Na obisku: režiserka in glasbenik, ki uživata v iskanju čudaških projektov

Dva ustvarjalca. Režiserka in glasbenik, multipraktik. Oba domača na različnih odrih. Mož in žena. Mama in oče. Ivana Djilas in Boštjan Gombač. Vsak hodi svojo pot, a energije se privlačijo in poti nemalokrat prekrižajo. Za seboj imata več kot 30 skupnih projektov, najbolj svež je večer uglasbene poezije Charlesa Bukowskega v SMG Smrt kadi moje cigare. In že gledata naprej.

Je Bukowski zadnje mesece postal peti član vajine družine?

Ivana: Ta Bukowski je dolgo živel v tej hiši in po premieri smo ga komaj spravili ven. Končno sem z njim opravila za nekaj časa. Za mano hodi še od mojega življenja v Srbiji, kjer se prevaja hitreje in v megalomanskih količinah. Njegove knjige sva z Boštjanom zbirala v vseh mogočih jezikih, originalu, v slovenščini, srbščini, jih nosila s seboj, na morje, brala in čakala, da nama pade na misel, kaj s tem ...

Sta njegova fena?

Boštjan: Jaz ja. Vsi ga poznamo po romanih, za njegovo poezijo pa marsikdo ne ve. Sam sem jo odkril v srbščini. Ljubezen do Bukowskega je zrasla hkrati z mojo željo po petju. To pomeni, da sem hotel peti s svojim glasom, ne kabarejsko, ne v falzetu ali kot lik, ki bi ga upodobil. Nisem pa hotel, kot mnogi, sam pisati tekstov. Za to potrebuješ več časa in razmisleka, o čem in komu sploh hočeš peti. V Bukowskem sem se našel.

Ivana: Res je tudi, da midva že več kot deset let iščeva materia­le za razne – jaz temu rečem – čudaške, mejne projekte, za katere ne veš čisto točno, kam sodijo – koncert, gledališče ... A ni enostavno. Ti naši projekti so drugačni od tistih, ki jih delamo na povabilo inštitucij. Bereva najrazličnejše stvari in občasno se poklopi trenutek. Hecava se, da sva zdaj dovolj stara, da lahko delava Bukowskega, pa še to ne vem, ali sva res. Več kot polovica njegove poezije pripoveduje o neki življenjski fazi, ki je midva še ne poznava. Ni stvar v letih, ampak v življenjskih izkušnjah. Ne moreš se ga lotiti pri 20 letih.

Predstava Smrt kadi moje cigare teče na gledališkem odru, a je napovedana kot večer uglasbene poezije. Kakšno vlogo ste imeli kot režiserka v tej neklasični predstavi?

Ivana: Z glasbeniki smo se pogovarjali ravno o tem. Noben glasbenik se ne usede in naredi glasbo iz nič, iz tišine. Nekje moraš vedno začeti. Lahko je začetek zvok, lahko je misel. Bukow­ski je napisal nekaj tisoč pesmi, a ne moreš po naključnem izboru delati tisto, kar je tebi všeč, ker to še ni tema, ki bo zanimala še koga. Nismo se hoteli ukvarjati s klišeji, povezanimi z Bukow­skim, ampak z moškimi čustvi. Ker je v različnih življenjskih fazah pisal zelo intimne stvari o svojem doživljanju sveta, bolečine, smo to vzeli za izhodišče. Vaje z glasbeniki smo začeli z znanostjo, sociologinja Veronika Tašner s pedagoške fakultete nam je predavala o prostorih moškosti in moških čustvih. Imeli smo resno teo­retično podlago. Ljudje si mislijo, da umetnost kar nastaja, dobimo se in se imamo fajn. Ja, saj se imamo. Danes postaja luksuz, da človek sploh ima delo, kaj šele, da ga ima rad. Strukturo predstave smo zgradili na treh fazah v življenju moškega; v prvi Bukowski odrašča in premaguje odnos z očetom; v drugi gre za odločitev, s kom in kako bo živel – ni hotel klasičnega življenja dveh, ki sta skupaj, nemo gledata televizijo in čakata na vikende, praznike in dopuste, v tretji se sooči s staranjem.

