Med neonsko svetlobo in budističnimi templji

Južna Koreja je dežela nasprotij. Posejana je z nebotičniki, najstniki so opremljeni z najnovejšimi pametnimi telefoni in oblečeni po zadnji modi, v vsakem avtomobilu na vetrobranskem steklu kraljuje velikanska navigacijska naprava, med sprehodom po mestnih ulicah pa te slepijo tisočeri neonski in drugačni napisi. Na drugi strani so prostrana riževa polja, z gozdom porasli hribi, tradicionalne vasice in budistični templji, kjer se je čas ustavil.

Na jugovzhodnem koncu korejskega polotoka leži mestece Gjeongdžu, ki je bilo skoraj tisoč let prestolnica dinastije Sila. Ta je združila manjša kraljestva pod eno zastavo, dokler je ni v desetem stoletju nasledila dinastija Gorjeo, po kateri današnja Koreja nosi ime. Mesto je pravzaprav muzej brez vrat. Pot nas med paviljoni ob ribnikih, polnih lotusovih cvetov, pagodami ter hiškami v starem slogu vodi do grobnic starih cesarjev. Grobnice so bile zgrajene v obliki tumulov, velikanskih kamnitih gomil. Danes so porasle s travo, okoli njih pa je urejen park. Sprehod med poslednjimi domovanji cesarjev, katerih imena so se s stoletji izgubila, je neverjetno spokojno doživetje. Če se že niso ohranila imena, pa so se v tistih grobnicah, ki so jih arheologi raziskali, ohranili grobni dodatki, kot sta nakit in keramika, pa tudi stenske poslikave z motivi mitoloških živali. Nekatere najdbe so razstavljene v lokalnem muzeju, druge so zbrane v Narodnem muzeju v Seulu.

Nad mestom kraljuje budistični tempelj Bulguksa, ki je vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Čeprav je v stoletjih doživel vrsto prenov, je še vedno eden najlepših primerkov budistične arhitekture v državi. Nekaj kilometrov stran, po kratki vožnji z avtobusom, najdemo jamo Seokguram. To je svetišče, v katerem stoji iz enega kosa granita izklesan dobre tri metre visok Buda, upodobljen v trenutku, ko doseže razsvetljenje. In ko se znajdeš pred njim, tudi sam občutiš vseobsegajoč mir.

Kot pred stoletji

Med rečnim okljukom in riževimi polji na jugu države leži vasica Hahoe, v kateri dobrih dvesto prebivalcev še vedno živi tako kot pred stoletji. No, z izjemo kakšnega satelitskega krožnika in avtomobila na dvorišču. Vasica je bila postavljena po konfucionističnih načelih. Hiše lokalnih velikašev so krite s strešniki, druge s slamo. Sprehodim se mimo šole, hiše s tradicionalno zeliščno lekarno, nekaj kmečkih bivališč z velikimi keramičnimi lonci, v katerih pripravljajo vloženo zelenjavo, potem pa se prebijem do duhovnega središča vasi s svetim drevesom. V njem prebiva boginja Samsin, zavetnica mater in vzgoje otrok. Korejci na veje drevesa zavezujejo lističe s priprošnjami in molitvami.

Pred leti je Korejo obiskala britanska kraljica Elizabeta II. in v vasici Hahoe proslavila svoj rojstni dan. Zdaj na ta dogodek spominjajo slike v nekaterih restavracijah v okolici, pa tudi muzejček, kjer so med drugim postavili repliko banketa v slogu korejskih kraljev, ki so ga gostitelji priredili monarhinji.

Še ena znamenitost te regije so tradicionalne lesene maske, ki imajo korenine še v stari šamanistični tradiciji. Maske so moške ali ženske, vesele ali s strašljivim pogledom, in domačini si jih vsako leto nadenejo na posebnem praznovanju. Med turisti so seveda priljubljene kot spominki.

Namesto Seula Suwon

Konec osemnajstega stoletja se je kralj Džeongjo odločil, da bo v Suvon preselil prestolnico kraljestva, saj da je zaradi boljše strateške lege primernejši kot Seul. Zdaj mesti povezuje metro, vožnja traja le dobre po ure. Kralj Džeongjo je dal zgraditi mogočno obzidje iz kamna in opeke, s stražnimi stolpi s topovi, z utrdbami in štirimi mestnimi vrati. V mesto je preselil tudi grobnico svojega očeta, kronskega princa Sadoja, ki so ga leta 1762, umorili po naročilu njegovega očeta, kralja Jeongjoja. Zgodovina pravi, da je bil princ duševni bolnik in je s svojim obnašanjem nenehno ogrožal sebe in celoten dvor. Tako so ga zaprli v leseno skrinjo in … počakali en teden.

