Tiskane izdaje
Danes mineva eno leto, odkar je norveški desničarski skrajnež Anders Behring Breivik – z avtomobilom bombo v vladni četrti v Oslu ter s pištolo in puško na otočku Utøya – ubil 77 ljudi in jih še 242 ranil. Najbrž najhujši množični morilec vseh časov je zdaj v priporu, sodbo po junija končanem sojenju pa naj bi mu izrekli čez dober mesec, 24. avgusta.
Sodba Breiviku bo odvisna predvsem od tega, ali ga bo sodišče ocenilo kot prisebnega ali norega. V prvem primeru bo nedvomno dobil najvišjo mogočo kazen na Norveškem, 21 let zapora, ki jo je mogoče tudi podaljšati. V drugem primeru mu bodo naložili psihiatrično oskrbo, kar pomeni, da lahko za rešetkami ostane neomejeno dolgo. Morilec z odvetnikom trdi, da ima v glavi vse urejeno, tožilstvo pa nasprotno meni, da ni priseben, zato spada v druge vrste institucijo, kot je zapor. Novo Breivikovo domovanje bo imelo v vsakem primeru rešetke.
O tem, da je Breivik morilec, sploh ni bilo nobenega dvoma. Policiste je namreč pričakal kar na otočku Utøya in ni nikoli zanikal nastavitve eksploziva in pokola mladostnikov. Že ves čas pa trdi, da ni storil nič napačnega – kot samooklicani borec proti islamizaciji Evrope in še posebno Norveške je z bombo meril v vlado in streljal po podmladku vladajoče delavske stranke, ki sta menda naklonjena priseljevanju muslimanov. Zato zahteva oprostilno sodbo, kar mu najbrž ne bo ravno v prid pri tehtanju sodnikov, ali je čisto pri sebi.
Napad
Za srh vzbujajoči masaker se je Breivik dolgo in temeljito pripravljal. Avtomobil, s katerim je poškodoval poslopje vlade ter ministrstev za finance in nafto – v eksploziji, ki je stresla prestolnico skandinavske kraljevine, je umrlo osem ljudi, 209 jih je bilo ranjenih –, je napolnil s skoraj tono eksploziva, izdelanega iz več ton umetnih gnojil. Da ne bi postal kdo pozoren na to, zakaj kot posameznik kupuje toliko gnojila, čeprav Breivik živi na kmetiji, je ustanovil več slamnatih podjetij in kupoval gnojilo prek njih.
Po siloviti eksploziji avtomobila bombe nekaj minut pred pol četrto uro popoldne je bila vladna četrt videti kot Kabul ali Bagdad. Povsod so ležale ruševine in črepinje. Policisti so evakuirali poslopja, rešilci pa so odvažali na desetine ranjencev v bolnišnice. Izbruhnilo je več požarov in veter je dim razpihal po vsem mestu.
Medtem ko so policisti, gasilci in reševalci pretreseni opravljali svoje delo in ugotavljali, kaj se je pravzaprav zgodilo, se najhujše še ni niti začelo. Breivik se je namreč ob petih popoldne pojavil pri trajektu na otoček Utøya, ki leži na jezeru približno 35 kilometrov severozahodno od Osla. Bil je oblečen v policijsko uniformo in oborožen s puško in pištolo. Kapitanu trajekta je povedal, da preiskuje okoliščine bombnega napada v prestolnici.
Ker na Norveškem orožja ne moreš kupiti kar v trgovini kot na primer v Združenih državah, se je Breivik že pred leti pridružil strelskemu društvu. Tako je dobil dovoljenje za več kosov orožja. Za morilski pohod na podmladek delavske stranke si je izbral ameriško polavtomatsko puško ruger mini 14 kalibra 5,56 milimetra – takšnega ima večina vojaških jurišnih pušk, tudi slovenska F 2000 S, vendar te omogočajo tudi rafalno streljanje – in avstrijsko pištolo glock 17 kalibra devet milimetrov. Gre za nespektakularni, vendar zanesljivi in zelo razširjeni orožji z velikimi nabojniki in zato veliko ognjeno močjo.