Boštjan: Najin izbor pesmi je prevedel igralec Branko Završan.

Ivana: Njemu zaupava, ker razume, kaj je to ritem poezije in glasbe. Pa še dobro se znajde s slovenskimi besedami. Ni enostavno v slovenščini pričarati ostrino Bukowskega, preveč besed je.

Koliko predstav, projektov sta doslej skupaj pripravila?

Ivana: Okoli 30, če ne morda več.

Sta se poznala ob delu v gledališču?

Ivana: Spoznala sva se v gledališču.

Boštjan: Ampak ne med delom pri predstavi.

Ivana: Na neki novoletni žurki. Zelo hitro sva začela tudi delati skupaj, ampak med nama se ni začelo pri delu.

A bilo bi najbrž čudno, če se nekako ne bi prepletla tudi v ustvarjanju. Med drugim sta ustanovila društvo za organizacijo Familija, pod njegovim okriljem pa so nastale predstave, ki so imele izredno dober odziv: Patty Diphusa, izpovedi porno dive, PsychoPATTYa sexualis, O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni, Solistika, Imate radi Bacha, Posluh! Recikliramo, itd. Zdaj pa v koprodukciji s SNG Dramo, v Mali drami pripravljata predstavo Pri nas je vse v redu.

Ivana: Usoda malih zavodov in osebnih iniciativ je, da se selijo in iščejo dom po različnih odrih. Lepo obdobje smo s svojimi »čudaškimi« projekti preživeli v Mestnem gledališču, nekaj let smo poskušali celo imeti svoj oder in narediti glasbeno gledališče v Kavarni Union, zalomilo se je seveda pri financiranju. Ravnokar smo se imeli odlično v Mladinskem gledališču, ne vem, ali je pri njih vedno tako lahko delati ali je to začetek sezone. Zdaj smo v Drami in Pri nas je vse v redu. Moram priznati, da česa takega še nikoli nisem delala. Mlada poljska pisateljica, ki se ne meni za dramsko strukturo in piše tako, kot svet danes izgleda, kot kolaž vsega. Nesramno odpira toliko tem, kolikor jih lahko zajame na straneh ene drame, in te podobno sodobnemu življenju, polnemu različnih informacij in vplivov, pusti, da se utapljaš v lastni nemoči. Jaz pravim, da je predstava po žanru imaginarni dokumentarec, ker do skrajnosti cinično in duhovito slika zgodovino sodobne izčrpane in revne družine tako, kot jo vidi najmlajši član, Kovinska deklica. Med drugim odpira vprašanje, kdo smo, v tem potrošniškem svetu, ko ne moremo več nič kupiti.

Boštjan, ta teden ste z Zlatkom Kaučičem nastopili v eksperimentalnem performansu Nebulozen aus Slovenijen. »Humorna, a prekleto dobra glasba,« jo je napovedal Zlatko. Kak­šne naveze se ustvarjajo v takšnih muziciranjih?

Boštjan: Ta duo je nastal zelo spontano. Dolgo sva se vohala, a spoznala sva se šele pred leti v New Yorku, in nato v Ljubljani ugotavljala, da bi lahko kaj skupaj naredila. Precej več igram z Janezom Dovčem. Vsak duo ali skupina je neki zakon ali familija. Če imaš še pogodbo z založbo, je to res že poroka, drugače pa zveza na koruzi. Nastane vrsta odnosov. Na koncertu ljudje slišijo en stereo zvok, ki pride iz dveh zvočnikov. Ni pomembno, ali je tam zgoraj šest egov, ali se sploh imajo radi. Rolingi to že desetletja dobro skrivajo in služijo mastne milijone, a se mi zdi, da to ni zdravo početi. S Kataleno se imamo fino, poleti smo imeli nekaj manj špilov zaradi Vesne (Zornik, op. p.), ki je rodila, smo vrstniki, sodobniki tako rekoč. Ta energija šteje več kot neka vitruoznost tipov, ki ne komunicirajo med seboj. Ni dovolj komunicirati s publiko, kanali morajo biti odprti tudi med glasbeniki. Z Zlatkom delava eno težjih panog – igrava brez dogovora, torej čisto improvizacijo, misel te pelje, blazno si skoncentriran, moraš poslušati. Jaz tako in tako pravim, da se glasba igra z ušesi, čeprav večina glasbenikov tega ne prakticira. Vsak duet, skupina se razlikuje zaradi ljudi, ki so v njem. Sicer pa sem v zadnjih osmih, devetih letih napisal glasbo za okoli trideset dokumentarcev za nacionalko in v zadnjih 13 letih za več kot 30 gledaliških predstav. To je super izkušnja.

