Tiskane izdaje
Priznam, ničkolikokrat sem šla tam mimo, ne da bi vedela, kaj skriva visoki zid in kje se konča cesta, ki zapelje na notranje dvorišče. Bilo je presenečenje: ruševine rimske vile so razkrile ostanke mozaikov in dokaze o razkošnem življenju njenih stanovalcev, ki so za svoje udobje poskrbeli tudi s talnim in stenskim gretjem. Ni bil Rim, niso bili Pompeji. Bila je Ljubljana, nedaleč stran od Križank.
»Včasih nam mora stvari nekdo pokazati,« je razumevajoče pripomnila dr. Bernarda Županek iz kustodiata za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana, ki s poznavalsko lahkotnostjo niza podatke o mestu in življenju pred mnogimi stoletji. »Odkar smo namestili smerokaze za krožno pot po najdbah iz rimske Emone, je drugače, prej pa, če ne bi vedela, tudi sama ne bi stopila na to skrito dvorišče,« je še priznala. Vajena je, da se med muzejskim vodenjem po desetih točkah krožne poti, med katerimi je tudi omenjena vila, celo domačini čudijo svojemu mestu.
Podatek, da je Ljubljana nastala tudi na temeljih velikega rimskega imperija, spi nekje globoko v naši zavesti. In le redko jo kaj prebudi: korak se ne ustavi ob rimskem zidu, pogled zgolj ošvrkne kip Emonca, arheološki parki so samoumevni, v resnici neopaženi. Vse je stvar rutine, pogosto tudi nevednosti. Zato zgodovinske obletnice sploh niso slabe! Častitljivo in močno okroglo letos praznuje Ljubljana: dva tisoč let od nastanka rimske Emone, prvega rimskega mesta na ozemlju današnje Slovenije.
Ne tabor, mesto
Mesto se bo svoji daljnji zgodovini poklonilo in jo obudilo v širšem praznovanju, ki ga koordinira Mestna občina Ljubljana. Mnogo ustanov bo vpetih v dogajanje, ena od njih je Mestni muzej Ljubljana, kjer bodo 29. maja odprli razstavo Emona – mesto v imperiju. »Govorila bo predvsem o vlogi mest v imperiju, tudi o vlogi Emone, kako je bila zgrajena, kako je živela, zakaj je bila pomembna.
V zadnjih desetih letih se je kar veliko izkopavalo in razstava bo priložnost, da pokažemo tudi nekatere nove predmete, ki so bili odkriti v tem obdobju. Med njimi je na primer zgodnjerimski grob vojaka s Kongresnega trga, več kot 18 kvadratnih metrov ohranjenega zgodnjekrščanskega mozaika, predmeti iz vojaškega tabora, odkritega na najdišču ob Karlovški. Potrudili se bomo, da jih bo čimveč,« napoveduje Bernarda Županek, muzejska svetovalka, ki s sodelavci snuje razstavo. To bodo pospremili še številni dogodki, delavnice in predavanja v organizaciji muzeja. »Ne želimo ostati v preteklosti, želimo se povezati s sedanjostjo, s temami, ki so aktualne tudi danes. Recimo, pojem imperija – še vedno jih imamo, le imenujejo se ne več tako, ukvarjali se bomo z globalizacijo in družbeno pravičnostjo.«
Obletnica bo tudi odlična priložnost, da širši javnosti predstavijo nova spoznanja o Emoni. »Izkopavanja so pokazala na zaključek debate o tem, ali je bila Emona vojaški tabor. Izkazalo se je, da ni bila, da je nastala kot civilno mesto, kot rimska kolonija. Vojaški tabor je bil zraven, nastal je pred njo.« Na njegove ostanke so naleteli pri izkopavanju lokacije, imenovane Tribuna, to je med Karlovško cesto in Ljubljanico, na tistem gradbišču, ki ga zagledamo, ko se pripeljemo iz predora pod gradom.
Kamniti ostanki in prefinjeni drobci rimske Emone so raztreseni po Ljubljani in njenih ustanovah. Nekaj jih hranijo v Narodnem muzeju, kjer pripravljajo letos razstavo o Sloveniji v rimskem času, marsikatero informacijo ponuja lapidarij ob muzejski stavbi. Predmeti, ki so jih našli med izkopavanji, so del stalne postavitve v Mestnem muzeju.
