Tiskane izdaje
Po deveti zvečer so bolnišnični hodniki prazni, tihi, čisti. Nikjer nikogar razen vratarja pri glavnem vhodu. Dve nadstropji više prav tako tišina. A ne za dolgo. Izza vrat proti koncu hodnika se sliši vedno glasnejše smrčanje. »Žaganje« v polnem pomenu besede. Ki nenadoma potihne. Deset sekund. Dvajset sekund. Še vedno nič. 40 sekund … in nato verjetno nekaj deset decibelov glasnega boja za zrak, pri čemer rohni in se trese vse, kar je mogoče, vsakršna luknjica, po kateri je mogoče v telo v kar najkrajšem času spraviti čim več kisika.
V laboratoriju za motnje dihanja v spanju v bolnišnici Golnik se zbirajo smrčači najhujše vrste. A hrup, ki ga zganjajo med spanjem, še zdaleč ni njihova največja težava. Precej bolj škodljive so različno dolge prekinitve dihanja, ki lahko vodijo do celonočnih gonj za kisikom, zaradi česar se človek prebudi precej bolj utrujen, kot je legel v posteljo.
V laboratoriju za motnje dihanja tiho brnijo štirje računalniki, na zaslonih se izpisujejo podatki, ki prihajajo od posameznega, kot marionetna lutka ožičenega spalca. Po žicah vso prvo noč, od približno 22. do 7. ure zjutraj potujejo informacije o aktivnosti možganskih valov, premikanju očesnih zrkel (oboje laborantom pomaga pri določanju stopnje pacientovega spanja), o vsebnosti kisika v krvi, aktivnosti mišic na bradi in nogah, frekvenci bitja srca, pretoku zraka skozi nos in usta, širjenju prsnega koša med dihanjem, po mikrofonu tudi o jakosti smrčanja, medtem ko posebna pripravica, pritrjena na prsi, sporoča položaj, v katerem pacient spi, za povrhu pa vse dogajanje snema tudi videokamera. Gre za polisomnografijo, hkratno zaznavanje več bioloških funkcij pri spečem preiskovancu, ki omogoča diagnosticiranje motenj dihanja v spanju in zdravljenje nekaterih od njih. »Pri vseh, ki jih iz pulmološke ambulante napotijo v naš laboratorij, obstaja sum, da med spanjem bolj ali manj pogosto za različno dolga obdobja prenehajo dihati,« je pojasnil tisto noč dežurni, skorajšnji dr. med., Matevž Podlipnik. »Pogosto jih k zdravniku pošljejo njihovi partnerji zaradi obupnega smrčanja ali ker opazijo, da ponoči občasno ne dihajo, precej pa jih tudi samih poišče pomoč, ker imajo zaradi nekakovostnega spanca čedalje več težav v vsakdanjem življenju,« je pojasnil Podlipnik.