Vam ustrezajo te zelo različne oblike ustvarjanja? Si predstavljate, da bi vse življenje igrali v simfoničnem orkestru?

Boštjan: Želel sem se zaposliti v orkestru Slovenske vojske, v katerem sem igral štiri leta. A takrat se to ne bi poklopilo z gostovanji s Terrafolkom. Svoboda res ni zastonj, a imam vsaj možnost odločanja, s kom bom delal, kdaj bom delal. Če sem si naložil preveč dela, sem si sam kriv, in če ga ni dosti, tudi. V mnogih orkestrih, skupinah pride do splošne otopelosti, nergavosti, žal. Povzdignejo se visoko, da jih komaj še vidiš, nočem posploševati, a pogosto je med njimi veliko fahidiotov. Pa ne govorim samo o muziki, tudi o igralcih, kuharjih, cvetličarjih ...

Mora biti prepih?

Boštjan: Ja, mora biti razgledanost, oči in ušesa morajo biti odprti. Vsak dan se učimo, to ni stara floskula. Takoj ko rečeš, da te nekaj ne zanima, da se nečesa ne da narediti, in tega niti ne poskusiš, si zame mrtev človek. Sploh če to reče umetnik, ki je v kreativnem procesu. Tu se dela največja škoda.

Ne marate, da vas predstavljajo kot multiinstrumentalista, čeprav slovite tudi po tem. Kako ste odkrili to svojo ustvarjalno plat?

Boštjan: Nikoli me naziv multiinstrumentalista ni motil, čeprav mi je ljubši multipraktik. Zvok me je vedno inspiriral. Veliko ljudi se v živ­ljenju odloči le za eno pot, za eno stezico, ki je sicer lahko lepa in je njim zelo všeč. To se mi zdi škoda. Karkoli delaš, moraš biti celosten človek. Mene je k eksperimentiranju spodbudil ta otrok, ki ga moraš nositi v sebi. Završan je fino rekel: klovnovska radovednost, čudenje, ko vidiš, da je vse novo. Ne skačem kot otrok, ampak ko vidim nekaj, kar oddaja zvoke, v meni še vedno skače ta otrok.

Ivana: Recimo žabo.

Kakšno žabo?

Boštjan: Včeraj sem mislil, da bom padel s klopi. Zdaj je bil teden otroka in Zlatko je na koncert prinesel še nekaj igrač, čeprav jih tako ali tako ogromno uporabljava. Žaba igrača, oblečena v pliš, ki se reži – fenomenalno je narejeno, takoj te spravi v dobro voljo.

In to se je vklopilo v vajin projekt?

Ivana: Da vam povem, kako včasih nastajajo projekti. Boštjan in Zlatko prineseta od doma, kar imata, gledam ju, kako se pakirata. Pri nas doma se je zadnje leto naselilo veliko otroških igrač, ki spuščajo različne zvoke (nekatere neznosne) in rečeš si: Aha, ta dva bi lahko to raziskovala naprej in imela koncert na igrače. In zdaj dejansko razvijamo to idejo!

Boštjan: Ampak o tem, ko bo pravi čas. Zdaj v Mariboru prvič delam v novem lutkovnem gledališču, skupaj z japonskim režiserjem Noriyukijem Sawo pripravljamo predstavo Ribič Taro. Kaže super, drugačen način dela, mislim, da bo magično. Sam pišem glasbo.

Ivana: Kako ti že reče režiser?

