Tiskane izdaje
»Ker je nekaj dolgoletnih nosilk igre nehalo igrati, nam letos nihče ni pripisoval uspeha, pa še zadnja kolajna je iz leta 2009,« servira selektor, 46-letni Simon Božič. Tretje so bile med devetimi ekipami, zmagale so Rusinje pred Ukrajinkami. Gostotno je v ženski paraodbojki, odbojki invalidk, najmočnejša Evropa, na planetu trenutno Kitajska. Odbojka sede »je popolnoma enaka običajni, le da moraš sedeti, imeti rit ves čas na tleh, dovoljen je blok servisa«. Igrišče je manjše in mreža niže, pri dekletih 105, pri kolegih 115 centimetrov. Višina igralk, čeravno sedečih, je pomembna, zabijanje obstaja? »Nenormalno, živalsko,« moj dvom zabije Božič. V navadni odbojki, poslušam, se odrineš, toda zakoni so pač takšni, slej ko prej začneš padati proti parketu, v sede pa »dvigneš roke in si v takšnem položaju, kolikor hočeš«. Zmoreš.
Ukrajinska visokost
Naslednja točka, na evropskem prvenstvu je »imela najnižja Ukrajinka 183 centimetrov, najvišja Slovenka 180«, ukrajinska sedeča odbojkarska ekipa je v povprečju višja (gre za dekleta, ki nimajo amputiranih obeh nog) od vseh običajnih slovenskih ženskih ekip.
Božič: »V Sloveniji je odbojka najmnožičnejši šport.« Sedečo različico gojijo le štirje klubi, goriški, ljubljanski, ravenski in v Šempetru v Savinjski dolini, kjer se pogovarjamo.
Kdo igra odbojko sede? »Na uradnih tekmovanjih sta lahko v ekipi dva igralca, eden na igrišču, z minimalno poškodbo,« takšno, zaradi katere ne more igrati zdrave odbojke. Denimo kolk, rama, koleno. Sicer je odbojka sede šport, pri katerem »so invalidi v prednosti, zdravi pa so invalidi«. Noge te motijo med gibanjem, zdrave, nemočne sploh. Velik delež sedečih odbojkaric in odbojkarjev ima amputirane spodnje okončine.
Poskušam ugotoviti, zakaj je 19-letna Lena Gabršček, članica šempetrske Alianse, sedeča odbojkarica. Celjanka, zlata maturantka, vpisala se je na psihologijo, ena najboljših mladih odbojkaric sede v Evropi, benjaminska reprezentantka. Pa mi odpre oči: »Rodila sem se brez leve roke pod komolcem.« Ima ročno protezo, tako športno kot navadno, slednja je gibljiva, odbojkarska toga. Z običajno odbojko je začela v osnovni šoli, zadnja štiri leta na igrišču sedi. Je športnica ali parašportnica? »Zame ni razlike.«
Sedečih odbojkaric je v Sloveniji tako malo, da komaj reprezentanco skupaj spraskajo, v državnem prvenstvu, turnirskem, igrajo mešane ekipe, je pa zoprno, če nekdo na igrišče pošlje pet fantov in eno dekle, drugi šest deklet. Ženska reprezentanca nima dostojnega istospolnega sparing partnerja daleč naokoli, Italija, Hrvaška sta zadaj, za nekaj razredov slabši, »še najbližja kakovostna odbojka se igra na Nizozemskem«.
Odbojka sede »je zelo dinamičen šport, hitrejši od zdrave, bi ga kar težko zamenjal,« pove Božič, poleg selektorstva sedečim odbojkaricam je predsednik in trener zdravih šempetrskih odbojkaric, brat Beno trenira le stoječe športnice, njun oče Štefan je bil kot igralec in trener več kot pol stoletja v odbojki, tudi bratovski naraščaj gre po sorodni poti, pri Božičevih in, športno gledano, v savinjskem Šempetru vobče, se vse začne in konča na tej ali oni strani odbojkarske mreže.
Amatersko, rentno
Šablona igre je »sede podobna kot v običajni odbojki, taktična priprava je težja, zaradi manj manevrskega prostora na igrišču.« Odbojko sede lahko igraš do zrele starosti, ogromno je veteranskih turnirjev, najstarejša v reprezentanci ima krepko čez 50 let, ja, bron za slovensko odbojko sede je osvojila tako babica kot najstnica. Seveda so razlike v hitrosti, eksplozivnosti.
Poškodbe? »Prsti, hrbet, nožne prepone, zvinov gležnjev ni.« Naj v oklepaju natipkam (smeh)?
Običajno dekleta trenirajo enkrat na teden po klubih, enkrat kot reprezentanca, pred tekmovanji trikrat ali štirikrat. »V Ukrajini je odbojka sede profesionalizem, igralke dobivajo po 400 dolarjev na mesec, na Kitajskem najboljše izbirajo med 55 milijoni invalidov obeh spolov, tam si z osvojeno olimpijsko ali paraolimpijsko kolajno upravičen do rente, 28 evrov na mesec.« Smešno malo, bi rekel Slovenec in še kdo, na Kitajskem dovolj, »da so se nekateri pripravljeni pohabiti«. Za parašportni uspeh. Tragični ekstrem preiskujejo na mednarodni ravni.
Pri nas? Če ne drugega, sedeči odbojkarji »zelo dobro sodelujemo z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskim komitejem«. Čeravno, »okoli 90 odstotkov držav je sedečo odbojko priključilo v svojo nacionalno panožno zvezo, Slovenija še ne«. Pa ne bi škodilo zdravim. Če pogledamo uspehe na mednarodni ravni. »Smo že nekajkrat izrazili željo, odgovora ni bilo.«
Božič potarna, da veliko preveč invalidov sploh ne ve za odbojko sede, zlasti ga skrbi za poškodovance po nesrečah, ne toliko invalide od rojstva, odbojka je odličen izhod za obupane. Lena je pri devetnajstih videla Kitajsko, Avstralijo, ZDA, Evropo, Egipt.
Zdaj, po bronu na EP, »imamo mesec dni mir«, svetovno prvenstvo 2014 bo na Poljskem, »pripravljali se bomo na turnirjih v tujini, večjega bi radi organizirali tudi pri nas, morda aprila prihodnje leto«. Dogovarjanje poteka, kdo ne bi bil rad gost, kot naslika Božič, »najsimpatičnejše ekipe«. Če se ekipa po Leni pozna, verjamem.
Ves čas na tleh, sedeča odbojka sorodstva na mivki pač nima? Nak, »tudi na mivki se igra odbojka sede, kandidira za paraolimpijske igre,« medklic, v dvorani v Londonu so bile Slovenke šeste, bo malo zoprno, s to mivko, Božič razočara Leno, ne bo po tleh nikakršne ponjave, mladenka upa, da bodo vsaj hlače posebne. Bomo videli, saj ne nazadnje v stoječi odbojki na mivki igralci in bognedaj igralke tudi niso ne vem kako zaščiteni pred mikropeščenimi drobci. Kdo bi pomislil, da ravno nasprotno. In zakaj bi bilo sede drugače?
