Miha Logar: »Niti domačini ne vedo, kar ve naša knjiga«

Interaktivni vodnik po naravnih lepotah in bogati kulturni dediščini v višavjih jugozahodne Ugande, ki ga je več let prostovoljno ustvarjala narodno zelo pestra druščina s Slovenci na čelu, bo v kratkem na področ­ju e-kulture in turizma prejel nagrado Združenih narodov, World Summit Award, za enega najbolj inovativnih in tehnično naprednih izdelkov na svetu. Idejni vodja Miha Logar je seveda zadovoljen, priznava pa, da se je že prej zavedal, da je njegova ekipa na tem področju trenutno vodilna.

»Za to obstaja kup razlogov: živimo v državi, ki jo dobro poznamo, imamo majhno, a strokovno izredno usposobljeno ekipo, ki se lahko veliko hitreje zgane kot kakšno večje podjetje. Na primer: ustvarjalci Lonely Planeta se težko dokopljejo do vseh lokalnih informacij, kaj šele ustvarijo avdioslovarček, če v državi, ki jo proučujejo, preživijo zgolj dva tedna …« razmišlja Kranjčan Miha Logar, ki že deset let živi na obrežju jezera Bunjonji v višavjih jugozahodne Ugande. Kot pravi, se je v teh letih ukvarjal z različnimi projekti, vseskozi pa čakal na tehnologijo, ki bi omogočila interaktivno predstavitev tega naravno in kulturno izredno bogatega koščka sveta na čim bolj avtentičen način, hkrati pa v domačinih vzbudila ponos in spoštovanje lastne dežele in dediščine, ki ju doslej ni bilo čutiti.

Elektronska knjiga Gorilla Highlands (Gorilja višavja) je nastajala več let, v končni različici pa ponuja »lokalno preverjena besedila, osupljive fotografije, številne videoposnetke, avdioslovar dveh lokalnih jezikov, interaktivne ilustracije ter zemljevide«, in je, kakor je zapisala komisija za podelitev nagrad, »eden najbolj inovativnih, tehnično dodelanih in do popolnosti oblikovanih izdelkov z elektronsko vsebino na svetu«. Za zdaj je na voljo le za ipad, kmalu jo bo mogoče brati na Applovih računalnikih, v prihodnje pa tudi na drugih platformah.

Ta interaktivni vodnik je videti kot logično nadaljevanje vaših prizadevanj in dela, vse odkar ste pred 14 leti »obtičali« v Ugandi. Tja ste se odpravili zaradi pisanja diplomske naloge na temo, kako so lahko nove tehnologije uporabne za revna okolja, ustanovili ste organizacijo Edirisa – Okno, skozi katero bi svetu omogočili videti pravo Afriko, domačinom pa čim bolj popolno sliko o svetu, izdajali ste knjižice, elektronske publikacije o življenju in kulturi Ugande …

To je bila tehnologija v čakanju. Nanjo smo bili pripravljeni, le čakali smo platformo, programsko orodje, da to tudi uresničimo. Ko ga je Apple pripravil, se je lahko začelo … Ta izdelek je vsekakor vrhunec, povzetek, smetana na vrhu vsega doslej opravljenega, torej rezultat več kot desetletnega dela. Edirisa je rezultat mojih interesov in poklicnega ozadja, koncept pa je ves čas težil k večpredstavnosti. Multimedijska ekipa pod imenom Studio Edirisa torej ni nekaj, kar je nastalo sčasoma, ampak nekaj, kar je potrebovalo svoj čas. Stvari smo, skratka, počasi gradili, vmes počeli marsikaj drugega, ko pa se je ponudila priložnost, sem se temu posvetil najbolj intenzivno. Včasih mi očitajo, da smo premalo konvencialno človekoljubni, ampak to nikoli ni bil naš koncept; vedno smo želeli biti okno, skozi katero bi svetu pokazali Afriko in Afriki svet, v središču tega pa so seveda mediji in turizem: z njim pripelješ človeka v Ugando in mu jo v živo predstaviš, kar je zagotovo najbolj učinkovito.