Na smrt utrujeni, večinoma moški, ki imajo pogosto čezmerno telesno težo, prihajajo na Golnik – v tej bolnišnici motnje spanja preučujejo od leta 1996, z opremo po mednarodnih standardih pa od leta 2005 – z vseh koncev Slovenije. Pred nočnimi preiskavami, ki navadno trajajo do tri dni, posnamejo EKG, opravijo preiskavo pljučne funkcije in delovanja ščitnice, da odkrijejo morebitne pridružene bolezni. Prvo noč preiskovanci spijo kot doma – z vsem hrupom, znojenjem in oteženim dihanjem vred, za naslednji dve noči pa se ponavadi izkaže, da sta bili zanje eni najlepših po zelo zelo dolgem času. »Pri večini pacientov po prvi noči opazovanja dejansko potrdimo motnjo dihanja, najpogosteje obstruktivno apnejo v spanju (OSA), za katero je značilno, da je dihalni premor daljši od desetih sekund in se ponovi vsaj petkrat v eni uri,« je Podlipnik na zaslonu kazal z rdečo obarvane krivulje, ki so opozarjale na izostanek dihanja in hudo znižanje vsebnosti kisika v krvi. »Kar gledava, je hud primer OSE, saj se opazovancu to zgodi več kot 30-krat v eni uri.« Ne glede na to, ali se prizadeti zaveda ali ne, se zaradi pogostih primanjkljajev zraka večkrat na kratko predrami, takrat globoko zajame zrak (ter ob tem ponavadi glasno zahrka oz. zasmrči), kar močno poruši normalen potek spanca – številni zaradi teh mikroprebujanj skoraj ne preidejo v tretjo, najglobljo fazo spanca, ki je za možgane najbolj obnavljajoča in poživljajoča, in zato so lahko jutra in nato dnevi zelo naporni, zaradi pomanjkanja kisika pospremljeni z glavobolom, predvsem pa celodnevno utrujenostjo, ki jemlje voljo do življenja. A to so malenkosti v primerjavi s škodo, ki lahko nastane, če predolgo odlašamo z obiskom zdravnika. »Če normalno spimo, se nam srce seveda umiri, pri dihalnih premorih pa utrip narašča, hkrati s tem krvni tlak. Pomanjkanje kisika zelo škoduje srčni mišici, ob hipertenziji se lahko sčasoma razvije srčno popuščanje, možganska kap, srčni infarkt, aritmije, sladkorna bolezen,« je našteval Podlipnik.
Buden pred TV? Minutko …
»Kot megla si, dobesedno. Najraje bi sedel križemrok v fotelju in upal, da te ne bo nihče ničesar prosil,« je bil iskren 43-letni Peter iz predmestja Ljubljane, sedeč na postelji v svoji pižami, medtem ko mu je laborant s posebno kremo pritrjeval elektrode na različne točke na glavi. »Pomoč sem poiskal zaradi zares groznega smrčanja, ki se je začelo pred dobrima dvema letoma. Potem sem se začel zjutraj prebujati vedno bolj utrujen, dodatni kilogrami so se kopičili … Da sem res čedalje bolj 'fuč', sem najprej opazil pri gledanju televizije. Ne spomnim se, kdaj mi je nazadnje uspelo pogledati cel film. Četudi je lahko napeto do konca, četudi v njem nastopajo najlepša dekleta, kar jih je, ti ne uspe obdržati oči odprtih,« je povedal Peter, ki ga je osebni zdravnik najprej napotil na nevrološko kliniko, tam pa so hitro ugotovili, da je vzrok dihalna, ne nevrološka motnja. In tako je prišel na Golnik. OSA, motnja dihanja, ki se pojavi zaradi zapore v zgornjih dihalnih poteh, se razvije pri približno dveh odstotkih ljudi, in sicer iz različnih vzrokov, najpogosteje zaradi prevelike teže in telesnih značilnosti, ki zožijo dihalno pot – spuščeno mehko nebo z dolgim jezičkom, mesnat koren jezika, povečani mandlji, velik obseg vratu, slabo prehoden nos, majhna, nazaj pomaknjena spodnja čeljust …«
A Peter je bil, v času, ko smo govorili z njim, že na sončni strani življenja. Za njim je bila namreč že ena noč uvajanja terapije – spanja z masko, povezano z napravo CPAP (Continuous Positive Airway Pressure), ki »v dihala dovaja zrak pod pritiskom, ta pomaga razmakniti oviro na dihalni poti, zato se dihanje normalizira, smrčanje izgine, človek se naspi, kakor je treba, zato čez dan ni več tako utrujen,« je pojasnil Podlipnik in Petru na glavo pritrdil še trak, ki pomaga med spanjem obdržati usta zaprta. »Spodbujamo fiziološko pravilnejše dihanje – skozi nos; tudi delovanje CPAP je lahko neučinkovito ter neprijetno za pacienta, če ima odprta usta, skozi nos pa prihaja dodaten zrak.« Peter si je pustil navezati in pritrditi prav vse, kar mu je bilo na voljo, čeprav si je težko predstavljati, da nekdo s šopom žic na glavi, vratu in za ušesi, s prevezanim prsnim košem, pulznim oksimetrom za merjenje vsebnosti kisika v krvi na roki, zvezano brado in z dihalno masko, na glavo pritrjeno z elastičnimi trakovi ter prav tako povezano s cevjo, sploh lahko (za)spi. »Že po eni sami noči s tole masko sem kot nov! Danes sem pešačil s takim veseljem in hitrostjo, da sem prišel skoraj do Kranja,« je zadovoljno povedal Peter in se zavalil v posteljo. Minuto pozneje je, kakor se je dalo razbrati z računalniškega zaslona, že spal.
