Tiskane izdaje
Sonce je sijalo in čebele so brenčale, srpi in škarje so sikali, vijoličasto-zelena vitka stebelca so padala v košare. In dišalo je. Po medeni sivki, ki se je razprostirala v kraške širjave in čakala, da jo povežejo v pušeljc, iztisnejo njeno dišeče jedro in ga kanejo v parfum, milo, z njim začinijo okusno jedačo. Ne v Provansi, kar na slovenskem Krasu se je včeraj in se bo še danes veliko dogajalo.
Te dni sta kraška vasica Ivanji Grad in njena okolica zavrteli čas za nekaj desetletij nazaj in gostoljubno odprli svoje borjače (kraško dvorišče, op. p.), od burje bičane kraške duri, in obiskovalce z vseh koncev Slovenije povabila med hladne zidove kamnitih hišic na kozarec rujnega in kakšno dimljeno rezino. Toda največji »kažin« se dogaja zunaj, na s sivko poraslih poljih, ki so jo včeraj pridno žele roke tako imenovanih sivkarjev, vaščanov in obiskovalcev, ki so vasico z nekaj več kot stotnijo duš dodobra napolnili, prav tako pa tudi svoje malhe. S sivko, ki ni namenjena zgolj za odganjanje moljev, saj njene različice vsebujejo vrsto zdravilnih snovi, visoko cenjenih v aromaterapiji, v dragocenem čebeljem medu, da ne govorimo o njeni nepogrešljivosti v kulinaričnih specialitetah.
No, ampak sivke, ki ji Kraševci pač ne pravijo tako, ampak je zanje kar lavanda, je več vrst in ni avtohtona kraška rastlina, čeprav se skoraj že zdi, da je. Ob trudu in iniciativi tamkajšnjih sivkoljubcev, večinoma združenih v Ekotero in Sivkin butik, ter dejstvu, da ga ni borjača, ob katerem ne bi rasel vsaj en vijoličasto cvetoči grm, pa še sploh.
V te kraje so jo zanesli, seveda, odkod drugod kot iz Provanse, prav prej omenjeni, saj želijo preprečiti, da bi se na Kras posedel prah pozabe in zapuščenosti; kraška gmajna, vinogradi in travniki se namreč brez mladih rok, ki so pobegnile v mesta, zaraščajo, starejša generacija pa ne zmore več aktivne obdelave. Tako si zdaj dneve odišavljajo in bogatijo z lavando, ki se ji nič ne kolca po prostrani francoski pokrajini in se je lepo spoprijateljila s kraško jerino in nebom na seboj, pa čeprav je to ne zaliva prav pogosto. »Lavanda ni zahtevna rastlina, je rada žejna, a ko dežuje, se tudi rada napije,« je povedala Tanja Arandjelović, ena od gonilnih sil sivkinega festivala, tokrat organiziranega že tretjič po vrsti.
Pravo sivko, ki jo nakapajo v dišave in olja, so že poželi, ker je rastlina, ki sicer zacveti dvakrat do trikrat na leto, letos malo pohitela. Živelj, ki se je včeraj zbral v bližini Komna, je tako žel predvsem na Slovenskem najbolj znano različico, hibridno sivko, jo nato povezoval v šopke, predvsem pa se izvrstno zabaval. »Kraške vasi so, kakor se lahko sami prepričate, zelo gostoljubne, predvsem pa imajo pokazati kopico starih običajev, značilnih zgolj za to območje, in sivka je le še ena stvar več, ki privablja ljudi k nam. Zdaj jim ni več treba hoditi v Provanso,« je v smehu povedala organizatorka in poudarila, da ravnokar pripravljajo zemljevid kraških sivkarjev, ki jih je največ na spodnjem Krasu, množijo pa se tudi na gornjem.
In včeraj, verjamemo, ni bilo nikomur žal, da se je pripeljal v ta samosvoj del Primorske, saj je bil »sejem« še kako živ. Po ročni žetvi – drugače lavando, sploh tisto, namenjeno v destilarno, požanjejo strojno, kar so radovednežem včeraj tudi prikazali, vajo pa bodo ponovili še danes – se je mlado in staro razkropilo po vasi; nekateri med stojnice, kjer so sivkarji predstavljali svoje izdelke, tisti z lačnimi želodci na roštiljado, tretji v Novatorjevo hišo (imenuje se po vrlem Kraševcu, tamkajšnjem Nikoli Tesli, ki je vse življenje izumljal in ustvarjal, še omenjeno hišo bi spremenil v grad, če mu za to ne bi zmanjkalo časa, op. p.), kjer je v kleti sušilnica in destilarna za vijoličasto dišavnico, nadstropje više so se čez dan učili izdelave mila (tudi danes ob 10. in 14. uri), kuhanja s sivko (11.30), najbolj vidne rezultate pa je dala delavnica izdelave šopkov, venčkov in pletenic.
Kdor se bo v Ivanji Grad zapeljal danes, mu bodo cvetličarske spretnosti prikazale v tradicionalne obleke opravljene gospe iz društva Anbot s kraško pesmijo na ustih, iz Merč pri Divači bo prižvenkljala volovska vprega s prav posebno vrsto rogonoscev, izumirajočo vrsto goveda, kraška sivka imenovano, a k sreči je bolj kot Milkini kravi podobna običajni živini.
Sivka na poljih in sivka v vpregi pa nista (bili) edini sivki na prizorišču včeraj in danes. Ne, Kraševci častijo še eno, tisto v panju – avtohtono kranjsko sivko, pridno čebelico, ki srka medico iz lavandinih cvetov in jo prinaša v tamkajšnje čebelnjake – lani se je zlate dragocenosti nateklo polnih 90 litrov! Med pohodom po kraških poteh, na katerega vabijo danes (ob 10.30), s postanki na gostoljubno odprtih kraških dvoriščih, je predviden tudi obisk pri čebelarju, ob 16. uri pa bodo na svoj račun prišli željni izobraževanja na temo sivke, seveda: o sajenju, gojenju in izdelkih.
Vseskozi so in bodo dogajanju sledili ljubitelji fotografije, saj v okviru festivala sivke poteka tudi fotonatečaj – o temi seveda ni dvoma –, rezultati katerega bodo znani čez dva tedna, torej ob koncu verjetno enega najbolj dišečih festivalov, s prav tako tradicionalnim košarkarskim turnirjem za pokal sivke.
»Lepo je bilo, zato pridemo tudi prihodnje leto,« so govorili od sonca (in terana) pordečeli obrazi obiskovalcev, ko so se po sobotnem, z glasbo začinjenem večeru prijetno utrujeni posedali v avtomobile in avtobuse. No, Kraševci menda nimajo nič proti …
