Ob Vikingih se zdi Igra prestolov kot veseloigra

Na Norveškem jemljejo pripovedovanje zgodb tako resno, da veščino poučujejo na akademiji za dramsko igro in gledališče v Oslu. Nordijska mitologija je s svojimi škrati, palčki, troli in najrazličnejšimi morskimi bitji med najbolj znamenitimi na svetu. Univerzitetna profesorica pripovedništva Heidi Dahlsveen velja za eno vidnejših evropskih pripovedovalk, med drugim je nastopila že v londonskem Royal Theatru in za norveškega kralja, princeso pa je učila pripovedovanja. Gospa, ki poklicno pripoveduje že skoraj dvajset let, nam je razložila, kaj se lahko naučimo od morskih deklic, zakaj ima ustne pripovedke raje od knjig in kako pomembno je, da otrokom v zgodbah predstavimo zlo.

Veste, pri nas se tujce na obisku spodobi vprašati, kako vidijo naše kraje. Kakšna se vam zdi Ljubljana?

No, zelo dolgočasna. Šalim se. Sicer pa pripovedovalca nikoli ne smete vprašati za iskreno mnenje, saj vedno lažemo. Torej, Ljubljana se mi zdi zelo lepa (smeh). Ne, res, zelo mi je všeč. Prvič sem tukaj, zdi se mi skoraj kot kakšno skandinavsko mesto. Ljudje se mi zdijo enako oblečeni, trgovine se mi zdijo enake, cela mestna struktura me spominja na dom.

Na Oslo?

Živim v Oslu, sicer pa sem z majhnega otoka na jugovzhodu Norveške. Pri pripovedovanju veliko črpam iz svojega domačega okolja. Tudi moj dedek, sicer kmet, kovač in pristaniški delavec, je pripovedoval zgodbe, učitelj v naši šoli je bil prav tako strasten pripovedovalec. S tem sem odrasla.

V redko poseljenih krajih, kjer je veliko časa mraz in tema, je pripovedovanje zgodb najbrž od nekdaj odlična kratkočasna dejavnost. Pa še narava deluje bolj veličastno, ko je neokrnjena. In potem so tudi zgodbe lahko strašnejše, saj je tam zunaj veliko neznanega.

Res je. Veste, ko sem začela hoditi v šolo, sem se odločila, da tam ne bom govorila. Tako je bilo sedem let. Strokovno temu pravijo selektivna nemost. Otrok se odloči, da v določenih okoliščinah ne bo govoril. Doma sicer sem govorila, a živeli smo na kmetiji. Razen brata in sestre nisem imela veliko vrstnikov, s katerimi bi se lahko igrala. Zato sem veliko časa preživela v naravi in z živalmi. Moje otroštvo je bilo precej izolirano, a tega nisem doživljala travmatično. Ne zdi se mi, da sem bila žalostna ali osamljena. Zbirala sem zgodbe v svoji glavi.

Zdaj je pripovedovanje zgodb, torej nastopanje pred ljudmi, vaš poklic. Imate kaj socialne tesnobe pred množico, glede na to, da ste odraščali v izolaciji?

Kot sem že povedala, nimam občutka, da mi je kaj manjkalo. Sicer pa je pripovedovanje zgodb močno družbeno dejanje. Ljudje te poslušajo in gledajo, odgovornost pa nosi pripovedovalec. A priznam, ko končam pripoved, sem ponavadi precej izčrpana, želim si samote. Pravzaprav se mi zdi pripoved­ništvo precej samoten poklic.

Nastopali ste tudi za norveškega kralja. Kako se je odzival?

Mislim, da mu je bilo dolgčas. Vendar je res, da je bilo to 17. maja, ko je pri nas državni praznik in verjetno je tisti dan za kralja še kar naporen (smeh).

Ste se morda seznanili že s kakšnimi slovenskimi ljudskimi pripovedkami?

Malo smo se pogovarjali o erotičnih pripovedkah, da.

Mislim, da ne poznam niti ene slovenske erotične ljudske pripovedke.

Ne poznate jih od nikoder. To so zadeve, ki so bile močno cenzurirane. To so skrite zgodbe. Zanimivo, kajne, ob tem imamo nešteto zgodb z mučenjem, ubijanjem otrok in tako naprej. Teh niso nikoli problematizirali. Do erotike pa je skoraj nemogoče priti. Ali ni ironično, da s takšno lahkoto sprejemamo zgodbe o nasilju, o ljubezni med dvema pa ne?

Imate za pripovedovalski večer pri nas torej v mislih erotiko?

Da, nekaj erotičnih pripovedk, hkrati pa tudi težko zgodbo o incestu, zlorabi, spremembi spola in detomoru.

Vse v eni zgodbi? Sliši se, kot bi opisovali del Igre prestolov.

Sliši se bolj grozno, kot je. A veliko norveških zgodb je takšnih. Če bi pogledali tradicionalne vikinške zgodbe, bi se vam zdela Igra prestolov veselo­igra. Opisujejo na primer, kako so nekomu iz prsnega koša z golimi rokami iztrgali pljuča in podobne prigode. Grozne stvari.

Pripovedujete tudi za otroke. Koliko krutosti cenzurirate, ko nastopate pred najmlajšim občinstvom?

