Tiskane izdaje
Rojen na Štajerskem, živel je dolgo na Obali, zdaj z družinico v Medvodah, je v Portorožu naredil srednjo pomorsko, nato pa šel na enoletno pripravništvo. V malezijskem Port
Ohlapno razloži: »V pomorstvu sta dve smeri, navtika in strojništvo,« podrazred prve je krovna služba, njen nekvalificirani del so mornarji, krmarji, šef krmarjev in mornarjev, to so fizikalci, kajne.
Med šolane spadajo 3., 2., 1. oficir ter poveljnik, »ta ni del posadke, nastopa v imenu ladjarja«.
Po pripravništvu vojska, nato pomorska fakulteta. Med absolventskim stažem je šel za štiri mesece na ladjo kot navaden mornar, da je zaslužil 600.000 tolarjev, koliko je stal izpit za poročnika trgovske mornarice.
»Zdaj sem 2. oficir krova, odgovoren za navigacijo in varnostno opremo, protipožarno ali za zapuščanje ladje.« Približno štiri leta je plul na čezocenkah, pa pet na trajektih, spoznal Severno, Južno Ameriko, Azijo, Severno Afriko, Mediteran, severno Evropo.
Njegov poklic običajno pomeni, da je v enem letu več zdoma kot pod domačo streho. Sam ima urejeno drugače, pozimi je denimo tri mesece služboval na trajektu Španija–Maroko, zadnja leta ne več kot po štiri mesece. V pomorskem poklicu »ni več romantike, ni več rednih služb, vsakič ko grem, sklenem novo pogodbo.« Ni pa niti krutega realizma, ki smo mu bili pred leti priča tudi v domačem škafu, z neizplačanimi, stradajočimi, ujetimi mornarji. Uroš: »Na ladji mora biti vsak trenutek dovolj denarja, da se posadka v celoti izplača.« Ko se izkrca, dobi potrdilo, da je zasluženo nakazano.
Zala pod Mesarskim
Ker se v četrt leta ne da zaslužiti še za preostalega tri četrt, gre Uroš, ne z dežja pod kap, z vode na vodo pač. S slane, morja, na sladko, rečico Ljubljanico. Lani je vozil kot najemnik, potem je kupil Zalo, zdaj je espejevec, po Ljubljanici bo križaril od maja do približno oktobra. Po prestolni vodni žili »na rednih linijah pluje šest ladij«, druge so bolj po naročilu. Njegov pristan je pod steklenim Mesarskim mostom, kar je verjetno najbolje, še z enim plovilom, na enourni plovbi narežejo valovčke približno štiri kilometre proti Vrhniki in nazaj. »V osnovi samo vozim, a če je treba,« če je potreba, »tudi kaj povem,« razloži. Predvsem tujim turistom. Zala sprejme v nedrje 25 gostov in dva člana posadke, minimalec, da kapitan odrine od brega, »sta dva potnika«. Delo je sicer mirno, a ne monotono, Koražija uživa na Ljubljanici, zlasti ko narava prežene čudovitosti človeških rok, vozi od 10.30 do 18.30. Pa saj to je delovnik ...
Kri ni voda, voda očitno je. Kako si drugače razlagati, da človeku, ki je doživel orkan Katrino – »s 185-metrskim Portorožem smo morali izpluti iz floridskega pristanišča Tampa Bay, na dan je privez stal, če se ne motim, vsaj 15.000 dolarjev, na morju smo bili sami, vse je bilo poskrito, nas pa je dobro rukalo« –, ni pod častjo (saj je častnik) pluti po leni in umazani Ljubljanici. Lena gor ali dol, a, tako Uroš, »umazana sploh ni več tako, kot se je govorilo«, kot se govori. Prometa pa je na pretok, no, pretek, ladjice, kajakaši, kanuisti, pa »tisti novi, kaj so že«, supovci, stoječi veslači, pa takšni in drugačni vodoodporni posebneži. Osem ur steče med prsti, pa tudi če v tem času Zala opravi maksimalno število fur.
O ljudeh na zelenki, rjavki: »Tisti, ki si na njej kruh služijo, to je tipično pri nas, nesodelovanje, kreganje za en evro.« Uroš, pravi, se čerem izogiba. Zdaj z Zalo, prihodnjo sezono morda s še lepšo Lepo Vido, vmes pa malo na morje. Ono, saj veste, denimo na Portorožu, ne v Portorožu.
