Obšolske dejavnosti: Poiskati je treba pravo razmerje

Množici šolskih obveznosti, ki čakajo osnovnošolce in srednješolce v novem šolskem letu, se bodo kmalu po začetku pouka pridružili tudi različni krožki, tečaji, vaje, treningi in druge obšolske dejavnosti. Za mnenje, koliko naj bodo otroci aktivni po pouku, smo vprašali psihoterapevta Bogdana Žorža, ki ima bogate izkušnje z odraščajočo mladino. Je avtor več knjig o problematiki vzgoje, v svetovalnici Tabor pa pomaga otrokom, mladostnikom in družinam v stiski.

»Ni pravega razmerja med šolskimi obveznostmi in obšolskimi dejavnostmi, ki bi bilo primerno za vse otroke. Nekaterim ne smemo nalagati obšolskih dejavnosti, ki bi jih dodatno obremenjevale, temveč le tiste, ki jih sproščajo in v njih doživljajo uspehe. Spet drugi zaradi razmeroma visokih umskih zmogljivosti zmorejo opraviti šolske obvez­nosti brez napora. Taki potrebujejo dodatne dejavnosti, ki bodo od njih zahtevale napor. Pri presoji, koliko jih je primerno izbrati, je treba izhajati iz vsakega otroka posebej,« pove. V šolskih programih je večinoma poudarek na intelektualnem razvoju šolarjev, zato naj bo, kakor svetuje terapevt, v obšolskih dejavnostih poudarek na tistih, ki dopolnjujejo šolske vsebine in zagotavljajo otrokov razvoj na drugih področjih – telesnem, čustvenem, socialnem, intelektualnem in duhovnem. Čeprav te dejavnosti za otroke pomenijo tudi manj prostega časa, terapevt poudarja, da je ključna njihova kakovost. »Ne verjamem, da imajo naši otroci vse manj prostega časa, je pa res, da ga vse več namenjajo nekoristnim dejavnostim,« razloži slovenski psiholog, ki je pred dvema letoma v knjigi Vzgoja za svobodo – vzgoja za odrekanje predstavil konsistenten princip vzgoje otroka.

Vztrajnost

»Otroku je treba prisluhniti in mu pustiti kar veliko pravice do izbire,« opozori terapevt, ki pravi, da naj bi starši skupaj z otrokom poiskali dejavnost, ki jo bo rad opravljal. »Starši naj preverjajo otrokove želje, pogovarjajo naj se z njim o interesih in ga opazujejo pri igri. Vedno je treba iskati ravnotežje med interesi, otrokovim zanimanjem in potrebami po celostnem razvoju. Včasih ga je treba tudi malo 'poriniti', zlasti če vemo, da neko dejavnost, na primer telesno dejavnost, potrebuje, pa je ne morda mara. Pomembno je vztrajati! Otrok sicer lahko zamenja dejavnost, ki mu ni všeč, toda če si jo je izbral, naj vztraja vsaj do konca šolskega leta in se nato odloči, kam se bo poz­neje vključil.« Starši ne smejo pozabiti tudi na igro, saj je »vse osnovnošolsko obdobje in še čez zelo pomembna. Otrok šolo doživlja kot svojo dolžnost – in tako je tudi prav! Zato je pomembno, da ga vključujemo v tiste dejavnosti, ki jih bo doživljal kot igro, zabavo in sprostitev. Veliko koristnega in zdravega se je mogoče naučiti prav ob igri,« je prepričan sogovornik.

Nevajeni napora

Lahko pa se zgodi, da je otrok prav zaradi prepolnega urnika preveč obremenjen. »Preobremenjenega otroka prepoznamo po tem, da je utrujen, razdražljiv, težko se zbere in pozablja stvari. Včasih opazimo tudi motnje spanja in hranjenja. V današnjem času srečujem veliko navidezno preobremenjenih otrok. To so otroci, ki kažejo znake preobremenjenosti in tako se tudi počutijo, pravzaprav pa so premalo obremenjeni in napora niso vajeni. Srečujemo veliko otrok brez kondicije in včasih temu rečemo, da nimajo učnih in delovnih navad.« Pravi, da je veliko staršev, ki se trudijo otroku ponuditi vse, ob tem pa mu ne postavljajo jasnih in realnih zahtev: »Starši na splošno premalo zahtevajo in preveč pričakujejo – da bo otrok najboljši na vseh področjih. S tako držo mu vedno škodujejo. Povedati mu morajo, kaj od njega zahtevajo, in pri tem paziti, da so zahteve realne. Včasih morajo svoja pričakovanja tudi znižati in sprejeti, da vsega ne zmore. Otrok pač ni zato tu, da izpolnjuje starševska pričakovanja!«

Računalnik je zgolj orodje

Mlajše generacije odraščajo z novo digitalno tehnologijo, to pa je, opozarja Bogdan Žorž, »veliko večji problem, kot se zavedamo in priznavamo. Vse več je otrok, ki se premalo gibljejo, to slabo vpliva na telesni razvoj, na kar opozarjajo tudi zdravniki. Telesni napor povečuje telesno kondicijo in odpornost, gibanje v naravi s sovrstniki pa ustvarja tudi idealne razmere za zdrav socialni razvoj, učenje in trening njihovih socialnih veščin.« Resda so računalnik in drugi tehnološki pripomočki koristna orodja, s katerimi si otroci in mladostniki lahko pomagajo, toda z njimi je treba ravnati previdno.

»Otrok si lahko ustvari sliko navidezne, umetne resničnosti in izgublja občutek za soustvarjalno prilagajanje življenjskim okoliščinam, zato bi ga morali starši čim bolj zgodaj začeti navajati na to, da je digitalna tehnologija predvsem orodje. Otrok naj računalnik uporablja, a le tako, da bo imel od tega resnično korist. Zato je treba načrtno omejevati in nadzirati uporabo računalnika za igre, nesmotrno brskanje po medmrežju in za nesmotrna vključevanja v različna družabna omrežja.«