Tiskane izdaje
Valat je zbirka 48 humornih zgodbic, ki napisanih v duhu priljudne človeškosti.
Lepa metafora, s kartami v naslovu knjige. Zato vas kar v istem duhu vprašam: katere karte, ki ste jih v življenju dobili, so bile dobre?
Izhajam iz urejene meščanske družine. Oče doktor prava, mati gospodinja. Vse je bilo tako lepo. Jaz pa sem bil vseeno enfant terrible. Katastrofa za starše. Mladenič, ki se ničimer ni strinjal, vse je hotel drugače. Temu primerno sem se obnašal: popival, pretepal, večkrat so me zaprli zaradi kršitve javnega reda in miru. Ampak v tistem času, ko sem se družil z ljudmi z dna družbene lestvice, sem se seznanil s številnimi nesrečniki. Danes, ko sem čisto drugačen človek, ugotavljam, da so mi ta srečanja izjemno koristila. Zaradi tega sem imel, mislim, veliko več razumevanja za okoliščine, bedo in revo ljudi, ki sem jih zagovarjal v tisočih in tisočih kazenskih postopkov zadnjih 46 let. Odvetniki ne zagovarjamo kaznivih dejanj, ampak ljudi, ki so tega osumljeni ali obtoženi. Zato ni noben primer enak: nekdo je nekaj lahko storil zato, ker je bil v življenju za marsikaj prikrajšan. Izguba staršev, alkohol, zavračanje družbe – in zato trenutnega ravnanja nekega človeka ni mogoče obravnavati zgolj paragrafarsko, ampak ga je treba poskušati razumeti. Na obravnavah sem včasih opažal, da se je kak obdolženec sodnici ali sodniku gnusil, ali pa sta se ga bala. Če poznaš, razumeš njegovo preteklost, lahko presodiš, kakšna je možnost njegove resocializacije. Včasih se na zatožni klopi znajde dober človek, ki se mu slaba stvar preprosto »zgodi«, in ni nujno, da se bo še kdaj.
Pomagajte nam razumeti vašo burno preteklost: zakaj upor, zakaj alkohol?
Jezni mladenič pač. Boem. Pa od nekdaj sem bil nenaklonjen represivnim organom.
Obrat v vašem življenju je skoraj na meji verjetnega.
V knjigi sem popisal, da sem veliko noči prebil v zaporih. Do iztreznitve. V spremenjenih okoliščinah, čez mnogo let, pa sem kot član Sveta za varstvo človekovih pravic urejal isto celico, da je bila bolj človeka vredna. Da sem preprečil samopoškodovanje. Mimogrede: vsem pravosodnim ministrom te in prejšnje države zamerim, da niso nič naredili za humanizacijo razmer v slovenskih zaporih. Ti so namenjeni samo izločitvi neprijetnih osebkov iz družbe. Ali pa, še drugo nasprotje: v pijanosti v mladosti sem se rad ponoči pretepal. Izzival. Bolj ali manj neuspešno, pogosto sem potegnil kratko. Pozneje sem postal mojster karateja. Opremljen z nasvetom učitelja, naj nikoli ne uporabljam tega, kar sem se naučil. Veliko stvari v mojem življenju se je ponovilo, ampak v popolnoma drugačni luči: ob zapornika do ocenjevalca zaporov, od laičnega pretepača do mojstra karateja. Diametralna nasprotja. Ampak tak je svet: ko sem pozneje veliko potoval, sem v Indiji videl dva berača, okostnjaka, ki sta se pretepala za dobro mesto za beračenje, v Bruneju pa sem pri sultanu jedel z zlatih krožnikov.
Ali vas lahko kar brez ovinkarjenja vprašam: kako vam je pravzaprav uspelo, da niste končali kot alkoholik?