Kralj Džeongjo je umrl, preden mu je uspelo dokončati projekt selitve prestolnice. Trdnjava pa je ostala do danes in je zdaj vpisana na seznam svetovne dediščine – le mesto se je od takrat razširilo daleč zunaj obzidja in ima več kot milijon prebivalcev. Vesel sem, da sem se za obhod odločil šele pozno popoldne, saj bi bila šestkilometrska hoja po obzidju po vročem soncu zelo naporna. Na poti občudujem obrambne strukture in se čudim mojstrstvu arhitektov, ki so trdnjavo zasnovali tako, da se je bila sposobna ubraniti napadov s katerekoli strani.

Mandarine in muzejčki

Na južnem robu Korejskega polotoka leži otok Džedžu, ki je ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij v deželi. Otok je posejan s turističnimi naselji, pa z nasadi mandarin in muzejčki, posvečenimi najrazličnejšim področjem. Nekateri predstavljajo zgodovino in kulturo otoka, drugi pa so povsem komercialni in namenjeni temu, da še za nekaj časa zadržijo in zabavajo turiste. Nad otokom se boči mogočni vulkan, gora Hala, vrh katere je pogosto zavit v oblake. Posledice vulkanske dejavnosti so marsikje spektakularne – vidimo lahko tunele, ki jih je oblikovala lava, in nenavadne strukture, ki so nastale ob stiku lave z morsko vodo. Še simbol otoka je kamniti možak, izklesan iz poroznega vulkanskega bazalta.

Posebna znamenitost otoka so babice potapljačice. Včasih, ko je bilo življenje v teh krajih zelo težko, se je veliko žena začelo ukvarjati z nabiranjem morskih plodov. Opremljene le z masko in plavutkami, zdaj seveda tudi v neoprenski obleki, so nabirale školjke, morska ušesa, morske kumare in alge ter lovile  hobotnice. Danes je večina še aktivnih potapljačic že krepko v letih in le redka dekleta se odločijo nadaljevati tradicijo svojih prednic. Delo v pisarni ali v trgovini je precej enostavnejše ...

Na meji s severno sosedo

Nedavno je svet zaznamoval šestdeseto obletnico premirja med Severno in Južno Korejo, ki sta se ob pomoči vsaka svojih zaveznikov prej tri leta bojevali v vojni, ki je skoraj popolnoma uničila Korejski polotok. Po prenehanju spopadov so med državama vzdolž celotne kopenske meje vzpostavili štiri kilometre široko demilitarizirano območje, ki je še vedno pod nadzorom Združenih narodov.

Obisk območja skupnega nadzora (joint security area) v kraju Panmundžom je nenavadno doživetje. Že med vožnjo iz Seula se seznanimo z dediščino hladne vojne in dolgim seznamom pravil, ki veljajo za obiskovalce območja. Stroge omejitve glede fotografiranja, nobenih strganih kavbojk, trenirk ali oblačil v vojaških barvah, prepovedano je kazanje s prstom in stroga prepoved pogovarjanja s severnokorejskimi vojaki!  Teh sicer tokrat ni na spregled. Le čutimo lahko njihovo navzočnost, ko na oknu severnokorejske upravne zgradbe vidimo privihano zaveso, izza katere nas skoraj zagotovo opazujejo.

Obiskati je mogoče konferenčno zgradbo, postavljeno na razmejitveni črti, v kateri potekajo pogovori med obema stranema, ko se za to pokaže interes. Ne tako dolgo nazaj so govorili o tem, ali bi in pod kakšnimi pogoji znova odprli skupno industrijsko območje v obmejnem mestu Kaesong, ki so jo na severu enostransko zaprli med aprilskim stopnjevanjem napetosti. Kadar v njej ni pogovorov, je konferenčna zgradba edini kraj, kjer lahko kot turist prestopiš z južne na severno stran. Pri tem te ves čas budno nadzorujeta južnokorejska vojaka, ki po eni strani varujeta pred (malo verjetnim) severnokorejskim napadom, hkrati pa skrbita, da ne bi kakšen preveč pogumen obiskovalec poskusil steči iz zgradbe na drugo stran – kar se gotovo ne bi dobro končalo. Vrnitev v Seul med nebotičnike in neonske napise ter ljudski vrvež samo še podkrepi kontrast med obema državama.