Med njimi je na primer prelepa rimska čaša iz mozaičnega stekla, pa oljenke in filigransko izdelane geme, ki so jih uporabljali kot nakit ali za pečatenje, in še marsikaj. »Z estetskega vidika navdušujejo stekleni izdelki, geme, ali pa oljenke z upodobljenimi prizori, ki so včasih kot kratke zgodbice, pa novci, s katerih imperator sporoča na primer o svojih vojaških uspehih,« o navdušujočih drobnih predmetih pripoveduje Županjekova. Vzorec legendarne rimske graditeljske tehnike – ostanek ceste – pa je še viden v kletnih razstavnih prostorih muzeja.
A vse to vedenje je treba približati ljudem. »Leta 2011 in 2012 smo se v Mestnem muzeju izvedli prenovo in revitalizacijo arheoloških parkov v okviru evropskega projekta. Ni šlo le za fizično konservatorsko prenovo, ampak tudi za programe, s katerimi želimo ljudem približati dediščino. Poleg konservatorske prenove treh lokacij – Arheološki park Emonska hiša, Arheološki park Zgodnjekrščansko središče (oba v zimskem času pokrita in zaklenjena, prvi leži na Mirju, drugi za OŠ Majde Vrhovnik, op. p.) in Rimski zid na Mirju – smo zasnovali vrsto programov in t. i. Pot po rimski Emoni.
Deset točk, ki so povedni ostanki tistega časa, smo označili s tablami in jih vsebinsko povezali v smiselno pot, po kateri se lahko obiskovalci odpravijo sami z zemljevidom v roki ali z našim vodstvom. Točke so opremljene tudi s QR-kodami, s katerimi lahko na pametnih telefonih dobite dodatne informacije, slike, video. Zelo smo se trudili biti sodobni. Sezona vodenja se začne predvidoma konec aprila in traja do oktobra,« pravi Bernarda Županek. Izkopanine so v mrzlih mesecih namreč pokrite zaradi poškodb, ki jih povzroča zmrzal, zato je, ko parke odprejo, pomembno, da se temperatura ponoči ne spusti pod 5 stopinj Celzija.
Pot pod noge
Naš sprehod začnemo izpred Mestnega muzeja, prečkamo Emonsko cesto in si ogledamo arheološki park Emonska hiša z omenjeno vilo. Prostor je sicer ograjen in vstop vanj je za zdaj mogoč le z vodnikom (od aprila se bodo vrata odpirala z vstopnico, sistem že nameščajo), a tudi na samostojnem ogledu bi dobili neki vtis. Nadaljujemo pot do Arheološkega parka Rimski zid s Plečnikovo piramido (ta je odprt in si ga je mogoče ogledati kadarkoli), kjer je skoraj v celoti ohranjen južni krak emonskega mestnega obzidja. Po Plečnikovih načrtih so park uredili v 30. letih prejšnjega stoletja. Postavil je lapidarij, v katerega je vgradil arhitekturne elemente, ki so jih našli v bližnjih emonskih hišah, in piramido. Ta, kot marsikdo zmotno misli, ni izvirno rimska, ampak si jo je arhitekt zamislil po vzoru piramide, ki si jo je družina Cestijev kot nagrobni spomenik postavila na Vii Appii v Rimu.
Tudi za ogled Arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče nedaleč od Cankarjevega doma je treba odkleniti vrata. V začetku 1. stoletja je tam stala rimska hiša, zdaj pa so vidni ostanki iz časa uveljavljanja krščanstva: večbarvni mozaiki z zgodnjekrščansko simboliko so krasili prostor, ki je bil verjetno krščanska molilnica iz 4. stoletja, v 5. pa so zgradili še zgodnjekrščansko krstilnico z osmerokotnim bazenčkom, v katerem so enkrat na leto krstili odrasle Emonce. Stroka je ugotovila, da je bila v 5. oz. 6. stoletju v Emoni tudi rotunda, domnevno prav tako zgodnjekrščanska zgradba. Ostanke so odkrili ob Slovenski, njene temelje pa je arhitekt Edo Ravnikar ohranil v galeriji Riharda Jakopiča.
Tik ob Cankarjevem domu so še vidni ostanki zahodnega obzidja Emone, ostanki severnega obzidja so na vogalu vzidani v uršulinski kompleks. Kar nekaj točk v mestu je še, kjer so Rimljani pustili svoje sledi, le pozoren je treba biti ali slediti omenjeni poti.
