Najbolj mu leži leže

V ponedeljek je bilo v Brezovski Gori pri Krškem židano, vaščani so pozdravili in kajpada slavili 39-letnega Damjana Pavlina, invalidnega športnika, strelca, ki se je vrnil iz Londona, s svojih tretjih iger. Tretjič brez kolajne, ne usodno razočaran, pač s kancem grenčine.

»V Atenah sem bil četrti v streljanju z zračno puško na deset metrov stoje, v Pekingu peti leže, peti tudi pravkar v Londonu leže.« Stoje na Otoku 17. »Streljam v disciplinah stoje in leže, a leže mi letos bolj leži.«

Če bi mu stoje, bi se precej grdo spisalo, poskusite potihem.

Streljanje je pripraven šport za metafore, ki jih uporabljamo vsevprek. Damjan je na treh paraolimpijskih igrah brez odličja ostal za las: »V Atenah za desetinko, Pekingu dve, Londonu tri desetinke kroga. Desetinka kroga, to ni nič, to je las.« A na žalost las preveč. Vse skupaj se je nabralo, zelo na pamet, milimeter in pol zaostanka, ne časovnega, ampak odklona od tarčne sredice, idealnega strela (opis je, po razlagi strokovnjaka, zaradi slabega razumevanja amaterski, se pardoniram). Pa športnik takoj doda: »Saj v strelstvu gre vedno za las.« Ali tri. Pa še: v vseh športih odličja zgrešimo za las, a v resnici v atletiki zaostanemo, v judu na hrbtu pristanemo, v strelstvu res zgrešimo. Toliko o osnovnem in prilagojenem pomenu.

Prvih 60 strelov, pravi, je na POI v Londonu opravil maksimalno, v finalu osmerice bil do sedmega strela prvi, Ukrajinec je z zadnjim, desetim strelom s četrtega mesta skočil na vrh, Pavlin pa, najslabši je bil osmi strel, padel na peto. Dosegel je svoj drugi najboljši letošnji rezultat, torej pretiranega žalovanja ni. Le delec pelina.

Vsi neenakopravni

Damjan je brez leve roke in desne noge, v Londonu se je veliko kresalo o neustreznosti poškodbenih kategorizacij, Pavlin je tekmoval v kategoriji, v kateri so skupaj športniki brez rok, brez nog ali tetraplegiki. Zmagovalec je bil brez roke, drugi trije pred Slovencem so bili tetraplegiki. Samo pomislimo, pogojno, verjetno je najugodneje za strelca, če nima noge, Damjan mora »petkilogramsko puško včasih v eni uri z edino roko dvigniti stokrat, tetraplegiki pa imajo asistenta in dejansko samo prožijo«. Pogoji, poškodbe niso enaki, a kako prestreliti zagato?

Damjan je bil fantič, ko se je s sosedom vozil na traktorju, »devetletni smrkač sem padel pod frezo«. Noge in roke mu ni odrezalo, ampak »saj veš, kako deluje freza, seklja, secka,« kakšen centimeter je šlo mimo vratu, glave. Preživel je - za las. Dvojna amputacija. Bilo je leta 1983 in dob­rih pet let se je vlekla rehabilitacija, končal je osnovno šolo v Leskovcu, internatsko življenje skusil v Škof­ji Loki, kjer je hodil v srednjo šolo, prilagojeni program, nato pa, hvala bogu, »leta 1992 dobil službo pri Elek­tru Celje, območje Krško, sem telefonist receptor«.

(Če)bula

Travm glede invalidnosti nima, »ne sprašujem se, kaj bi bilo, če bi bilo, poskušam se čim bolj vklopiti v okolje, vozim avto, ljudje v vasi, regiji stojijo za menoj.« Kakor, jasno, mati Marija in oče Jože. Zanimalo me je namreč, trikrat brez paraolimpijske kolajne - bi imel raje kolajno s POI ali bil na zdravih igrah 23. strelec? Neodgovorjeno. Je, kar je.

Trenira vsak dan v Strelskem društvu Leskovec, en vikend na mesec pa je na pripravah v Ljubljani.

In kako ga je poiskalo streljanje? »Na treninge sem vozil zdaj 27-letnega brata Andreja,« ki je bil v mlajših kategorijah zelo dober, leta 1999 je poskusil še sam in le zato, ker ni imel uradnih izidov, ni šel že v Sydney.

Ja, vsakdo, enako ali morda še bolj invalid, mora nekaj početi. Sicer grozi ... pa saj sami veste. »A moj šport nikakor ni toliko fizičen kot precej drugih, je miren, odločilna je psiha. Zadnje leto smo načrtno delali s psihologom.« Na strelišču? »Bistvena je priprava na nastop, dve uri pred tekmo vstaneš, se naješ, prebaviš, uro pred nastopom moraš biti v dvorani, oko se mora navaditi svet­lobe.« Damjan nosi očala, »imam dioptrijo 1,5 minus«, od rojstva, nič se mu ne slabša. Meri z desnim očesom. Kajpak, ko ima desno roko. Streljal je že na vseh celinah.

Spet izraz, ki je velikokrat prenesen, v strelstvu ne. Puške po tretjem mikrozgrešku odličja nikakor ne bo vrgel v koruzo, pa ne zato, ker bi bila že vsa požeta. »Če bi apriori vedel, da ne morem v vrh, bi nehal, a ker sem ves čas med najboljšimi, grem naprej.« Takole, za pokušino, ima tretje mesto s SP v Seulu (stoje), pa evropski naslov iz nemškega Suhla (stoje), od tam še zlato ekipno stoje in srebro ekipno leže. In da bomo še nekolikanj lasali. Naslov stare celine je osvojil s prednostjo desetinčice milimetrčka. Zob za zob, las za las?

Spodobi se, da povemo, kaj združuje ležečo in stoječo disciplino - to, da parastrelci pri obeh sedijo, na posebnem stolčku, ki si ga sami izdelajo, le da imajo v ležečem položaju komolec naslonjen na mizico, pri stoječem je v zraku.

Pa kaj mu manjka

Pa še nekaj, že pred odhodom v Atene so ga opozarjali in res ga je udarilo: »Na paraolimpijskih igrah preprosto ne moreš verjeti, kakšni športniki vse nastopajo.« Kakšni revčki, nebogljenci, poškodovanci. »Pri nekaterih res ne morem verjeti, da se sploh zavedajo, kaj počnejo, kje so ...«

Pa denimo slepi nogometaši, na pogled pravi, zdravi dedci, okej, žoga je zveneča, a igrajo skoraj kot videči, pa ragbi na vozičkih, kjer gre na nož, vozički pokajo, kerlci se prevračajo, do tistih, pri katerih niti ne slutiš, od kod sploh moč, volja, kot v boči, prilagojenem balinanju. Naj je videti tako ali drugače, nekje je srce. »In ko vidiš take ljudi, se vprašaš, pa kaj meni pravzaprav sploh manjka!« Ja, večina bi rekla, Damjanu manjka ena roka in ena noga. On v takih trenutkih le podčrta - samo to in nič drugega. Tret­jega.

Devetnajst dni Londona - dobil je plačan dopust - z odličnimi organizatorji, spremljevalci, prostovoljci, do invalidov izredno spoštljiv narod, je za Damjanom. Na obzorju, kaj bi drugega, Rio de Janeiro. Pa veliko dela je vse leto z vinogradom, pa služba, pa lasje, no, milimetri, no, desetinke kroga. Ki jih je treba odstreliti, izpuliti.