Dobra karta, ki sem jo dobil, je bila tudi, da sem spoznal soprogo Ano. Bila je čvrsta Kraševka, trdnih načel. Umrla je zaradi dolgotrajne bolezni, po 39 letih najinega srečnega zakona. Ne le da je lepo vzgojila najine tri čudovite in uspešne otroke, Roka, Aleksandra in Petro, ampak je vzgojila tudi mene. Družina me je spremenila. Ko sem se po neki pijanski noči vrnil domov, k ženi, ki je bila sama z nekaj dni starim dojenčkom, prvorojencem, sem ga pogledal in rekel: »Sin moj, oprosti mi.« In od tedaj štirideset let nisem pokusil alkohola. Niti v bonbonu. Pokojni Rugelj se je čudil, da v vsej medicini ne pozna primera, da bi nekdo po toliko letih pitja nehal. Brez pomoči zdravnika. Že večkrat sem povedal, kako: prepričan sem, da lahko človek v življenju doseže vse, če je volja dovolj trdna.
Zakaj ste se lotili pisanja leposlovnih knjig? Lani prvenec, Moje odvetniško življenje, letos ta nenavadni življenjepis?
Napisal sem nekaj strokovnih knjig in množico strokovnih člankov, literatura, to pa je tisto, kar mi daje neverjeten užitek. To je eden od luksuzov, ki si jih zdaj lahko privoščim. Vedeti morate, da sem odvetnik z najdaljšim stažem v državi: 46 let in še vedno sem v rednem delovnem razmerju. Od tega sem kakih 35 let delal po petnajst ur na dan. Če računam, da sem imel po tri stranke na dan, je to štirideset tisoč primerov. Začel sem kot one man band, tako da sem bil v eni osebi vse od snažilke in strojepiske naprej. Zdaj je v naši pisarni zaposlenih štirideset pravnikov, od tega nekaj doktorjev znanosti in nekaj magistrov prava. To mi je šele omogočilo, da sem končno začel delati tisto, kar imam najrajši. Pa me ne razumite narobe: odvetniški poklic ljubim. Ampak radost, radost pa je to, da lahko zdaj vzamem res samo primere, ki me vznemirijo, me razjezijo, pretresejo, potem pa pridem domov in pišem knjigo.
Kakšni so ti primeri? Kaj bi bila 46. zgodba iz vašega odvetniškega življenja? V prvi knjigi ste bili omejeni s simbolično številko 45, povezano s številom let dela, ampak verjetno se je kaj zgodilo tudi v zadnjem letu?
V zadnjem času se srečujem s primeri, ki jih obravnava Komisija za preprečevanje korupcije. Gre za postopek, v katerem prizadeti iz medijev izvedo, da so ravnali koruptivno, pri čemer pa jim v samem postopku ni bila omogočena aktivna obramba. Tako je najhujša posledica delovanja te komisije javna objava, da je oseba z imenom in priimkom »obsojena« korupcije. Posledica take objave je lahko, da prizadeti izgubijo službo in položaj.
Kaj vas najbolj razjezi?
Razmere v pravosodju, v javnosti, pri medijih, v politiki. Noben sodnik ni več sposoben izreči oprostilne sodbe, vsi so po ekspresnem postopku obsojeni, ker javnost to pričakuje. Ker je v časopisih vnaprej napisano, da jih je treba obsoditi, ker so »krivi za strahotno ekonomsko-socialno situacijo, ki vlada v državi«. Nikoli nisem branil kaznivega dejanja. Želim pa pošteno sojenje. Zdaj pa se v medijih piše o tem, kako hitro je kakšen sodnik koga obsodil.
Še iz prve knjige mi je v spominu ostal del, ki je skoraj najbolj čustven: kako ste izgubili primer nekega človeka, odgovornega za tri smrti, ki ni pokazal niti kančka obžalovanja. Pravzaprav je bilo edino čustvo, da je na koncu tolažil vas, ko ste skrušeni sedeli zraven njega. Zakaj vas je to tako prizadelo?
To je bil človek kot iz pravljice: imel je kamen namesto srca. Ampak cela zgodba je bila ta, da ga od rojstva nihče ni maral. Nezaželena oseba, nezakonski otrok. Že v mladosti se je zabaval tako, da je zapeljal v križišče pri rdeči luči. Njegove žrtve so bile tri. Na sodišču nisva imela nobene obrambe. Rotil sem ga, naj reče vsaj, da mu je žal. Pa je rekel: »Ne morem. Mi ni.« Popolnoma brez sočutja. Trudil pa sem se zanj kot žival. In mislim, da je dojel. Bil sem prvi človek, ki je hotel nekaj narediti zanj. Ko me je objel in mi rekel, dohtar, ne sekirajte se, sem se popolnoma raznežil. V zapor je šel za dvajset let ... Pred mesecem je bil izpuščen. A je že nazaj, zaradi kraje. To je pa resocializacija v naših zaporih. Samo poslabšalo se je.