V rimskih časih so v mesto vstopali skozi ena od štirih mestnih vrat. Na severnih pri Kongresnem trgu nas z visokega stebra pozdravi replika kipca Emonca, ki simbolizira rimsko Emono. Podoba, narejena iz brona in pozlačena, je bila del nagrobnega spomenika in spada med redke ohranjene kipe. »Glede na njegovo frizuro in način, kako nosi togo, so strokovnjaki ugotovili, da je šlo za rimskega državljana z začetka 2. stoletja,« pojasni Bernarda Županek. In doda še podatek: »Na Kongresnem trgu smo našli tudi tri gomile iz starejše železne dobe, dobro ohranjene, v njih je bilo več grobov z grobnimi pridatki, del tega bomo prikazali na razstavi. Fascinantna najdba!«
V hodniku pod Kongresnim trgom je Ljubljana hotela preteklost s pomočjo tehnologije povezati s sedanjostjo, a virtualna rekonstrukcija urbanega razvoja Emone ostaja večinoma temna in nema. Že v kratkem, ko bodo odpravili težave z električnim omrežjem, bo delovala tako, kot je predvideno.
Življenje se spremeni
V rimskem obdobju so na slovenskem ozemlju obstajala štiri mesta – Ljubljana, Ptuj, Celje in Drnovo – in samo prvi dve sta imeli polne mestne pravice. Županekova pripoveduje: »Rimska Emona je nastala v burnih časih cesarja Avgusta, ko je bil ideal republike, ki je trajal dolga stoletja, med Rimljani še živ in se nanj sklicuje tudi Avgust. A v resnici z njegovim prihodom na oblast nič več ni tako, kot je nekdaj bilo. Sklicevanje na republiko je le še pretveza, v resnici imperiju od takrat naprej vladajo cesarji.«
Emono so dogradili v letih 14–15 n. št., svoj razcvet pa je doživljala med 1. in 5. stoletjem. Nastala je na območju, kjer sta se skoraj stikali pomembna rimska cesta proti Balkanu in plovna Ljubljanica, ki je bila dolga stoletja izjemno pomembna prometna povezava med severnim Jadranom in Podonavjem.
»Z nastankom Emone se je na našem ozemlju prvič v zgodovini oblikovala izjemno kakovostna bivalna kultura: imeli so vodovod, to je bil rimski standard, in mestne terme, ki so dopolnile spremenjen način življenja, saj so Rimljani vanje zahajali vsak dan. Uvedli so sistem kanalizacije, urejena stranišča, poskrbeli so za krasitev domačih in javnih prostorov.«
Na tem območju je sicer pred nastankom Emone obstajalo naselje, ki pa ni bilo strogo urejeno. S prihodom Rimljanov je zraslo novo mesto, geometrijsko povsem pravilno, ki je moralo biti za tedanjega prebivalca ogromno. Obzidje, ki je segalo od šest do osem metrov visoko, je dajalo impozanten vtis. Tak je bil tudi forum, osrednji prostor na stičišču glavnih cest (danes bi bil ujet med Rimsko, Slovensko, Gregorčičevo in Erjavčevo, op. p.), z monumentalno baziliko, ploščadjo s kipi cesarja in lokalnih pomembnežev ter templji. »Rimljani so res znali pustiti pečat, znali pa so tudi uveljavljati svojo imperialno nadvlado tako, da so spreminjali prostor.« Zanimivo je, da se je kakovostna gradnja širila tudi zunaj obzidja.
O tem, ali so regulirali tok Ljubljanice, še vedno ni trdnih dokazov, brez njih arheologi ostajajo pri domnevah. »Z arheološkimi izkopavanji bi dobili odgovor. Najbrž bi bilo smiselno kopati pri strugi t. i. stare Ljubljanice na Barju, to je med Notranjimi Goricami in Podpečjo, kjer se ob kolovozu še vidi stara, regulirana struga. So jo uredili Rimljani ali kdo drug? Verjetno oni, a z gotovostjo brez raziskav ne moremo reči. Ljubljanica je bila v tistih časih pomembna prometna žila in zaradi majhnega vodnega padca je bilo smiselno narediti čim hitrejšo povezavo,« pravi Županekova.
