Tiskane izdaje
Na tisoče lučk je utripalo na zelenih vejah in pisane igračke, takšne, kot jih je videla v izložbah trgovin, so samo čakale, da bi se z njimi kdo poigral. Proti njim je iztegnila drobni ročici, ko je vžigalica dogorela. Lučke so se začele dvigovati vse više in više, dokler se niso združile z zvezdami na nebu. Tako je zapisal pravljičar Andersen v svoji zgodbi o deklici z vžigalicami, ki prezebla sanjari pred razsvetljenim oknom, za katerim je topla soba in v njej okrašeno drevo. Kot vidimo, so decembrsko praznično evforijo s pričakovanjem obdarovanja in ozračjem, ki ga pričarajo dišeče sveče in božično okrasje, poznali že pred dvesto leti. Deklica z vžigalicami je simbol nasprotja: osamljenosti in pomanjkanja v času vsakršnih presežkov veselega decembra.
Zgodba o vžigaličarki govori o materialni revščini in hrepenenju po vsem, kar imajo drugi in kar je družbeno pričakovano. Je tudi prispodoba duševne stiske in duhovnega hrepenenja, ki se zgodi ravno v času preobilja. Je nasprotna stran veselja, ljubezni in uživanja. Tleča osamljenost v času, ko naj bi bilo druženje na vrhuncu, privre na površje z bolečino. Psihoterapevtka Vesna Jarc pozna zgodbe ljudi, ki so osamljeni, ker živijo daleč stran od družine ali ljubljenih. Drugi ne želijo na zabave brez partnerja in raje ostanejo sami doma. Odsotnost romantičnega partnerja ali bližnjih odnosov z ožjo družino se zdi v tem obdobju še posebno neprijetna.
Med prazniki je videti, da se vse vrti okoli naših osebnih odnosov. »Ljudje si želijo iti domov, da bi bili s svojimi sorodniki, pripravljeni so sodelovati pri verskih tradicijah, ritualih in kulturnih običajih, da bi imeli občutek pripadnosti in ne bi bili osamljeni, tudi če niso v dobrih odnosih z družino.« Decembrski prazniki pripeljejo skupaj ljudi, ki drugače ne morejo biti skupaj; praznični trenutki obudijo spomine; pričarajo nostalgijo za dobrimi starimi časi. »Sladkogrenka nostalgija nam lahko pomaga, da se počutimo povezane, lahko pa je sol na rano za tiste, ki preživljajo težke čase.«
Osamljenost zaradi praznine in hrepenenja
Osamljenim povzroča december dodaten stres. Velikokrat se zgodi, da se ljudje počutijo čustveno odmaknjene v sobi, polni ljudi. »Posameznik se vpraša, kdo je v primerjavi z drugimi. Naši odnosi in povezanost z drugim nam pomagajo identificirati našo samozavest in občutek pripadnosti.«
Vesna Jarc pripomni, da je pomembno vedeti, da biti sam še ne pomeni osamljenosti; nekateri izberejo bolj samotno življenje, ta del zasebnosti jim pomaga, da se napolnijo z energijo, in jih osvobodi neželenih medosebnih odnosov. Po drugi strani pa je osamljenost občutek praznine in hrepenenja. Vsi ga poznamo kot del kratkotrajnega obdobja žalosti, bolečine in osamljenosti. »Takšna boleča stanja se pojavijo kot reakcija na različne življenjske okoliščine, kot so npr. prenehanje ljubezenske veze ali ločitev, preselitev, zamenjava šole ali službe, smrt bližnjega. Četudi je to neprijetno, je znosno, dokler vemo, da je samo začasno stanje.« Ki ne sme trajati.
