Tiskane izdaje
Kriza se bo v Sloveniji po petkovi napovedi Urada za makroekonomske analize in razvoj nadaljevala še letos in prihodnje leto. Država bo torej sama zelo težko zagotovila sredstva za pokrivanje svojih obveznosti in čedalje bolj nujen zagon gospodarstva. S profesorjem mednarodne ekonomije na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmirjem Mrakom ter viceguvernerjem in namestnikom guvernerja Banke Slovenije (BS) Janezom Fabijanom smo se pogovarjali, kako denar prihaja v Slovenijo in kdo so upniki.
Premier Janez Janša je avgusta presenetil z dramatično izjavo, da je mogoče, da bo Slovenija že oktobra bankrotirala. Mrak meni, da takšna trditev nima posebno trdne podlage in je namenjena bolj domači uporabi. Vsaj do konca leta ima država dovolj denarja v depozitih pri slovenskih bankah, bolj problematične pa bodo razmere prihodnje leto.
Tudi viceguverner in namestnik guvernerja Banke Slovenije Janez Fabijan se z apokaliptičnimi napovedmi skorajšnjega bankrota ne strinja. Prepričan je, da imajo tuji vlagatelji o majhnih državah, kakršna je Slovenija, malo informacij, zato imajo izjave, zlasti če prihajajo s pomembnega položaja, velik pomen, zaradi česar se mu zdijo nepotrebne in neprimerne. Fabijan upa, da bo Slovenija letos pa tudi prihodnje leto pridobila dovolj denarja za kritje potreb.
Nasploh meni, da razmere v državi vsi slikajo precej bolj črno, kot so v resnici. Bolj od dolgov in njihovega financiranja je po mnenju drugega človeka BS lahko dolgoročno problematičen zastoj investicij (10-odstotni padec uvoza investicijskih dobrin v prvi polovici letošnjega leta glede na leto prej), saj prav te najbolj pozitivno vplivajo na razvoj in dajejo možnost izhoda iz krize. Študije gospodarskih kriz v prejšnjem stoletju kažejo, da ni preprostega izhoda iz krize, ampak sta pomembna sosledje in kombinacija ukrepov. Pri tem imajo prednosti investicije v nefinančnem sektorju.
Izhod: konkurenčnost
Kot eno perečih tem je poudaril nujnost pokojninske reforme, ker bodo demografska gibanja v prihodnjih desetletjih za javne finance slaba. »Ko bomo uredili javne finance, bo naša perspektiva dobra. Slovenski javni dolg je nižji od polovice bruto domačega proizvoda, zunanjetrgovinski primanjkljaj je majhen, občasno imamo že presežek.« Izhod iz krize vidi v krepitvi konkurenčnosti in izvoza. »Naš cilj mora biti ustvarjanje akumulacije za razvoj iz presežka v mednarodni menjavi in ne v nenehni logiki zadolževanja oziroma porabe na podlagi tujih prihrankov. Srednjeročno moramo odpraviti zunanje neravnotežje (negativna neto investicijska pozicija Slovenije presega 35 odstotkov BDP), ki smo ga vzdrževali vse do vstopa v EU.«
S klobukom v roki
Kljub temu so se Sloveniji v zadnjem času zaprle denarne pipe v tujini, kar se je pokazalo pri zadnjih neuspešnih prodajah vrednostnih papirjev. Če bi država postala plačilno nezmožna, sta izhoda dva. Prvi je takojšnja uskladitev državnih dohodkov z odhodki; to bi pomenilo drastično zmanjšanje odhodkov države, kar bi povzročilo številne lome v družbi. Zaradi velikih negativnih učinkov takšne poteze se zanjo ni odločila nobena država v težavah.
Druga možnost je tuja pomoč, za katero so doslej prosile tudi nekatere članice evroobmočja. Najbolj znan je primer Grčije, v trde pogoje za pridobitev pomoči pa sta morali privoliti tudi Irska in Portugalska. V vrsti za pomoč sta predvsem zaradi svojih slabokrvnih bank še članici evrskega območja Ciper in Španija. Tudi za Italijo ni popolnoma jasno, ali se bo lahko sama izvlekla iz dolžniškega brezna. Tujo pomoč je že dobila – in jo verjetno še bo – nečlanica območja skupne valute, vendar članica Evropske unije, Madžarska.