Mesto je imelo dva načelnika in je delovalo v skladu z rimsko politično ureditvijo. »Prebivalstvo so sestavljali lokalna aristokracija, zemljiški posestniki, trgovci, obrtniki, sužnji.«
Na forum in v kopališče
»Način vsakdanjega življenja v rimskem imperiju, kot ga poznamo iz virov, verjetno predstavlja samo dva odstotka populacije, saj viri praviloma govorijo o pismenih in premožnih. Sužnji, reveži, vdove in drugi marginalni sloji so živeli zelo drugače. Obstajala je velika razlika med spoloma: mož je pravi pater familias, odloča o vsem, je rimski državljan, ima volilno pravico in denar. Ženske v Rimu so lastna sredstva dobile šele pozneje,« pojasnjuje Županekova.
Življenje bogatih slojev je rekonstruirano takole: mož vsako jutro navsezgodaj daruje hišnim zaščitniškim bogovom – larom in sprejme ljudi, ki so mu podrejeni in so nanj denarno in socialno vezani, v glavnem so to nekdanji, zdaj osvobojeni sužnji. Ti mu izrazijo spoštovanje in ga, da bi si še bolj zaslužili njegovo (finančno) podporo, pospremijo na forum, glavni mestni trg, kjer mu sledijo pri vsakodnevnih opravkih: on posluša razglase iz imperija, prisluhne kakšni sodbi, sklepa posle, če je v mestnem svetu, se udeležuje sej. Dopoldne in za kosilo pojedo le nekaj malega, podobno je tudi v termah, kjer preživljajo popoldneve. Terme ne pomenijo le kopanja, so tudi rekreacija, kulturni dogodki, druženje. Šele zvečer si privoščijo večji obrok, na katerega premožni povabijo ljudi iz svoje socialne mreže.
Žena je po rimskem vzoru ostajala čimveč doma, skrbela za dom in tkanje, ki je veljalo za pregovorno plemenito opravilo rimske ženske. Premožne so imele tudi nekaj družabnega življenja, v terme, ki so bile ločene po spolu, so prihajale skozi ločene vhode, sčasoma so se smele pridružiti večernim zabavam svojih mož, postajale so bolj samostojne. »V rimski zgodovini je bilo, kot je znano, nekaj močnih cesaric, v Emoni pa nismo našli omembe kakšne vplivne ženske. V tistem svetu je bilo zanje težko.«
Arheologi so številne informacije dobili iz grobišč, ki so se v rimskem svetu raztezala zunaj obzidanega mesta. V Emoni je bilo največje ob severni »vpadnici«, na območju od današnjega Kongresnega trga do Gospodarskega razstavišča so našli največ grobov, z vseh emonskih grobišč pa je odkritih že več kot 3000 grobov. Rimljani so do 3. stoletja svoje pokojne sežigali, potem pa so pod vplivom krščanstva izvajali skeletne pokope. Predvsem v žgane grobove so pridajali številne predmete.
Emona izginja
Kdaj natanko je zamrlo življenje v rimski Emoni, ni povsem točno ugotovljeno. Nekateri strokovnjaki menijo, da se je to zgodilo v 5. stoletju, drugi so prepričani, da je pravi čas začetek 6. stoletja. »Očitno se je s prihodom krščanstva spremenilo dojemanje tega, kaj je v mestu pomembno. Niso več obnavljali kloak, mestnih jarkov, forumskih zgradb, več denarja so namenili krščanskih zgradbam. V pozni antiki je mestni način življenja pojenjal, v tistih nemirnih časih so se mnogi raje umaknili v bolj odmaknjene višinske naselbine.«
Ljubljana se je s svojo antično zgodovino začela hvaliti v 17. stoletju, najbolj obsežna in plodna izkopavanja pa so potekala v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Kot pojasnjuje sogovornica, se je Ljubljana takrat želela razviti v sodobno mesto, narejeni so bili veliki posegi, zgradili so Cankarjev dom, stolpnici TR3, vse velike stavbe ob Slovenski in v smeri proti Gospodarskemu razstavišču. »Zadnja velika površina, ki nam je prinesla veliko spoznanj, je bil Kongresni trg, pred tem pa Nuk2 v 90. letih z zadnjo kampanjo leta 2008. A vsi ti posegi so bili zaščitni, ne raziskovalni. Vodilo arheološke stroke je zaščita, saj je jasno, da vsako izkopavanje pomeni poseg v zapis, ki po tem nikoli več ne bo tak, kot je bil. Z izkopavanji dobimo neko znanje, informacije in gradivo, a dejstvo je, da bodo imeli ljudje čez 50 ali 100 let veliko bolj razvite metode kot mi in bi lahko izvedeli še dosti več, a tega ne bodo mogli več narediti.«