In s tem pride v državo tudi nekaj denarja – kot ste dejali, je vaš cilj pripeljati kulturno občutljive obiskovalce in z njimi gospodarski napredek.

Tu ni dvoma: vsa naša prizadevanja so bila vedno mišljena kot gospodarski razvoj, a z bolj nenavadnimi dejavnostmi, netipičnimi stvarmi in ob spoštovanju do lokalne kulture. Ker smo dobili lokacijo ob osnovni šoli in ker je bilo za delo z otroki najlažje pridobiti prostovoljce, smo se v začetku ukvarjali predvsem s to dejavnostjo in se pozneje nismo nikakor premislili, kot kdaj ljudje narobe razumejo. Stvar je pač rasla. Na področju izobraževanja smo bili zelo aktivni, a za moje pojme je naš največji prispevek na tem področju filmski in tiskani paket Ustvarjalni vodniki (Creative Guides), ki smo ga naredili za motivacijo in trening ugandskih učiteljev. To je zame Edirisa, ne pa prostovoljsko nadomeščanje učiteljev.

Da jih, skratka, naučiš loviti ribe? Pokažeš tehnologijo, s katero si lahko pomagajo in so zato bolj učinkoviti?

Tehnikalije so res moja strast, a jih nisem nikoli postavljal na prvo mesto. Kar zadeva življenje v osnovni šoli, je treba najprej urediti pomembnejše stvari, kot je uvajanje računalnikov. Skeptični smo do tega, da nekam preprosto prineseš tehnologijo in z njo vse rešiš, je pa to zagotovo del rešitve.

Zahodnjaki že od nekdaj menimo, da je tisto, kar prihaja od nas, pravo, razvojno … Lahko da se motimo, po drugi strani pa je tako, da če te v (multi)medijih ni, te preprosto ni.

Izolacija je danes nemogoča. Pokroviteljske izjave v smislu, pustimo jih pri miru, naj se znajdejo po svoje … so ignorantske. Če bi se to zgodilo, bi ljudje, »ki jih pustimo pri miru«, hitro postali čudaški živalski vrt.

A vaš interaktivni vodnik je nastal z namenom, da daje vpogled v tisto pravo Ugando, z željo, da se ljudje pozneje odločijo to preskusiti tudi osebno?

Naš izdelek lahko gledamo iz dveh vidikov: eden je tisti, ki promovira zdrav turizem, in ta lahko naši regiji prinese gospodarski razvoj. Drugi vidik je kultura: želimo namreč, da se tako turisti kot Ugandčani zavedo lepote, pomena in bogastva dediščine. Da izvedo več o njeni zgodovini, kulturi … še preden pridejo na obisk. Želimo torej promovirati pravo in drugo lepoto Afrike; da ne gre le za živali v narodnem parku, ampak da ima tudi zanimive ljudi, kulturo …

V Ugandi torej znamenitost niso le gorile.

Turizem gre dandanes vedno bolj v smeri ljudi, kulture … na čim bolj avtentičen način. Tako smo delali tudi mi; želimo prepričati obiskovalce, naj si poleg teh svetovno znanih goril ogledajo še kaj drugega: naj gredo z našimi Pigmejci skozi deževni gozd, naj prespijo pri domačinih in ugotovijo, kako živijo, se jim s pomočjo avdioslovarja poskušajo približati, se pogovarjati z njimi … Ker Ugandčan je sam po sebi največ­ja atrakcija: prijazen, umirjen, poln veselja do obiskovalcev, in to res zadene. Ljudje pridejo gledat živali, vrnejo pa se najbolj navdušeni nad stiki z domačini.

Bo v prihodnjem letu e-knjiga dostopna ne le na ipadu, ampak tudi na drugih medijskih napravah?

Prvi korak je spletna stran z različico, ki bo dostopna tudi na mobilnem telefonu, potem pa bo vse odvisno od sredstev. Za kaj takega namreč potrebuješ programsko opremo, saj nekatere platforme ne podpirajo nekaterih medijev. Res si želim, da bi bilo to čimprej dostopno Ugandčanom. Oni bodo namreč vedno bolj posegali po pametnih telefonih. In če ugotovimo, da lahko z ugandskimi programerji nekaj storimo, bomo to tudi naredili. Ker zame so mladi Ugandčani iz prestolnice, ki niso še nikoli razmišljali, da bi prišli k nam na jugozahod, glavna ciljna skupina.