Kronična osamljenost je stanje pasivnosti
Osamljenost večina zna preseči, postane jim celo motiv za srečevanje s prijatelji, iskanje novih hobijev in skupin podobno mislečih. Nasprotno pa je kronična osamljenost stanje pasivnosti; občutka osamljenosti kronično osamljeni ne presežejo, pravi Vesna Jarc. Vodi jih v jok, čezmerno posedanje pred televizorjem, popivanje, uporabo pomirjeval ali drog ali prenajedanje. »Takšno kronično občutenje ima lahko več vzrokov: oseba se počuti drugačno, nerazumljeno, ima nizko samopodobo in slabo razvite socialne veščine kot tudi slabe izkušnje v odnosih, ki izhajajo iz otroštva. Dolgotrajno osamljenost, ki izčrpava, opisujejo tudi partnerji v slabih dolgoletnih zvezah ali zakonih. Osamljenost je pasivno stanje in ostaja, ker ne storimo ničesar, da bi to spremenili.«
Ta tiha epidemija kronične osamljenosti ne zajema samo starejših, ločenih, vdovcev, zapuščenih ali hendikepiranih. Zadnje raziskave so pokazale, da zaradi osamljenosti najbolj trpijo mladostniki, ki se vse pogosteje ubadajo s socialnimi fobijami, ki vodijo v globoke osebne stiske, opozarja Jarčeva. »Današnja družba je odtujena, posameznik je vse bolj sam, zateka in skriva se v spletnih klepetalnicah in obiskuje portale za samske. Misli, da ima veliko prijateljev, pa v resnici ni tako; v novoletni evforiji pogreša objem.«
Osamljenost ni objektivno ali kvantitativno merilo za prijateljstvo ali partnerstvo, ampak je kvalitativno merilo; subjektivno čustvo globokega emocionalnega ali socialnega odklopa. Veliko ljudi je poročenih in se kljub temu počutijo osamljene, nekateri imajo velike družine, pa se kljub vsemu počutijo odmaknjene, nepovezane, narobe razumljene ali nevidne, pojasni sogovornica. Osamljenost ima lahko hude posledice na psihofizično zdravje. Vpliva tudi na naše socialno/družbeno funkcioniranje. Osamljeni pogosto razvijejo obrambne sisteme, ki jim preprečujejo, da bi ustvarjali nove ali poglobili že vzpostavljene stike z drugimi; postanejo samozaščitniški in se izognejo situacijam, v katerih bi tvegali bolečo zavrnitev.
Dve depresiji: jesenska in božična
Psihiater Jože Magdič pove, da je zanikanje »veselega decembra« psihiatrom znan pojav. Loči med »jesensko« in »božično« depresijo. Medtem ko je jesenska biološkega izvora, povezana z biokemičnimi, nevrotransmiterskimi spremembami v možganih in na njen prihod nimamo bistvenega vpliva, je božična depresija bolj nevrotično-situacijska. »Delamo bilanco leta: ekonomsko, ki lahko pripomore k depresivnemu počutju, in čustveno. Čustvene rane in brazgotine, nepredelana čustva se teže urejajo kot naša ekonomija,« pravi. Božič je čustven praznik, neurejena komunikacija znotraj družine ali rodbine priplava na površje. Morda je celo na videz vse urejeno, pa se marsikdo boji, da bo na božični ali silvestrski večer ostal doma, morda celo sam, ker ne bo povabljen v krog ljudi, s katerimi je vse leto dobro sodeloval. To se dogaja med prijatelji, sorodniki, najpogosteje na relaciji stari starši–mlade družine. »Babica se ne more sprijazniti, da njen otrok božični večer praznuje s svojo novo družino. In oblastniška babica zabrede v depresijo.« Božično-novoletni prazniki tako razgalijo blišč in bedo naše čustvenosti in komunikativnosti.
Nekoč nam je bilo odveč delo na božični dan, se spominja Magdič. »Hrepeneli smo po božičnem religiozno-transcendentalnem doživljanju. Bolj kot do nakupov daril nam je bilo do verske svobode in religioznega čaščenja božične skrivnosti. Zdaj smo odrinili to mistično doživljanje; mnogim, tudi meni, pa je ta mističnost vpogled v smisel življenja, je povezava moje duše s stvarnikom. Spoštujem ljudi, ki rečejo, da je zanje božič navaden dan, da bodo za novo leto vstali enako zgodaj kot na vsak navaden dan, da za darila nimajo 'energije', čeprav imajo denar zanje. To ni psihopatološko. Da božič doživljamo kot navaden dan, je morda vzrok v apatiji zaradi travmatičnih dogodkov iz preteklosti. Od takega človeka zahtevati drugačno sodelovanje v veselem decembru bi bilo nesmiselno. Veliko ljudi je, ki navzven ne pokažejo, a so notranje srečni v tem času. Dobro je, če najdemo smisel tudi v tem materialnem blišču, ki je pač manifestacija zdajšnje kulture; to je pomembno za našo psihično stabilnost.«
Sočloveku omogočimo, da se ob nas počuti sproščenega
Strategije, ki pomagajo preiti osamljenost, imajo skupna imenovalca. Prvič, usmerjajo v akcijo, torej spodbujajo h konstruktivnosti. »Ne čakajte, da bo prišel nekdo in vas rešil iz vaše nezaželene samote!« svetuje Vesna Jarc. In drugič, komunikacijske veščine. »Večina se jih nauči s poskusi in napakami med odraščanjem. Nekateri pa se tako bojijo, da bi naredili napako, da tega niti ne poskušajo.« Naslednja možnost je metoda, ki pomaga razviti dobre socialne odnose: to je veščina, s katero pomagamo drugim, da se počutijo sproščene v komunikaciji z nami. Vsi ponavadi občutimo malce tesnobe na začetku novega odnosa. A namesto da se fokusiramo na svojo tesnobo, razmislimo, kako zmanjšati tesnobo sogovornika. »Če se dobro počutite v neki družbi, ker vam ne daje občutka tesnobe, bodo tudi drugi sproščeni ob vas.«