Pomoč iz tujine, predvsem od EU in Mednarodnega denarnega sklada (IMF), pa je vsekakor neprijetno zdravilo za finančne bolezni. Nekateri pravijo, da je zdravljenje celo nevarnejše od same bolezni. Kam lahko privedejo ukrepi, ki jih morajo države izvesti za pridobitev pomoči, se je najbolj boleče pokazalo v Grčiji.
Nekdanji sredozemski gospodarski tiger je med letoma 1950 in 1972 dosegal povprečno sedemodstotno letno stopnjo rasti bruto domačega proizvoda, kar je bila tedaj druga najvišja gospodarska rast na svetu, takoj za Japonsko. V celotnem obdobju od druge svetovne vojne do leta 2008 je imela Grčija višjo gospodarsko rast kot večina evropskih držav. Danes o tem ni več sledu, v samo nekaj letih krize se je potopila skorajda na raven tretjega sveta, s popolnim razpadom sistema države blaginje.
Finančni trgi
Države se, podobno kot podjetja, v glavnem zadolžujejo na dva načina. Prvi je najem kredita pri bankah. Tudi Slovenija se je po Mrakovih besedah v prvih letih po osamosvojitvi, do leta 1996, zadolževala pri bankah – predvsem zato, ker ji je kot mlinski kamen okrog vratu visel 15 milijard dolarjev vredni dolg Jugoslavije; ko je socialistična federacija razpadla, se države, ki so se spopadale v vojnah, še dolgo niso mogle dogovoriti, kdo bo plačal kaj od preteklih skupnih dolgov. Zato Slovenija drugih načinov za izposojo ni imela.
Ko država prosi za posojilo pri bankah, te same opravijo analizo tveganja in se odločijo, ali ji bodo posodile denar ali ne. Država torej ne potrebuje bonitetne ocene, ki jih izdelajo danes tako zloglasne bonitetne agencije; najbolj znane so velike tri: Standard & Poor's, Moody's in Fitch. Težava pa je, ker banke nimajo toliko denarja, da bi lahko financirale velike državne projekte.
Ko je Slovenija zaprla vprašanje jugoslovanskega dolga, je naročila bonitetno oceno, s katero je lahko najemala posojila na tako imenovanih finančnih trgih. Obveznice držav kupujejo v glavnem razni skladi, med katerimi so pokojninski, investicijski in vzajemni. Gre torej za zasebni kapital, denar množice posameznikov. Ker je ponudba obveznic velika, skladi ne opravljajo analize tveganja, ampak se zanesejo na ocene bonitetnih agencij. Večinoma imajo skladi v pravilih zapisano, da morajo imeti obveznice, ki jih kupijo, dovolj dobro bonitetno oceno. Če je nimajo, obveznic ne kupujejo in denarna pipa se zapre. To se je zdaj zgodilo Sloveniji. Ne le da država ne more prodati dolgoročnih obveznic, ampak v denar ne spravi več niti kratkoročnih papirjev. Tako zdaj ne more prodati niti zakladnih menic.
Upniki od vsepovsod
V časih, ko si je Slovenija še lahko izposojala denar, ga je po podatkih finančnega ministrstva največ dobila od skladov iz držav Evropske unije. Več kot četrtino državnih dolžniških papirjev – zunanjega dolga ima Slovenija trenutno za približno 17 milijard evrov – imajo v rokah nemški in avstrijski vlagatelji. Z nekaj več kot petino jim sledijo francoski in italijanski. Nekaj več kot desetino je Slovenija dolžna britanskim in irskim finančnim institucijam. Od slovenskih investicijskih, vzajemnih in pokojninskih skladov ter drugih domačih finančnih igralcev pa si je država do zdaj izposodila slabih 15 odstotkov od 17 milijard.