No, človek si misli, da domačini oziroma državljani ne potrebujejo ravno vodnika po domovini, a vi očitno menite drugače.

Niti ljudje, ki živijo tukaj pri nas, ne vedo, kar ve naša knjiga. To so stvari iz kulture in zgodovine, dejstva, ki so jih poskušali misijonarji izkoreniniti, mi pa jih poskušamo obuditi. Lani smo imeli za domačine serijo oddaj po radiu, ki je še vedno najbolj optimalen za širjenje vsebin med prebivalstvom. Res smo dosledno multimedijski, ipad je samo ena od platform. Če bo kdaj denar, bomo izdali tudi knjigo, čeprav bralna kultura tukaj ni pretirano razvita.

Vi ste tujec, pa se s tako vnemo zavzemate za ohranjanje dediščine nekoga drugega. Kako to?

To je po svoje slovenska poteza. Slovenci ponavadi nekako verjamemo, da če človek ne spoštuje svoje kulture, ne more biti iz tega nič dobrega. Poleg tega sem že med študijem o problematiki držav v razvoju ugotovil, da je v središču problema pomanjkanje samospoštovanja. Indijanci, Romi, Aborigini … vedno so neke skupine, ki se v novih časih ne znajdejo, in ko se jim vzame njihov način življenja, vsi skupaj končajo na socialnem in družbenem dnu. To je velik problem tudi v Afriki, kjer so jim sprali možgane, da njihovo, črno, tradicionalno … ni dobro. Zato ne cenijo domačih izdelkov, ampak si želijo poceni plastiko iz tujine. Ne želijo na izlet k nam na jugozahod, ampak gredo raje v Dubaj, če si lahko privoščijo. A s tem je povezan tudi gospodarski razvoj: če kupuješ domače, podpiraš tudi svoje ljudi, svojo deželo.

Ko smo že pri ljudeh – tudi vaša e-knjiga je delo tako Slovencev kot Ugandčanov.

Vse, razen oblikovanja – v svojem prostem času ga je v Sloveniji opravil grafični oblikovalec Samo Ačko – smo izvedli v Ugandi. Drugega Slovenca, strokovnjaka za zvok Gregorja Strehovca, smo namreč zvabili kar v Ugando. Prednost digitalizacije je v tem, da je že prenosni računalnik lahko dostojen studio, zato je res: gre za popolnoma lokalen izdelek, v katerega smo vključili tudi nekaj ugand­skih mladcev, ki smo jih izšolali: umetnik, ki riše; fotograf in videoustvarjalec … Sodelovali so tudi staroste, ki so pomagali predvsem pri pregledu besedil, avdioslovarja; oprli smo se na strokovnjake, ki so v svoji deželi odkrili kaj vznemirljivega. Fotografije iz narodnega parka smo na primer pridobili ob nekdanjega tamkajšnjega rangerja, ki je zdaj fotograf … To knjigo bi bilo nemogoče izdati, če nam fotografi svojih fotografij ne bi podarili oziroma če bi bilo treba vse, kar je bilo narejenega, plačati, izdelka ne bi bilo nikoli. Ker pa je bil to prostovoljski projekt, je šlo. Seveda zdaj želimo pridobiti nekaj denarja od tega, da ga lahko vložimo v prihodnje projekte.

In to so?

Na jugozahodu Ugande želimo iti čim bolj v globino in širino: pripravljamo videozemljevid, ki bo obiskovalcu omogočil, da si prek spleta ogleda kratke videe o lokacijah in prenočiščih ter dobi prostorsko predstavo o našem delu Afrike. Hkrati pa želimo podobno obdelati druge regije v Ugandi in vzhodni Afriki.

Na koncu sploh ne bo treba k vam, ker bo že vse posneto, digitalizirano?

(smeh) Ravno nasprotno: ko bodo ljudje videli, kako lepo je tukaj, si bodo to želeli izkusiti.