Boštjan: Zelo umirjeno reče: »Ja, saj to je lepo, ampak daj malo več Boštjana!« Vedno se odpirajo novi svetovi, sploh če si ti dovolj odprt in sproščen, da to zaznaš. Iz prejšnjih izkušenj in procesov nastajanja vseh predstav lahko hitro ponudiš rešitev in prideš do rezultata.

Ivana: Včasih razmišljam, kako moraš v umetnosti vedno znova rušiti samega sebe in se na novo postavljati. Z vsakim projektom se od tebe pričakuje, da si prepoznaven, a vedno nov. Recimo, od kirurga se nikoli ne pričakuje, da vsakič eksperimentira, tam je rutina zelo zaželena. V umet­nosti pa je rutina grda beseda. Res je, da z izkušnjami manj boli, ko se moraš izničiti. Veš, da bo prišlo nekaj novega. Da si to že dal skozi.

Koliko se medsebojno navdihujeta?

Boštjan: Zelo.

Ivana: Rasteš skupaj. Pa ne samo midva, tudi z drugimi, recimo z Jeleno Proković (modna oblikovalka in kostumografka, op. p.) rastemo skupaj. Veš, v kateri fazi je nekdo. Morda je čas, da Boštjan dobi neko resnejšo dramsko vlogo. Ves čas se spogleduje z igro, a je to na meji šarmiranja z glasbo. Mogoče ga je treba poriniti tja, da vidimo, kaj nastane. Čutiš eden drugega, kam gre. V toliko letih je to velik vpliv.

Boštjan: Tudi v ekipi gre za zaupanje. A včasih je energije dobro tudi zamenjati. Sodeloval sem z mnogimi izvrstnimi slovenskimi glasbeniki, a Bukowski se mi je zdel kot nalašč za to, da gremo z Joštom Drašlerjem, Zlatkom Kaučičem in Sebastijanom Duhom v kvartetu raziskovat svoj zvok, energije.

Ivana, ali kdaj razmišljate, kako bi bilo, če bi pred leti ostali v Beogradu?

Ivana: Odselila bi se kam drugam. Življenje v Srbiji je preveč iracionalno za moj karakter. Smešno se sliši, ampak nisem dobro funkcionirala s to mentaliteto. Nisem se znašla, moja racionalnost, seznami, planiranje tam niso bili dobro razumljeni.

Imate zelo izdelan načrt v življenju?

Ivana: Z leti se človek nauči, da je dobro imeti neko smernico, kam greš, ampak se je treba tudi hitro obrniti, saj se življenje ne dogaja tako, kot si ga načrtoval. To sem se naučila, ko se mi je vse sesulo in se na novo sestavilo v drugi državi. Naučiš se tudi, da je dobra odločitev tista, s katero se čez pet let še vedno strinjaš in misliš, da si šel po pravi poti. Poglejte, kaj se nam dogaja! Nekaj načrtuješ, v naslednjem trenutku odprejo skrite karte in ti rečejo, zdaj je recesija, Slovenija potrebuje pomoč in na dnu lestvice smo, ali pa kultura, zdravstvo in šolstvo so postali breme in nekaj časa bomo brez njih ... Jaz pravim, da sem razvila talent za pobiranje. Ne izide se, padeš, boli, zelo boli, ampak se dvigneš in greš naprej, drugam. Tudi to je talent, da ne vztrajaš pri svojih odločitvah. Poteze delaš s tistimi kartami, ki jih imaš v tistem trenutku. Zdi se ti, da boš odigral to partijo, a ni nujno, da se bo tako končala. To sicer ni super, je pa praktično z vidika preživetja. Druga opcija je seveda, da se aktivno vključiš v kreiranje svoje in usode svoje države, zavihaš rokave in se lotiš politike ali socialnega dela. In se včasih tudi umažeš. Še gojim iluzijo, da ima umetnost tudi tako vlogo. Če nič drugega, pa dobiš veliko prostora v medijih in ni nujno, da ga uporabiš samo za zabavanje bralcev. Medtem ko se odločaš, kako bi se lahko angažiral, in se boriš s svojim občutkom nemoči in majhnosti v velikem svetu, ki te ne mara, lahko vedno narediš vsaj neko majhno stvar, ki spreminja svet na boljše. Kar koli. To pomaga, daje ti občutek pripadnosti, nisi neuporaben, nekomu si potreben. Zdi se mi, da je zdaj preveč egoizma. Kako smo prišli do tega, da je izguba službe, doma, bolezen, starost, nemoč, da financira šolanje otrok in podobno, stvar osebne odgovornosti in sramote posameznika? In da je vse, kar naredimo, to, da rečemo: še dobro, da se ne dogaja meni?