Nevarnost za volanom
»Včasih komaj prideš do sosednjih vrat, pa že slišiš smrčanje,« se je nasmehnil laborant Podlipnik in s klikom miške povečal pritisk dotoka zraka pacientu v drugi sobi, 40-letnemu Tadeju iz Maribora, ki je zaradi zelo izraženih simptomov OSE ter svojega poklica – vozi tovornjak – malo preskočil sicer približno pol leta čakanja za sprejem na oddelku za motnje spanja. Po opravljeni polisomnografiji je bilo jasno, da gre vse to pripisati hudi obliki OSE, ki mu je dodobra zagrenila življenje. »Pri osebnem zdravniku sem bil kar nekajkrat. Tožil sem, da sem nenehno utrujen, da ne morem več varno opravljati svojega dela,« je povedal poklicni voznik. »Najprej sem poslušal le, da moram shujšati, in sem se trudil, a velikih rezultatov ni bilo, čez dan pa sem komaj držal oči odprte. Zdaj vem, da sem na pravem kraju. Po zelo dolgem času sem se res dobro naspal,« se je, preden »ga je dal laborant spat«, nasmihalo Štajercu. Tadej sicer še vedno ima vozniško dovoljenje (v službi zdaj sicer ne vozi tovornjaka), medtem ko so ga Petru preventivno odvzeli. »Pri številnih prometnih nesrečah, v katerih je voznik nenadoma ali iz neznanega razloga zavil levo ali desno oziroma na nasprotni pas, je krivo dejstvo, da jih je 'zmanjkalo' za volanom. To je že alarm, nujno je treba poiskati vzrok,« je pojasnil Podlipnik.
»Če CPAP deluje – in uspešnost je kar visoka –, prizadetim zdravstvena zavarovalnica zagotovi napravo in dihalno masko za uporabo doma. Pogosto je terapija potrebna vse življenje, so pa izjeme, ki jim uspe občutno zmanjšati težo in v posameznih primerih zaradi tega lahko opustijo uporabo CPAP,« je pojasnil študent zadnjega letnika medicine. Ljudje z dihalnimi motnjami med spanjem se namreč vrtijo v začaranem krogu; prevelika teža jim (še dodatno) otežuje dihanje med spanjem, zaradi apnej se prebujajo vedno bolj brez energije in zato nimajo volje po gibanju, medtem ko jim apetit ostane. V trdovratnih primerih, ki so na srečo redki, pa niti CPAP ne deluje. »Takrat ponavadi govorimo o centralni apneji, katere vzrok je v dihalnem centru v možganskem deblu, ki pošilja neustrezne impulze za dihanje – bolnik zato (občasno) sploh ne diha. V teh primerih poskusimo z aparati BIPAP ter ASV (adaptive servo ventilation), ki aktivno uravnavajo vsak vdih in izdih posebej.«
In končno – olajšanje!
