Tiskane izdaje
Mateja kožuh Novak, zagovornica pravic starejših
Žal smo spet pokazali, da smo narod, ki se šele uči državnosti. Nasedli smo bruseljskim spletkam in leporečju, očitno vsak od treh kandidatov misli, da so mislili resno, ko so ga povabili. V svojem kratkem parlamentarnem življenju sem spoznala, da je za vsemi velikimi politikami množica zelo partikularnih osebnih interesov. Razlika je samo v tem, da jih znajo dobri politiki bolje skriti.
Jure Apih, publicist
Bojim se, da se bomo morali vrniti k vprašanjem, ki jih pred petindvajsetimi leti nismo hoteli slišati. Ali smo tisoč petsto let po tem, ko so se naši predniki menda pritepli iz podkarpatskih močvirij, razdvojeni, skregani in zakompleksani, kot smo, res sposobni sami upravljati moderno državo enaindvajsetega stoletja? Na štiri milijone pridnih rok smo se zanašali, pa se zdi, da so zares v uporabi le komolci. Če vam užaloščen pogled ni všeč, se lahko potolažite z ugotovitvijo, da so druge evropske države zmogle izbrati le po enega primernega kandidata, mi pa kar tri.
N'toko, glasbenik in kolumnist
Nedostojanstveno komolčkanje za komisarski stolček je nazoren prikaz dometa te vlade. Nobene diskusije ni bilo, katero področje je za Slovenijo ključnega pomena, nobenega pogovora, kakšni so naši interesi in kakšna stališča naj zastopa naš komisar. Samo: »Jaz! Juncker hoče mene!« Zanimivo, da se ljudje, ki ves čas pridigajo o pomenu mednarodnega ugleda Slovenije, spremenijo v petletne otročaje, takoj ko se znajdejo na bruseljskem parketu. Toda kaj politiki s svojo divjo željo po migraciji na bolje plačane položaje sporočajo volivcem, ki so jim pred komaj tremi tedni zaupali glasove zaradi obljub, da bodo krizo premagali s potrpežljivim varčevanjem in več sodelovanja? Njihovo sporočilo se glasi: »Jebeš Slovenijo! Pojdite tja, kjer je denar!« Veliki državniki, ni kaj.
Dragan Petrovec, kriminolog
V politike zremo z neuničljivim optimizmom. Ta bo končno pravi, pošten in moder. Pa se vselej izkaže, da prepričljiva večina njih slej ko prej izkoristi priložnost bolj za svoj blagor kot narodov. In se visoka pesem poštenja spremeni v hvalnico samega sebe brez podlage. Narod pa se obnaša po božje. Ima neskončno potrpežljivost odpuščanja.
Dušan Jovanović, režiser
Na predloge ljudstvo nima nobenega vpliva in so, kakršni pač so. Če bi bili evropski komisarji neposredno voljeni tako kot evroposlanci, bi dobili druga imena, a dvomim, da bi bili z njimi vsi zadovoljni. Je pa prerivanje okoli evropskega korita več kot razumljivo in glede tega je moralistično zgražanje precej neumestno. Še enkrat se je pokazalo, da državljanom vladajo politiki, politikom pa vlada denar. Ampak to smo vedeli že prej.
Svetlana Slapšak, redna profesorica in publicistka, brezposelna
Mislim, da so odlično usklajeni in realni. Predlagateljica Alenka Bratušek naj ostane doma, saj je nepogrešljiva v koaliciji, parlamentu in stranki, predlagana Alenka Bratušek pa naj gre v Bruselj; Juncker naj malce počaka, da Erjavec izbaranta ministrstva, se poslovi od svojih ljubih upokojencev in uredi poljsko kuhinjo za golaž v preddverju EK; Potočnikova globoka privrženost Sloveniji in ekologiji je ganljivo potrjena z njegovo pripravljenostjo, da se še naprej žrtvuje za visoke cilje, seveda kot sam in edini; in končno, kako je mogoče, da ni nihče predlagal Janše ... Težko si predstavljam kaj bolj sprevrženega, kot da majica z njegovim imenom sedi v evropskem parlamentu, njega pa ni!
Karel Gržan, duhovnik
Ob spremljanju marsikatere dosedanje razprave v državnem zboru me je obšla zamisel, da bi vsebino dialogov (in način podajanja) dobesedno izpisal in nastala bi odlična komedija. Prav isto idejo sem dobil ob prerivanju gospe in gospoda za mesto evropskega komisarja (Potočnik se je iz takšne komedije dostojno umaknil). Izraziti dramski liki, situacije, zapleti … – komedija bi bila gotovo uspešnica. Zakaj zamisli ne uresničim? Ker je ta komedija za naš narod tragedija. Kdaj se bodo ljudje brez potrebnega čuta za dostojnost, etičnost, minimalni (politični) nivo … umaknili iz javnega življenja? Ne vem, kako lahko (so)delujejo po načelu, ki ga je izrazil predsednik DZ Milan Brglez: »Tu smo, da bi služili, in ne zaslužili.«
