Na treningu: Živa Dvoršak, strelka

Ko vstopiš na strelišče strelske reprezentance na Dolenjski cesti v Ljubljani, te pozdravijo štartne številke.

»Tiste pomembne,« je poudarila Živa Dvoršak. »Ko sem bila pionirka, sem hotela prilepiti svojo, pa mi niso pustili.« Lani je dobila priložnost. V družbi številk Rajmonda Debevca se je znašla tista z EP, s katero si je 21-letnica zagotovila olimpijski nastop.

Sonce je močno razgrelo strelišče, na katerem je Živa Dvoršak, od glave do pet odeta v tekmovalno opravo, dan pred odhodom na sredozemske igre v Turčijo opravila triurni trening.

Najprej z zračno puško, nato še z malokalibrsko.

»Če imam obveznosti na fakulteti, težko vadim z obema orožjema v enem dnevu. Med študijskim letom zaradi predavanj, vaj in kolok­vijev izpustim kakšen trening, načeloma pa sem na strelišču vsak dan,« je strelka ljubljanske Olimpije pojasnila, kako usklajuje študij in šport. »Navajena sem izpolnjevati obveznosti. Ne vzamem si prosto, dokler vsega ne opravim.«

Spomladi je več časa posvetila izpitom, pred četrtkovim odhodom na sredozemske igre je imela vseh sedem za 2. letnik (obiskuje fakulteto za matematiko in fiziko, smer finančna matematika) pod streho. Čeprav je zaradi študijskih obveznosti manj trenirala, je opazila, da po premoru boljše strelja: »Telo in možgani potrebujejo počitek. S tem se ohrani tudi želja po streljanju, ne moreš se ga nasititi. Pomembnejša od količine pa je kakovost treninga,« je poudarila.

Dan preden naju je s fotografom spustila v svoj drugi dom, se je urila z malokalibrsko puško. »Kleče mi ne gre. Mučila sem se in mučila, iskala, kaj je narobe, kaj moram popraviti. Ko sem pogledala na uro, so minile štiri ure,« je o vztrajnosti in napredovanju razmišljala strelka, ki je lani zakorakala v svojo prvo člansko sezono in si že na prvi veliki tekmi, evropskem prvenstvu na Finskem, zagotovila nastop na olimpijskih igrah v Londonu.

S počasno pripravo do zbranosti

Na strelišče se pripelje iz Trnovega. Za pripravo si vedno vzame dovolj časa. »Prav se mi zdi, da se na treningu vedeš kakor pozneje na tekmi. Pravijo mi, da sem počasna, saj na tekmi za pripravo porabim približno eno uro. Zame je pomembno, da sem toliko časa prej na strelišču, tudi če 15 minut ne počnem nič. No, na treningu pogosto proces pospešim. Včasih Rajmondu ponosno povem, da sem potrebovala samo 20 minut,« je v smehu omenila najizkušenejšega slovenskega strelca, ki ga izjemno ceni.

Ji je ljubša zračna ali malokalibrska puška? »Malokalibrska je bolj zanimiva, še od pionirske kategorije me je privlačila. Vedno sem govorila, da si jo bom kupila, in sem to tudi uresničila. Glede na rezultate pa mi zračna daje posebno veselje. Morda zato bolj uživam pri streljanju z njo, ker bi z malokalibrsko rada dobre rezultate takoj. A vrhunski šport neučakanosti ne dopušča,« se zaveda, da napredek zahteva svoj čas.

V zadnjem obdobju trenira simulacijo finala. Iz zvočnikov odmeva posnetek katerega od preteklih finalov. »Ni enako kot takrat, ko gre zares, je pa drugače, kot če vadiš v tišini,« je s takšnim treningom zadovoljna sogovornica, ki skrbi tudi za telesno pripravljenost. Največ časa preživi na orbitreku, v začetku leta pa je preizkusila vročo bikram jogo, za katero je značilna visoka temperatura (prostor je ogret na 37 stopinj Celzija, s 50- do 60-odstotno vlago). »Delamo vaje za dihanje, ravnotežje in hrbet. Kar je zelo pomembno pri strelstvu.«