V norveški mitologiji imamo odlične like, ki simbolizirajo zlo in so primerni za otroke. Trole. Po mitologiji so nastali ob stvarjenju sveta, prišli so iz velikana in živijo stran od ljudi. Ampak dobra stvar pri trolih je, da so kljub svoji zlobi precej neumni. In pomembno je predvsem, da otrok ohrani upanje, da je zlo mogoče premagati.

Zanimivo, da so neumni. Zlo se ponavadi ne povezuje s kratko pametjo, največkrat je poosebljeno z inteligentnimi bitji.

Ne vem, morda je krščanstvo prineslo drugačno pojmovanje zla. Veste, pri nas je pred tremi leti norec (Anders Breivik, op. p.) na norveškem otoku, podobnem, kot je tisti, s katerega prihajam jaz, postrelil 66 ljudi. Njega si predstavljam, ko pomislim na zlo.

Menite, da je narobe, če želimo otrokom prihraniti krute elemente v pripovedkah in pravljicah?

Ja. V sedemdesetih letih je bilo pri nas priljubljeno izdajati knjige o tem, kaj pomeni, če se očka in mamica ločita, ali kaj se dogaja, ko dobiš bratca ali sestrico. Nobenih sledi o trolih. Zmaji so postajali udomačene živali, nekaj prisrčnega, kar moraš zaščititi. Vendar otrok potrebuje zlo, da identificira moralo, dobro je, da zlo dobi podobo v njegovi glavi. Prav to se mi zdi tudi prednost pripovedovanja – če zraven ni že ustvarjenih podob, kot so v slikanicah, potem o tem bolj razmišljamo, si v glavi ustvarjamo lastne domišljijske podobe. Knjige so zamrznjene v času in prostoru, pripovedke pa so bolj odprte.

Pravite, da ljudske pripovedke radi postavljate v sodoben kontekst. Kako je to videti?

Ne razumite narobe, ne spreminjam konteksta dogajanja v smislu, da zgodbo iz gozda postavim v sodobno urbano okolje ali kaj takšnega. Ne, gre za to, da želim pripovedovati zgodbe, ki spodbujajo razmišljanje o aktualnih tematikah. Trenutno se osredotočam na nastanek zla. Kaj se zgodi posamez­niku, da postane zloben? Pripovedujem zgodbo o lepem dečku, palčku, ki se zaljubi v žensko, ta pa izgine neznano kam. Potem ga ugrabi kralj in mu pohabi noge. Od takrat je palček zloben, to dejanje ga popolnoma spremeni.

Spominja na Disneyjev celovečerec o Zlohotnici, ki jo upodablja Angelina Jolie. Tudi ona postane zlobna šele takrat, ko ji odrežejo krila.

No, te nisem gledala.

Ste morda videli Ledeno kraljestvo? Najuspešnejši animirani film vseh časov, Disneyjeva zelo zelo ohlapna priredba Andersenove Snežne kraljice. Postavljena je v skandinavsko okolje.

Nisem je videla, a bi jo rada. Ravno zato, ker so jo menda ustvarili po vzoru Norveške. Kar pa zadeva snežno kraljico, je treba vedeti: Andersen ni preveč maral Norvežanov. Na Danskem ni toliko snega in ledu, tako da je ustvarjanje zlobnih značajev kot ljudi, ki obvladujejo sneg in led, še kar razumljivo.

Andersen je opisal tudi najslavnejšo morsko deklico. Zgodb o morskih deklicah je v z morjem obdani Skandinaviji ogromno, ampak nad njimi je navdušen ves svet. Kaj menite, da je tisto, kar nas tako prevzame?

Nisem folkloristka, a pred časom sem govorila z žensko, ki je o tem pisala doktorat in ugotovila, da je naš odnos do morske deklice vedno odslikava našega odnosa do žensk v družbi. Če pogledamo morske deklice v grški mitologiji, so tam vedno močne, nevarne, skrivnostne. Andersen je morsko deklico ustvaril kot krhko, prisrčno in naivno bit­je. V norveških ljudskih pripovedkah velja, da se jih ljudje bojijo. So nevarne, a če jih spoštuješ in se do njih vedeš prijazno, so tudi one prijazne do tebe. Pravzaprav gre tudi za simbol našega odnosa do narave.

V svoje pripovedovanje radi vključujete sodobno tehnologijo. Kako?

Torej, jaz živim vzporedno virtualno življenje. Ko pripovedujem zgodbo, povabim virtualne umetnike in zgodbe odkrivam z avatarji v virtualnem svetu. Preizkušam različne stvari. Zame so družabni mediji nekakšni pravljični svetovi. Vsaj tako jih uporab­ljam jaz. Medtem ko je knjiga zaokrožena stvar, so virtualni svetovi prostor, kjer lahko prosto ustvarjaš, spreminjaš in se sproti prilagajaš zgodbi.

Kakšen bo moralni nauk vašega pripovedovalskega večera pri nas?

Najprej se bomo, upam, smejali. Ali bodo Slovencem všeč moje šale, ne vem. Potem bomo nadaljevali z že omenjeno močno zgodbo, ki nas utrjuje v razmišljanju, da žrtve spolne zlorabe v družini ne smejo nositi krivde. Najbrž pa je končni moralni nauk takšen, kot ga želim prinesti z vsako zgodbo – vedno nam ostaja upanje.