Čez približno pol ure so se z otoka, na katerem je bil poletni tabor podmladka delavske stranke premiera Jensa Stoltenberga, zaslišali prvi streli. Če je bila nastavitev avtomobila bombe v Oslu dejanje, ki bi ga morda zmogel tudi kdo z manj močnimi živci, saj ne bi na lastne oči videl posledic, je bil poboj na otoku nekaj povsem drugega. Breivik je mladostnike streljal iz bližine, ko so bežali pred njim, se poskušali rešiti s plavanjem ali ga moledovali za življenje. Vsako nepremično telo je menda iz bližine ustrelil še enkrat, da se ne bi kdo pretvarjal, da je mrtev, ali pa bi bil samo ranjen. Tudi zato je bil končni izid poboja na Utøyi tako strašen: 69 mrtvih in 33 ranjenih.
Po obvestilu, da se na otoku dogaja nekaj nenavadnega, so tja poslali posebno policijsko enoto. Takrat je bilo že jasno, da ne streljajo muslimanski skrajneži, ki so se v zadnjih letih proslavili s podobnimi podvigi, saj je bil napadalec visok, svetlolas in skandinavskega videza. Ni pa bilo jasno, za koliko strelcev gre. Specialci so do jezera prišli deset minut čez šesto uro popoldne, vendar so na otok stopili šele dvajset minut pozneje, saj niso našli primernega čolna. Strelec se ni branil ali se ustrelil, kakor se v takšnih primerih pogosto dogaja, ampak se je po uri in pol pobijanja z dvignjenimi rokami mirno predal možem postave.
Na dobro pripravo Breivika kaže tudi to, da si je priskrbel policijsko uniformo, uporabljal pa je tako imenovane dum dum krogle; te se ob udarcu v telo deformirajo in povzročajo strašne notranje poškodbe in velike izhodne rane. Telesno je bil strelec močan, saj je že leta dvigal uteži in menda občasno jemal anabolične steroide. Streljanje pa je vadil na strelišču in po lastnih besedah tudi z igranjem nekaterih nasilnih strelskih računalniških iger.
Vzroki
Kaj je do takrat neproblematičnega 32-letnika, ki je v mladih letih pomagal vrstnikom, ki so jih nadlegovali nasilneži, saj je bil vedno telesno močan, pripravilo do tako gnusnega zločina? Najverjetneje nacionalizem in sovraštvo do muslimanov. Breivik se je po lastnih besedah s pokolom odločil, da bo Evropejce prebudil, preden bodo njihovo celino preplavili prišleki iz muslimanskega sveta. Na njegovo izrazito protiislamsko držo kaže tudi to, da je zelo naklonjen Izraelu, kar pomeni, da nima popadkov, podobnih nacističnemu odnosu do Judov.
Svoje poglede na svet, v katerih gre verjetno iskati vzroke za zločin, je zapisal v 1500-stranskem manifestu z naslovom 2083 – evropska deklaracija neodvisnosti. Tam se je izkazal za sovražnika muslimanov, podpornika sionizma, nasprotnika feminizma, marksizma in multikulturalizma. Je tudi privrženec teorije zarote, imenovane Eurabija, po kateri se Evropa pospešeno islamizira in predvsem arabizira, in zagovornik ideje o izselitvi vseh muslimanov s stare celine. Sicer je kristjan, vendar ne posebno vnet pripadnik norveške luteranske cerkve. V manifestu se je znašla tudi Slovenija, kjer ima Breivik domnevno zveste brate in sestre; skupaj s Slovaško je Slovenijo pohvalil kot najmanj multikulturno indoktrinirani državi v Evropi, karkoli naj bi to pomenilo. Manifest je razposlal na številne naslove in menda je hotel s poboji k svojemu pisanju pritegniti čim več bralcev. To mu je nedvomno uspelo.
Po pobojih in aretaciji je seveda takoj izbruhnila debata, ali je česa takšnega zmožen normalen človek. Psihiatri so opravili dve oceni, kot po navadi popolnoma različni. Prva skupina je ugotovila, da je nor, saj menda ima paranoidno shizofrenijo, druga, da je bil v času napadov in je še vedno normalen, morda ima nekatere manjše duševne težave, povezane z narcizmom in pomanjkanjem empatije.
Pod Alpami
Ob takšnih dogodkih, kot je bil Breivikov pokol, se nujno postavi vprašanje, ali je kaj takšnega mogoče tudi v Sloveniji. Ta ne slovi kot posebno gnezdo terorizma, vendar je za neproblematično veljala tudi Norveška, bogata skandinavska kraljevina, država z eno najvišjih življenjskih ravni na svetu.
