Tiskane izdaje
»Najbrž bi moral reči, da se svojega dela lotevam z veliko odgovornostjo. A raje priznam, da je v njem precej igrivosti, zato na začetku pogosto ne vem, kam me bo pripeljalo,« je v četrtek le malo po tem, ko je s kolegoma iz studia Swine prejel najpomembnejši nagradi 23. bienala oblikovanja, povedal Britanec Kieren Jones.
Letošnji glavni nagrajenci - poleg Jonesa še Azusa Murakami in Alexander Groves iz Studia Swine, vsi diplomanti londonske Royal School of Art - so zasnovali naprave, ki zbirajo in predelujejo plastiko iz morja v serijo izdelkov. Ker, tako je zapisala žirija letošnjega bienala, »zelenega oblikovanja ni mogoče ločiti od dobrega oblikovanja«, najbrž ni moglo biti drugače, kakor da je Jonesova ekipa za projekt Sea Chair prejela obe glavni nagradi: zlato medaljo BIO 23 in še zeleno nagrado, ki so jo letos podelili prvič. Stol Sea ju je zaslužil zato, ker se domiselno in kot celostni projekt loteva enega najhujših ekoloških problemov, onesnaženosti oceanov s plastiko.
Kakor pravi Keiran Jones, so idejo dobili ob branju novic o tem, kako zelo onesnaženi so morja in oceani. »Bili smo zgroženi. V Tihem oceanu obstaja velikansko območje, kar dvakrat večje od površine Teksasa, ki je polno plastike. Ker je tudi pri nas podobno, smo se odpravili na najbolj onesnaženo britansko plažo, ki leži v Cornwallu. Naredili smo napravo, ki ločuje pesek od plastike. V pogovorih z ribiči pa smo izvedeli, da skoraj lažje ujamejo plastiko kot ribe. Zato smo izdelali preproste naprave, s katerimi lahko plastični 'ulov' že na krovu predelajo v stole. A izdelek ni tako bistven. Pomembnejše je, da ljudi ozaveščamo o vse hujšem onesnaženju. Sporočilo je preprosto: to količino plastike, iz katere je izdelan stol, smo odstranili iz oceana.«
Brezmejna odprtost do vsega, kar ponuja in premore svet, je ena ključnih lastnosti oblikovalcev in se kaže tudi na razstavi BIO 23 na Fužinskem gradu, ki bo na ogled do 11. novembra. Vsi po vrsti - organizatorji, nizozemski kuratorki in sami oblikovalci - se zavedajo, da se dogajajo velike spremembe, ki so potegnile za seboj tudi spremenjeno vlogo oblikovanja in tistih, ki ga ustvarjajo. Klasični pomen pojma je presežen. Oblikovalci so vse bolj tudi raziskovalci, ki svoje znanje prepletajo in združujejo s spoznanji iz drugih ved, pa naj bo to medicina, genski inženiring, antropologija in - nikakor ne nazadnje - ekologija. »Tradicionalni oblikovalci so bili izobraženi v eni smeri, ukvarjali so se z industrijskim dizajnom, rokodelstvom ... Zdaj, ko vstopamo v prihodnost, so naše veščine vse bolj raznolike, povezujemo se z znanostjo, medicino ... Seveda ne moremo postati strokovnjaki za vsa ta področja, lahko pa črpamo iz njih in sodelujemo z njimi,« razmišlja Jones, ki rad eksperimentira z materiali in v svoje zamisli vključuje tudi lokalno skupnost.
Njegov zadnji projekt se je imenoval Chicken project. »Zamislil sem si ga predvsem kot projekt skupnosti. Na vrtu sem izdelal vrsto naprav, ki so predelovale neužitne dele piščanca.« Kožo je ustrojil, iz kosti izdelal posodice za mehko kuhana jajca in tako iz odpada naredil uporabne izdelke. Zdaj načrtuje evropsko-brazilski projekt za bolj prožno prihodnost: »Ukvarjam se s tem, kako bi iz hrane pridobival elektriko in kako bi v mestu postavil urbano tovarno sadja. Najbrž si drugi sprva mislijo, da sem malo nor ... ko, recimo, sredi noči vstanem zato, da na obali nabiram plastiko. A ko vidijo rezultate, začnejo na moje delo gledati drugače.«
Podobno razmišlja njegova nagrajena kolegica. »V Studiu Swine smo prepričani, da je oblikovanje, ki ne sledi trajnostnemu razvoju, nesprejemljivo. To imamo vedno v mislih,« pravi Azuso Murakami. Prav zdaj se pripravljajo na veliko razstavo pohištva, ki bo v njihovi brazilski galeriji. »Tudi v Braziliji poskušamo izdelovati nove stvari iz starih materialov, jim dati novo funkcijo in k temu pritegniti lokalno skupnost.« Z odzivi okolja ima podobne izkušnje kot Kieren.
»Najbolj nora ideja, ki se nama je porodila v Studiu Swine, so očala, izdelana iz las. Vsak najprej reče: o, fuj, to je ogabno. Zdaj pa zanimanje narašča in ljudje nas vsak dan sprašujejo, kje bi lahko kupili takšna očala, vendar jih za zdaj še ne izdelujemo množično. Izhodišča ideja pa je bila znova, a na izviren način uporabiti človeške lase,« pravi Azuso, ki deluje v Londonu in Braziliji. »Sodobni oblikovalci so nekakšni raziskovalci, ki iščejo spremembe.« In jih očitno tudi najdejo.