Vaš odgovor na to je najbrž tudi dobrodelni projekt Moje afriško sonce z Lutkovnim gledališčem Ljubljana?

Ivana: V sirotišnici v Gani, kjer sva posvojila najinega otroka (po tem se jima je rodil še deček, ki je ravnokar dopolnil eno leto, op. p.) in od koder je v Slovenijo prišlo še nekaj drugih, bomo sezidali učilnico na prostem, neko slovensko podjetje pa je doniralo še elektrarno na sončne kolektorje. V sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in našimi prijatelji smo pripravili dva dobrodelna dogodka, Afriško tržnico za otroke in koncert Moje afriško sonce za odrasle. Potem ko so nam nekatera podjetja donirala še po 500, 800, 150 evrov, smo zbrali dovolj denarja, da začnemo zidati. Naslednjič pa bi si želela, da bi zbrali pomoč za oddelek za intenzivno nego in terapijo prezgodaj rojenih otrok v ljubljanski porod­nišnici. Od kakovosti in sodobnosti opreme je odvisno, ali bo neki otrok preživel ali ne. Funkcionirajo po principu izjemne energije tima na tem oddelku in predsednice društva za prezgodaj rojene otroke dr. Lilijane Cerar Kornhauser. In nujno moramo nekaj narediti za Zvezo prijateljev mladine, oni so tisti, ki delajo to, česar vsi mi raje ne vidimo in ne razmišljamo, da obstaja.

Ko otroci pridejo v hišo, se marsikaj obrne na glavo, pri tako ustvarjalnem paru, kot sta vidva, najbrž še bolj?

Ivana: V načinu organizacije se ni veliko spremenilo, samo druge elemente imamo. Vsak dan sproti se je treba zmeniti, kdo gre kam in s kom naslednji dan, ampak to sva počela že prej.

Boštjan: Pa hitreje moraš delati. In neke radosti so prišle v življenje. Ko vidiš prijatelje z otroki, je vedno vse super, ko se zgodi tebi, pa je še čisto drugače.

Ivana: Smešno je, ko začneš odkrivati nekaj, potem pa vidiš, da vsi okrog tebe to že vedo.

Boštjan: Seveda vedo, ampak o tem odnosu, samo o nasmehu ali pogledu bi lahko napisal celo knjigo.

Ivana: Kaj vse se lahko doseli v hišo, za katero misliš, da je že polna, in kaj vse se lahko vrine v tvoj dan, ki je že nabito poln!

Boštjan: In potem mi rečejo, da imamo tako lepo travo, da bi lahko imeli še kakšnega psa! Od živali imam edino kaktuse, pa še te je pozimi napadla rdeča uš in sem jih moral kakšnih 40 vreči stran. Pa saj pravim, v življenju so obdobja, ustvarjalna ...

Ivana: In takšna, v katerih umirajo kaktusi.

Boštjan: Ja, ko umirajo celo kaktusi.

Je imel vaš zelenjavni vrt kaj več sreče?

Ivana: Vse več najinih prijateljev govori o tem. Resno mislim, da je vrt nujen, ker je veliko cenejši od psihoterapije. Hecam se, res pa je, da te v času, ko te z vseh strani bombardirajo s strahovi in negotovostjo, stik z zemljo, no, prizemlji. Obožujeva naš vrt, ne glede na to, da nam je letos propadel, ker je bila suša ravno, ko smo bili zdoma. Pa bo drugo leto bolje. Čar vrta je, da zanesljivo pride nova pomlad in se začne na novo. Vrt nikoli ne razočara.