Kako vam je uspelo, da v knjigi sicer ni kakšnih čustvenih vložkov? Je humorna, ni pa nobene jeze ali kakšne druge čustvene angažiranosti.
Tak človek sem. Moja deviza, načelo v poklicu je, da moram za stranko vedno narediti vse, vendar pa ob tem nočem prizadeti oškodovanca – in to se me drži tudi v zasebnem življenju. Na začetku kariere nisem znal zavzeti odnosa do tega prvega dela. V prvem procesu, mlad odvetnik sem bil, sem klientu zagotovil, da bo oproščen. Dobil je devet let na Dobu. Po koncu sem sedel pred sodiščem v fičku in nisem mogel odpeljati, tako sem bil prizadet. Tresel sem se. Potem pa mi je le neka sodnica rekla, da si moram izbrati kak drug poklic, če bom vse jemal osebno. Kako lahko preživim, sem se dokončno naučil iz karateja. Boksarji, na primer, so med borbo ves čas napeti, pri karateju pa je telo ves čas čisto sproščeno. Razen ko udariš. Takrat eksplodiraš. Takrat vso moč svojega uma in telesa usmeriš v roko. V zuki. Tvoja misel pa je, da človeka ne udariš, ampak preluknjaš. Torej: koncentracija, ko pa je konec, zadevo odrineš iz zavesti. In si sproščen. Jaz sem tako sproščen, da se moram celo prisiliti, da sem jezen na ljudi, ki mi kaj slabega naredijo. Pa še to ne traja dolgo ...
Branili ste Sandija Grubeliča. Afera z avtomobili na lizing. Kaj je bil pravzaprav epilog te zgodbe?
Sandija Grubeliča sam pravzaprav vidim kot eno najbolj tragičnih oseb slovenskega pravosodja. Imel je posel s tisoči avtomobilov, dokler niso na televiziji začeli večer za večerom objavljati, da ljudje ne bodo dobili denarja. Zgodilo se enako kot v neki južnoameriški banki. Ker je prišel velik dež, se je veliko ljudi zbralo pred vrati, pod nadstreškom, drugi, ki so hodili mimo, pa so mislili, da je to panična vrsta za dvig denarja, ker bo banka ravnokar propadla. In so se priključili in res pobrali ves denar iz nje. Pri Grubeliču so ravno tako vsi hkrati hoteli denar nazaj in se je vse zrušilo. Ampak to ni bila goljufija po takrat veljavnem kazenskem zakoniku in na prvi stopnji je bil oproščen. Potem pa so se začele demonstracije pred parlamentom in v novem sojenju je bil obsojen na sedem let zapora zaradi poslovne goljufije – ki takrat v zakonu sploh še ni bila določena kot kaznivo dejanje.
Takrat se bili res slavni. Pred Grubeličem ste pro bono s peščico drugih naših odvetnikov zagovarjali starotrške rudarje in Azema Vllasija v znamenitem političnem procesu v Kosovski Mitrovici v začetku devetdesetih let. Kako se tega spominjate?
Proces je bil v tovarni. Bilo je namreč toliko ljudi, da niso imeli dovolj velike sodne dvorane. Bili smo tako natlačeni, da nisem mogel držati svinčnika. Po tleh je tekla voda, kondenz od potu in dihanja. Novinarji so prišli z vsega sveta. Zunaj pa streljanje, demonstracije. Sodnik je bil turške narodnosti, človek, ki je do takrat izrekel največ smrtnih obsodb na Kosovu. Noben drug ni hotel prevzeti: šli so na bolniško ali se kar upokojili. Njegov sin je med procesom prišel k njemu in mu rekel, da ga ne bo nikoli več videl, če koga obsodi. Tožilec romske narodnosti. Mlad, z obljubljeno visoko službo. Takoj po koncu procesa ga je zadela kap in je umrl. Glavnega albanskega odvetnika so skupaj s sinovoma ustrelili pri vratih njegove pisarne. Tudi zase nisem vedel, kaj se bo zgodilo. Neverjeten spomin, pravzaprav.
