Tiskane izdaje
Objavili smo zgodbe treh očetov, ki imajo omejen stike s svojimi otroci. Prvi ima za seboj pet let, drugi osem in pol, tretji približno pet let boja za otroke.
Za mnenje o očetovskem boju za otroke smo vprašali varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer in odvetnika Boštjana Verstovška.
Ni diskriminacije
»Pri varuhu človekovih pravic se vsako leto srečujemo z veliko težavami, s katerimi se spoprijemajo starši, njihovi otroci in tudi državni organi in nosilci javnih pooblastil po tem, ko se starši odločijo za prenehanje skupne življenjske skupnosti. Tako smo v letu 2012 dobili nekaj manj pobud kot leto poprej, ki so govorile o vprašanju dodeljevanja otrok staršem oziroma o pravici otroka do obeh staršev (leta 2011 je bilo 32 pobud, leta 2012 pa 28). Poročilo za leto 2013 še nastaja. Zgodbe se praviloma vlečejo leta, nam je odgovorila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.
V vseh teh letih smo prejeli tudi nekaj pobud očetov, ki se borijo za to, da bi bili njihovi otroci v postopkih dodeljeni njim.
Prepričani smo, da zakonodaja pri dodeljevanju otrok ni diskriminatorna. Ker pa v Sloveniji ni ustrezne analize o tem, koliko otrok je bilo dodeljeno materam in koliko očetom, je tudi težko sklepati, da je 'realna izpeljava zakonodaje' diskriminatorna in da se otroci avtomatično dodeljujejo materam. Opažamo pa, da je stereotip o tem, da bo ženska bolje poskrbela za otroka, še vedno močan. Postavlja pa se tudi vprašanje, koliko očetov si sploh želi biti skrbnik svojih otrok po razvezi. In tudi, koliko je družba sploh naklonjena temu, da bi očetje skrbeli za otroke? Pa še, koliko je želja in prizadevanj za deljeno skrbništvo?
Za skrbništvo nad svojimi otroki si očitno prizadeva vse več očetov. Ali pa so nam sredstva javnega obveščanja njihove zgodbe bolj približala in zato tak vtis?
Opaziti pa je, da se odnos do vzgoje otrok počasi spreminja in s tem tudi vloga staršev. 'Sodobnejši' očetje se s svojimi otroki ukvarjajo več kot njihovi predniki, kar vidimo kot izredno pozitivno. Kljub temu menimo, da bi se moral pogled na starševstvo še bolj spremeniti: doumeti bi morali, da je v vseh odnosih najpomembnejši otrok in njegova prava korist. Pri otrocih ne sme biti prostora za manipulacije, grožnje in druge neprimerne oblike vedenja staršev.
Opažamo še en stereotip, in sicer prepričanje, da je moški verjetnejši kršitelj otrokovih pravic kot ženska (na primer, če ženska zatrdi, da je oče spolno zlorabljal otroka, bodo tega dali na varno na primer k materi, če bo isto dejanje očitano ženski, bo pri tistih, ki se z družino ukvarjajo, več dvomov, otroka ne bodo avtomatično postavili na varno, v tem primeru k očetu). Stereotipi so lahko pri odločanju o dodeljevanju otrokom precejšnja ovira. Brez dejavnega spreminjanja družbene realnosti in miselnosti pa se jih težko odpravlja. Zato poudarjamo pomen ozaveščanja, ki se mora začeti že v rani mladosti, saj takrat, ko se odrasli v vlogi starša znajde pred dilemo, kako ravnati, ponavadi ni časa, da bi se učil ravnati drugače, kot so ga učili kot otroka.
Vsa leta ugotavljamo dolgotrajnost postopkov, v katere so vključeni otroci. Taki postopki praviloma kršijo njihove pravice, pripomorejo pa tudi k odtujitvi otroka od enega od staršev. Prav zaradi opolnomočanja otrok v različnih (ne samo sodnih) postopkih, je postal varuh pred nekaj leti koordinator projekta Zagovornik – glas otroka. Projekt, ki se je začel izvajati leta 2006, je imel namen z zagovornikom »dati otroku glas« v postopkih, saj se na primer vse prevečkrat dogaja, da so otroci med razvezo zgolj orodje v rokah prizadetih staršev.«
Odvetnik Boštjan Verstovšek: Razumna katastrofa
Kaj pravi celjski odvetnik Boštjan Verstovšek, specialist (neuradno rečeno) za družinsko pravo, ki je doslej zastopal približno sto moških v dodelitvenih labirintih? In si po vsaki razpravi vzel dan dopusta, tako so izčrpavajoče.
»Pa nikakor nisem privrženec kakšne vojne proti ženskam,« zastopa tudi obrnjene zgodbe, ko mož ne plačuje preživnine in podobno. Odvetnik opozori, da je treba ločiti otroke, ki se lahko sami odločijo, pri kom bi živeli, stari enajst ali več let. Če se otrok izreče za očeta, se po Verstovšku velikokrat zaplete, začnejo se nepreštevna izpraševanja, preverjanja, brskanja po dejanski odločenosti, skratka, težave. Majhne otroke, ki se ne morejo sami odločati, pa »v 97 odstotkih primerov po razvezi dodelijo materam«. Pri nekdanjih partnerjih, »kjer ni vojne, stiki delujejo. V vojnah pa ni primera, kjer ne bi bilo kalvarije.«
Moških, kakršni so naši sogovorniki, je po odvetnikovem mnenju pri nas nekaj tisoč, a poudari, da so to ugibanja. Spori se lahko vlečejo deset let, »povprečno tri, štiri leta«. Vsekakor predolgo. Pri materah, pravi, je veliko maščevalnosti, »prepričane so, da bo otrok pri očetu umrl«. Zamere med razvezanima ostanejo do konca, mame, ki dopuščajo stike, tega velikokrat ne počnejo, »ker bi razumele, da je to dobro za otroka«, ampak ker so v to zakonsko prisiljene. Ja, nerazumevanje enakosti, enakopravnosti. Dobra polovica mater spoštuje dogovorjeno, velikokrat pa, »tudi če stiki potekajo, otrokom perejo možgane, da so stiki z očetom škodljivi in podobno, zato gre otrok k očetu s slabo vestjo, z občutkom krivde«.
Razmere so se menda rahlo izboljšale, »na razumno raven katastrofe, a niti približno blizu potrebnim standardom«. Včasih oče sploh ni mogel do otroka, tudi po pet let ga ni videl, zdaj »lahko marsikaj doseže, z veliko volje, denarja za odvetnika ...«. V bistvu pa »sploh ni problem, komu je otrok dodeljen, ampak kako potekajo stiki.« Njihova kakovost, mirnost.
In še, razumem, zakonodaja je pri nas načeloma dobra, težava je, da se ne izvaja, ob kršenju stikov bi morali otroka predodeliti, kot narekuje črka, vendar se to ne zgodi, naložena kazen se ne izterja, tako da zlonamerni starš zakona ne spoštuje in se smeji, ker se mu ne bo nič zgodilo.
