoli navdušen bralec, z osebnim in sodelovalnim pristopom lahko dosežemo vsaj to, da se mu branje ne priskuti in se mu posveti vsaj občasno.
In ta celostni pristop, kakor mu pravite, ste zdaj popisali v knjigi.
Moj namen je bil predstaviti eno od mogočih oblik branja, za katero se je po mojih dolgoletnih izkušnjah poučevanja izkazalo, da je otrokom zanimiva. Tehnika branja je namreč zelo zapleten miselni proces, katerega cilj je, da je človek sposoben sam prebrati in povezati besede v celoto ter hkrati to razumeti. Otroci jo usvojijo različno hitro, in to bi morali učitelji upoštevati. Celostni pristop, ki sem ga pri obravnavi literarnih besedil razvila z leti, pa upošteva prav to: razlike v dojemanju in postopnost, usvajanje tehnike branja in samospoznavanja korak za korakom. In čeprav se to začenja v obdobju, ko so otroci še naivni realisti, torej razumejo besedilo dobesedno, sem spoznala, da pogovori in izražanje mnenja o doživljanju in dejanjih junakov niso preuranjeni. Ravno s tem upoštevamo razvojne razlike med otroki in tudi manj sposobni bralci tako napredujejo.
Kako jih torej spodbuditi?
Izražanje na različne načine – z (po)ustvarjanjem vsebine – je za otroke privlačno, spodbuja njihovo domišljijo in ustvarjalnost. Težim zlasti k pogovoru o zapisanem, o občutkih, k poslušanju drugih: če tega ni, vsebina izzveni. Literatura vpliva na desno stran možganov, ki je povezana z mislimi in čustvi, in otroci presenetljivo veliko »slišijo«. Takrat jim je treba pustiti, da vse to povedo, in to brez kakršnega koli vmešavanja, vsiljevanja, pritiska ali zasmehovanja. Številni kdaj ne morejo spraviti skupaj niti stavka, ko pa jih spodbudiš z barvo ali vonjem, ki morebiti asociira na vsebino, ko otroka pozorno poslušajo vsi v razredu, takrat ta običajno spregovori. Na ta način se naučijo pogumno izražati svoje mnenje in razmišljati s svojo glavo, hkrati pa poslušati druge: slišijo sporočilo drugih o isti vsebini ali problemu, naučijo se sprejemati različne poglede in ob tem oblikujejo lasten pogled, ne da bi nekritično sledili drugim. Spoznavajo sami sebe, kaj jim je všeč pri sebi in kaj ne.
Po vašem je ravno branje ena od rešitev tega problema?
Res je. Danes vse preveč upoštevamo le eno inteligenco, logiko, čeprav jih obstaja cela vrsta. Če si damo priložnost, da spoznamo oz. razvijemo tudi druge, pravzaprav šele dobro spoznamo sebe, in do tega nas zelo učinkovito pripelje ravno branje, poslušanje in razprava o tem. Otrok s tem dobi možnost, da izrazi, kaj ga zanima, in če ga pri tem spodbujamo, spozna, na katerih področjih je močan, na katerih šibek. Poznavanje lastnih močnih področij, na kateri je lahko zelo uspešen, mu namreč daje zadovoljstvo in prinaša najboljše rezultate, poznavanje lastnih šibkih področij pa prihrani razočaranja in omogoči pravilno načrtovanje časa za uspešno delo. In s svojo knjigo poskušam prav to – po drobcih voditi otroke do samih sebe, jih spodbuditi k razmišljanju, vzbuditi veselje, ki ga lahko prinaša zapisana beseda.
Kot ste zapisali, je zelo pomembno, da (z) otrokom beremo že zelo zgodaj. Zakaj?
Branje odraslih je za otroke ključno zaradi osebnega stika in tehnike branja, ki naj bi jo tudi sami usvojili. Zelo pomembno je, da jim beremo že od majhnega z vsemi ločili vred; med poslušanjem zgodbe se namreč učijo, kako se berejo ločila, pozneje si lahko starš in otrok drug drugemu bereta, zapojeta, recitirata, poslušata, kakšne spremembe povzročijo različni barvni odtenki, naglasi … Za tako delo imamo starši in učitelji veliko možnosti, nekaj jih je predstavljenih tudi v knjigi. In čeprav otroku branje morebiti na začetku ni všeč, vztrajajmo z zanimivimi dejavnostmi in obiski knjižnice. Po desetih obiskih in zanimivem izbiranju knjig ga bo pritegnilo. Da zgledi vlečejo, seveda ni treba posebej poudarjati.
Opozarjate pa še na eno napako odraslih ...
Otrokom (pre)pogosto vsiljujemo svoje mnenje oziroma se obnašamo, da je edino tisto, kar mislimo mi, pravilno in upoštevanja vredno. S tem jim odvzamemo veselje, ki jim ga sicer lahko prinese samostojno razmišljanje. Dovolite jim, da mislijo, kot mislijo. In četudi nas tako v šoli kot v vsakodnevnem življenju tare pomanjkanje časa, je – čeprav kratek – čas, ko otroku pozorno prisluhnemo in mu damo občutek, da je njegovo mnenje pomembno, zagotovo kakovostno porabljen čas.