V večini primerov je k sreči učinkovit že CPAP, zato se naložba, vredna manj kot tisoč evrov, zagotovo splača. Ljudem se namreč po svoje vrne življenje – v službi se ne borijo več toliko z zaspanostjo, glavoboli, slabšo koncentracijo in večjo vzkipljivostjo, v družbi se jim (skrivoma) ne posmehujejo več, ker jih zmanjkuje za mizo, v gledališču, med čakanjem na zeleno luč v avtu … –, spanec brez dihalnih motenj pomembno varuje srce in ožilje. Nekateri začnejo znova sanjati, drugi se končno znebijo grozljivih mor. »Ker se nenehno borijo za zrak, včasih sanjajo, da se dušijo, utapljajo, da so živi zakopani … Med snemanjem tako občasno poleg smrčanja slišimo vse mogoče: jok, (nezavedno) govorjenje, vzdihe olajšanja...«
Z olajšanjem sta se prejšnjo nedeljo vrnila domov tudi Tadej in Peter. Čeprav se zavedata, da bosta odslej spala z ne preveč estetsko masko na nosu, je to majhna žrtev v primerjavi s kakovostno prespano nočjo. »Kot bi bil nov človek,« je jedrnato povzel Tadej. Na »novo« življenje pa čaka čedalje več ljudi. V laboratoriju za motnje dihanja med spanjem, ki ga vodi Jasmina Gabrijelčič, dr. med., so lani obravnavali 685 pacientov. »Vendar bo število kandidatov še naraščalo. Populacija namreč postaja vedno težja, s tem pa narašča tudi tveganje za dihalne motnje v spanju,« je povedal Podlipnik in potrdil, da je v načrtu postopna širitev oddelka, v kratkem pa bodo podobne preiskave uvedli tudi v mariborski bolnišnici. Pa lahko noč! – Tadej gre k počitku. Spremljanje podatkov polisomnografije – Vso noč se podatki zapisujejo, zjutraj pa jih zdravnik pregleda, oceni, izdela diagnozo in določi terapijo. Kot marionetna lutka – Za spanje in polisomnografijo pripravljeni pacient. Matevž Podlipnik pri pripravi pacienta na spanje – Na glavo namestijo devet elektrod: eno na čelo (ground electrode – po moje je to po naše ozemljitvena elektroda, ampak nisem ziher...?), dve pri očeh (za spremljanje premikov oči), dve na bradi (za spremljanje aktivnosti mišic) ter po dve za ušesi in na vrhu glave (za spremljanje možganske aktivnosti). Dihalna maska, s cevjo povezana z napravo CPAP Matevž Podlipnik pri pripravi pacienta na spanje – Na glavo namestijo devet elektrod: eno na čelo, dve pri očeh, dve na bradi ter po dve za ušesi in na vrhu glave. Če »samo« smrčimo …
Najpogostejša motnja dihanja v spanju je smrčanje, za katero trpi približno 20 odstotkov populacije (in njihovih partnerjev). K temu so najbolj nagnjeni moški, ljudje s povečano telesno težo (več kot 20 odstotkov nad idealno), srčni bolniki, ljudje z motnjami v delovanju ščitnice, tisti z anatomskimi posebnostmi zgornjih dihal (nosnimi polipi, spuščenim mehkim nebom, povečano žrelnico …). Prvi ukrep je zmanjšanje telesne teže. Izogibati se je treba vsemu, kar zmanjšuje mišični tonus in s tem pospešuje nastanek motenj dihanja v spanju: uspavalom, alkoholu v večernih urah, obilnim obrokom, kajenju. Če prizadeti smrči le, kadar leži na hrbtu, si lahko pomaga s posebej oblikovanim ležiščem, ki spodbuja k spanju na boku. V pomoč so tudi trakovi za brado, ki držijo usta zaprta, trši in nižji vzglavnik v obliki črke U, če pa vzrok smrčanja korenini v anatomiji, so na voljo operacije, ki jih izvajajo otorinolaringologi (izboljšanje nosne prehodnosti, skrajšanje mehkega neba in podobno.).