Potem ko je izstrelila še zadnji naboj na zunanjem strelišču z malokalibrsko puško (zamenjala jo je letos, zračna pa je stara pet let), je pospravila za seboj in se preselila v klubski prostor. Sprehodila se je mimo sten z uok­virjenimi črno-belimi fotografijami. Na njih sta tudi Debevec in Lojze Mikolič. »Lojze ni samo velik strelski strokovnjak, je tudi odličen mentor. Do vsakega tekmovalca ima drugačen pristop. Prepozna človeka in točno ve, kaj mora komu reči in kako. Vsakega jemlje po svoje,« je hvaležna za sodelovanje z izkušenim trenerjem, ki bo na sredozemskih igrah v Turčiji praz­noval 74. rojstni dan.

Za konec je očistila puško. »Ko sem se začela ukvarjati s strelstvom, sem za to potrebovala pol ure, zdaj opravim v petih minutah,« je povedala in pospravila opremo v športno torbo za na pot. Prvi nastop jo na sredozemskih igrah v Mersinu čaka jutri.

Strelke so boljše od strelcev

Da se je začela ukvarjati s strelstvom, je kriv njen mlajši brat Rok. Nor je bil na orožje, mama pa je njegovo navdušenje preusmerila v športno strel­janje. Trinajstletna sestra Živa ga je pospremila na strelišče. »Bilo je nekaj novega in ni me zanimalo,« se spominja. A že ob drugem obisku je bila kot začarana. Pred tem je trenirala odbojko, prvo kolajno pa je prejela v gimnastiki. »Vedno sem z občudovanjem poslušala sošolce, ki so nekaj trenirali. Kar zavidala sem jim. Tudi jaz sem si želela 'iti na trening',« je pripovedovala.

Kako pa so se na odločitev za strelstvo odzvali sošolci in prijatelji? »Pozitivno,« je odgovorila. Jo je kdo provociral, češ orožje ni za dekleta? »Dva sta bila glasna. Pa sem ju povabila na strelišče, ju premagala in sta bila odtlej tiho. Sicer pa pravijo, da ženske bolje streljamo od moških. Prednost imamo v bokih, lažje namestimo komolec. Morda tudi pritisk na tekmah lažje prenašamo. V zadnjih letih, odkar se bolj ukvarjam s psihologijo športa, spremljam rezultate finalnih nastopov pri obeh spolih. Pri ženskah so vedno višji. Pri moških sta dobra morda dva, pri ženskah lahko vseh osem,« je pojasnila.

V Sloveniji se zanimanje za strelstvo zmanjšuje. »Ko sem prišla v klub, sem stala v vrsti in čakala za strelsko mesto. Zdaj lahko izbiram, kje bom streljala,« je primerjala zasedenost strelišča pred desetletjem in zdaj. Lani je okusila olimpijski duh v Londonu, kjer pa je ostala brez finala. »Bila sem živčna. Morda je bilo prav, da se nisem uvrstila, saj ne bi bilo dobro, da bi ponotran­jila slabe občutke na tako velikem tekmovanju. Verjamem, da bom imela na prihodnjih OI drugačno izkušnjo,« razmišlja zrelo. Prvega od ciljev sezone – na EP z zračnim orožjem na Danskem je osvojila bron – je že izpolnila. Drugi vrhunec jo čaka na sredozemskih igrah ter nato na tekmah za svetovni pokal v Granadi in Münchnu.

Kadar ne strelja, se Živa najraje druži s prijatelji. Od športov spremlja alpsko smučanje in smučarske skoke (letos si je v živo ogledala polete v Planici). In spet je začela veliko brati. V osnovni in srednji šoli je bila pravi knjižni molj; poleti je prebrala do 30 knjig. Načitanost je opaziti tudi v njenem izražanju, razmišljanju in širini. »Ponosna sem, da sem si na poti z OI kupila knjigo in po treh letih spet začela več brati,« je razkrila še svojo drugo strast, ki se je znova prebudila prav v prelomnem Londonu.