To zgodbo smo lahko prebrali v vaši prvi knjigi, kjer je tudi stavek, da je vse v njej resnica. V drugi ga ni. Koliko literarne svobode je v njej?
Nič, vse je res.
Ampak, vi ste vendar v napisali tudi dve humorni dramski besedili, ki sta doživeli celo uprizoritev. Kaj ste pa gotovo dodali zato, da je bil kak prizor bolj privlačen? Sumljiv mi je, na primer, del, kako ste postali odvetnik: kot novinar Gospodarskega vestnika sedite pri ministru, ko vstopi njegov brat, direktor, v jahalnih škornjih, in vas odvleče na sodišče, da zastopajte Agrokombinat. Priznajte, da ste si jahalne škornje izmislili. Prizor je preveč briljanten, da bi bil resničen.
No, res je imel škornje, res pa je tudi, da so bili vojaški. Drugače pa v teh dveh knjigah ni niti enega stavka, ki bi bil izmišljen.
Ampak kako veste, da je vse res: ne nazadnje je moralo biti veliko vaših boemskih let precej v megli?
Saj ne pišem o velikih podrobnostih ...
Najbolj neverjeten del knjige je zgodba, kako ste na poti v službo, na Gospodarski vestnik, zavili v gostilno na pelinkovček in se ovedeli na Reki, v drugi gostilni, kjer ste objeti z neznanci prepevali borbene pesmi. Potem ste znova izgubili stik s svetom, dokler niste opazili, da ste v Splitu in se poskušate vkrcati na ladjo ...
Zgodba je še obširnejša, pa se mi je ni ljubilo več pisati. V Splitu sem šel v hotel Slavija. Izčrpan, lačen, brez denarja, brez osebne izkaznice. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem spoznal, da sem popoln luzer. Ker nisem imel denarja, da bi plačal hotel, sem se iz sobe spustil po žlebu, potem pa taval po ulicah in iskal koga, kakšnega znanca, ki bi mi posodil denar, da bi prišel nazaj. V Ljubljano sem prispel čez nekaj dni tako, da sem se vtihotapil na vlak za Zagreb in bil vso pot v stranišču ... Razmišljam pa, da so bili tisti časi veliko bolj prijazni, kot so današnji. Policija je z mano pravzaprav vedno delala zelo lepo. Tudi v službi so bili prijazni. Po enem tednu sem – via gostilna Petriček, Reka, Split – prišel nazaj v službo, pa ni bilo nič hudega. Res pa je, da je bil v tistem času v Dalmaciji neki potres in sem potem govoril naokrog, da sem šel zato tja.
Ste bili dober novinar?
Gospodarski vestnik ni objavljal kakšnih romantičnih zgodb. Pokrival sem finance. Hodil sem recimo na Združenje bank Slovenije in take stvari.
Boste napisali še kakšno knjigo?
Za vsako rečem, da je zadnja.
Na prvi ste slikani tako, da je na naslovnici pol vaše glave. In za tisto je marsikdo rekel, da je pričakoval več. Da bi bral več. Na drugi ste na fotografiji že do pasu. In res smo tudi dobili zgodbo, ki odkriva veliko več o vas. Pričakujem, da boste na tretji naslovnici celi. O čem bi pisali v svoji tretji knjigi?
V Valatu, ki je pravkar prišel iz tiskarne, sem tako rekoč opisal vsa bistvena poglavja mojega življenja. Upam, da bom v prihodnjih letih aktivno deloval v družbi, ki bo zlezla iz ekonomske, politične in moralne krize. V družbi, kjer ne bodo ocenjevali sodnikov po tem, koliko časa so porabili, da so nekoga obsodili. V družbi, kjer bodo spoštovali načelo, da je treba nezakonito pridobljene dokaze izločiti. V družbi, kjer v medijih ne bodo blatili ljudi na podlagi nenavadnih postopkov, v katerih jim ni bila dana možnost kakršnekoli obrambe. V družbi …