Fabijan pravi, da vlagatelji pretežno iz evropskih držav nastopajo kot prvotni kupci. Ti so neposredno kupili slovenske dolžniške papirje. Kaj se je dogajalo z njimi potem, ni znano. Prvotni investitor lahko, na primer, državne obveznice proda komurkoli oziroma jih zanj kupi in država torej sploh ne ve, komu je v resnici dolžna. To naj bi se v kratkem spremenilo, saj nam je Fabijan povedal, da Evropska centralna banka (ECB) skupaj z nacionalnimi centralnimi bankami pripravlja sistem, s katerim bo lahko ugotovila, kdo ima zares v rokah dolgove neke države. S tem bodo tudi preprečevali špekulativne nakupe in prodaje državnih dolžniških papirjev.
Novi igralci
Na finančnih trgih so se poleg prej omenjenih financerjev v zadnjih letih pojavili tudi novi igralci. V nasprotju z raznimi pokojninskimi, investicijskimi in vzajemnimi skladi, ki zbirajo razpršen kapital z raznih koncev, so to državni skladi, kjer je povsem jasno, s čigavim denarjem poslujejo.
Ustanavljajo jih države z velikimi presežki v trgovanju s svetom. Takšne sklade imajo Norveška in različne arabske države – presežke pridelujejo s prodajo nafte in plina –, Rusija – tudi njeni presežki izvirajo iz prodaje energentov ter surovin – in Kitajska. Zadnja ima presežke predvsem zaradi velikanskega izvoza industrijskih izdelkov. Kolikšna je vsota tega denarja, si lažje predstavljamo, če vemo, da je imela Kitajska samo v trgovini z Evropsko unijo v prvi polovici letošnjega leta za 67 milijard evrov presežka, v enakem lanskem obdobju pa še za 30 milijard več.
Ker imajo tovrstne sklade predvsem države z avtokratskimi ali kar diktatorskimi režimi (razen Norveške, seveda), njihovo delovanje na finančnih trgih vzbuja nelagodje. Za primer vzemimo, da bi kitajski državni sklad dokapitaliziral – ali boljše rečeno kupil – kakšno slovensko banko in v njenem nadzornem svetu zasedel več kot polovico položajev. Bi bila banka s sedežem v Sloveniji, ki bi jo vodila skupina Kitajcev, še slovenska banka? In ali bi ti Kitajci res uresničevali samo svoje poslovne interese ali pa bi, ker bi bili dejansko predstavniki kitajske države, imeli za bregom kaj drugega? Da takšna možnost ni samo hipotetična, dokazuje Afrika, kjer prav Kitajska s takšnimi vlaganji postaja glavni gospodarski igralec.
Ni znano, ali so tovrstni skladi tudi lastniki slovenskih dolžniških papirjev. Prvotni kupci niso bili oziroma so bili njihovi nakupi slovenskih obveznic marginalni. Ali so jih kupovali od prvotnih investitorjev, pa ni znano. Da bomo izvedeli, kdo je v resnici naš upnik, bo torej treba počakati, vse dokler ECB ne vzpostavi sistema ugotavljanja dejanskega lastnika dolžniških papirjev.
Pomembno
Do delovanja novih igralcev ni sumničav. Po njegovem je za BS pomembno predvsem, kako lastnik deluje, in ne, od kod prihaja. Zato pa moramo spremeniti svoj odnos do lastnine in tudi temu primerno urediti institucionalno okolje. Pomembno je, ali kapital pride samo za pobiranje dobička ali pa bodo novi lastniki ravnali kot dobri oziroma odgovorni gospodarji. Da bodo torej pošteno plačevali zaposlene in davke, vlagali v razvoj in v primeru bank poskrbeli za zadostno dokapitalizacijo, ko bo nujno. Seveda si bodo ob uspešnem gospodarjenju izplačevali tudi dobičke. »Za Banko Slovenije je veliko slabši Slovenec, ki ne izpolnjuje obveznosti odgovornega lastnika, kot katerikoli tujec v tem pogledu,« je poudaril viceguverner.