Po mnenju strokovnjaka za varnostna vprašanja, predvsem za terorizem, predsednika sveta inštituta za korporativne varnostne študije ICS ter predavatelja na fakulteti za državne in evropske študije dr. Denisa Čaleta je primer terorističnega napada, ki ga je izvedel Breivik na Norveškem, dokaz, da nobena družba ni v celoti imuna na takšna dejanja.
»S tega stališča si niti v Sloveniji ne smemo zatiskati oči, da se to v naši družbi ne more zgoditi. Razmere, v katerih živimo, dajejo vedno dovolj možnosti za iniciacijo idej za storitev takšne vrste ekstremnih dejanj. S temi dejanji se lahko izkazuje individualno ekstremno nestrinjanje s trenutno oblastjo ali doseganje drugih individualnih ali skupinskih ekstremnih idej,« je prepričan Čaleta.
Po njegovem lahko glede na težke razmere v družbi, ki smo jim priča v Evropi, in težav, ki jih na drugi strani v svetovnem merilu ustvarja neobrzdani neoliberalizem kapitala, samo upamo, da se število takšnih ekscesnih dejanj ne bo začelo drastično povečevati. Čaleta meni, da je v Sloveniji lahko najbolj problematičen desni radikalizem, podkrepljen z neonacističnimi in skrajno nacionalističnimi idejami.
Da se tega v Sloveniji zavedajo celo nekateri politiki, je sredi marca dokazala zahteva državnozborske komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS), naj civilna in vojaška obveščevalna služba – Slovenska obveščevalno-varnostna agencija in Obveščevalno varnostna služba – pripravita poročilo o problematiki skrajnih skupin in gibanj v Sloveniji.
Menda sta ga že poslala vladi, tej pa ga KNOVS še ni uspelo posredovati. Zato je predsednica komisije, poslanka Pozitivne Slovenije Melita Župevc, ta mesec, po štirih mesecih čakanja, od vlade zahtevala, naj ji gradivo dostavi takoj. Ali ima to poročilo in zakaj ga ne pošlje KNOVS, če ga ima, smo v vladi poskušali izvedeti tudi mi, vendar nam niso zmogli ali hoteli odgovoriti. Župevčeva je sejo KNOVS, na kateri bodo obravnavali poročilo, sklicala za 17. september. Če ga bodo seveda dobili.
Neuradno se je izvedelo, da vlada s posredovanjem poročila o ekstremističnih skupinah zavlačuje, ker sta obveščevalni službi odkrili samo desno usmerjene skrajneže, desna vlada pa bi seveda hotela odkriti še kakšne levo usmerjene. Ob teh informacijah, Čaletovih opozorilih o potencialno največji problematičnosti desnega radikalizma ter podatkov, da nekateri poklicni pripadniki vojske in policije v svojem prostem času urijo desničarske skrajneže – puška in pendrek države sta to seveda jadrno zanikala –, se res postavi vprašanje, ali je vladi zaradi poročila neprijetno.
Ena bolj znanih desnih ekstremističnih skupin je namreč neonacistična Blood and Honour Slovenia, katere član je tudi član Slovenske demokratske stranke. Iz stranke premiera Janeza Janše nam te informacije niso ne potrdili ne zanikali, ampak so vprašanje preprosto ignorirali. Zato jih niti nismo mogli vprašati, kje se njihove vrednote pokrivajo z vrednotami Krvi in časti (Blood an Honour).
Ko smo o povezavah med političnimi strankami in skrajnimi skupinami povprašali Čaleto, nam je odgovoril, da so takšne povezave izjemno nevarne in dajejo ekstremističnim skupinam tisto manjkajočo ter potrebno legitimnost njihovega obstoja in ideje, ki jo podpirajo.
Zato bi morale vse resne politične stranke zelo paziti, da v želji po doseganju čim večje podpore volilcev ne zapadejo v skušnjavo po povezovanju s takšnimi skrajnimi skupinami. Po Čaletovem prepričanju je to z varnostnega stališča zelo problematična zgodba, »še posebno če se somišljeniki teh idej pojavijo tudi v nacionalnovarnostnem mehanizmu, ki naj bi skrbel za varnost države in njenih državljanov.«
Na vprašanje, ali je v Sloveniji več podobnih primerov kot prej opisani »vezni člen« med Janševimi demokrati in neonacisti, pa je Čaleta dejal: »Upam, da ne, oziroma vsaj do zdaj javno temu ni mogoče pritrditi.«
