Tiskane izdaje
V prihodnjem tednu bo predvidoma znano, kako resno je razmišljanje vlade o dvigu davka na dodano vrednost (tudi) za tiskane medije z zdajšnjih 8,5 odstotka na 20. Namera, ki je vlada sicer ni javno oznanila, je pa po tem, ko se je razvedelo zanjo, ni ne potrdila ne zanikala, poraja ogorčenje ne zgolj med tistimi, ki bi jih takšen ukrep neposredno prizadel, ampak v širši javnosti. Bistveno višja davčna stopnja za časopise in revije bi bila hud udarec za svobodo medijev, povzročila pa bi velik osip tiskanih medijev in izgubo služb, so ključna opozorila vladi.
Dvig DDV za časopise in revije bi bil nov hud, morda tudi zadnji udarec panogi, ki se v zadnjih letih ob splošni krizi spopada še s sesutjem oglasnega trga, spreminjanjem bralnih navad in drugimi strukturnimi izzivi, so v odziv na neuradne informacije, da vlada razmišlja o dvigu DDV za tiskane medije med drugim zapisali v Društvu novinarjev Slovenije. Poudarjajo, da bi bil tak ukrep v popolnem nasprotju z medijsko prakso v večini držav EU. »Gre za nadaljevanje politike podrejanja in utišanja medijev, a z drugimi, veliko bolj učinkovitimi sredstvi, zavitimi v celofan varčevanja, o čemer bomo obvestili tudi mednarodne institucije.«
Tudi v Združenju novinarjev in publicistov so nad neuradno vladno namero ogorčeni. »Ukrepa sicer doslej niso predlagali in tudi upam, da ga ne bodo, saj bi bila to sabotaža svobode tiska v Sloveniji,« je dejal Igor Kršinar, predsednik združenja in novinar tednika Reporter. Na slovenskem trgu se je zaradi njegove majhnosti in posledično izjemno omejenega obsega bralcev že tako zelo težko obdržati, je opozoril. »Če ti pa še država meče polena pod noge ... To bi pomenilo, da te ubija na obroke.« Še zlasti bi po njegovem mnenju ob dvigu DDV utrpeli časniki in revije z manjšo naklado, okoli 10.000 izvodov, in mlajši. Poleg tega, je poudaril Kršinar, pa ima Slovenija že dve desetletji težave s pluralnostjo tiska, ki bi jo dvig DDV zanj še dodatno spodkopal.
Komu »naprtiti« davek?
Peter Frankl, odgovorni urednik časnika Finance, je bil z mnenjem kratek in jasen: »Posledice za tisk bi bile pogubne. Dvigovanje DDV na sploh je zdaj neprimerno, še posebno tako drastično.«
V družbi Dnevnik bi ob dvigu DDV izbirali predvidoma med dvema scenarijema: po prvem maloprodajne cene časopisov ne bi povišali, s čimer bi se spopadali z izgubo skoraj 1,8 milijona evrov, je povedal Aleksander Bratina, direktor tehničnega in razvojnega področja v podjetju. »Če davek naprtimo bralcem, tvegamo njihov osip. Vsekakor pa bi se družbi poslabšala likvidnost.« Glede na razmere na slovenskem založniškem trgu bi bil drugi ukrep sicer verjetnejši, razmišlja Bratina, saj bi preostale glede na položaj na trgu le stežka zmogli. Ob tem pa je sogovornik še poudaril, da bi bila višji DDV in torej precejšnja oslabitev tiskanih medijev kritična tudi zato, ker slednji proizvedejo največ vsebin, ki jih črpajo tudi drugi mediji. »Tisk daje agendo medijskemu prostoru!« je dodal.
Kaj je novinarstvo?
Časopisi so po raziskavah primarni proizvajalci novic, ki jih preostali mediji (pogosto) uporabijo in reciklirajo, je poudarila tudi Sandra Bašič Hrvatin, profesorica na oddelku za medijske študije na primorski univerzi. Za družbo bi močno načet tisk tako pomenil osip informacij, ki so ključne za oblikovanje njenih mnenj in stališč. Ukrep, ki ga predlaga vlada, je po njenem mnenju tudi skrajni primer, ki dokazuje, da Slovenija nima ustrezne medijske politike. Obenem pa bi moral biti razlog za čim prejšnjo odmevno javno debato, »ki bi vendarle jasno opredelila vlogo novinarstva kot kritičnega nadzornika v državi, ki mora biti na strani javnosti - ta je tista, ki ji služi«. Ta doslej, navzlic težavam, s katerimi se slovenski medijski prostor spoprijema že leta, ni bila zadostna, saj so jo vodili politiki in lastniki medijskih hiš, ne novinarji.
Že tako na robu preživetja
Slovensko združenje medijev (SZM), ki deluje pod okriljem Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), je v torek na vlado naslovilo pismo, v katerem je izrazilo ostro nasprotovanje in ogorčenje nad njeno namero, da, čeprav tedaj še »neuradno«, poviša stopnjo DDV za prodajo časopisov in revij. V pismu so, kot je povedala Barbara Krajnc, direktorica SOZ, med drugim zapisali: »Slovenski tiskani mediji smo, skoraj brez izjeme, zaradi vseh strukturnih sprememb na medijskem trgu in še posebno zaradi že štiri leta trajajoče krize že tako potisnjeni na rob preživetja, ekstremno zmanjševanje stroškov in odpuščanja so bili že doslej del založniškega vsakdana. Zato bi bil tak ukrep za mnoge tiskane medije še zadnji udarec pred dokončnim zaprtjem, ustvarjalci medijskih vsebin pa bi množično ostali brez dela. Ker iskreno verjamemo, da namen Vlade RS ni sistematično zmanjšati števila tiskanih medijev ali zaradi dodatnega varčevanja zmanjšanje njihove že tako resno načete kakovosti, posledično tudi neodvisnosti, pričakujemo, da takšnega ukrepa ne boste sprejeli. Povišanja cen pa si v teh časih založniki tiskanih medijev ne moremo privoščiti, ker bi to pomenilo le še dodatno zniževanje že tako (pre)nizkih prodanih naklad.«
Iz povedanega jasno izhaja, je dejala Krajnčeva, da bi bilo kakršno koli zviševanje cen tiskanih medijev zaradi povišanja stopnje davka na dodano vrednost v že dalj časa zaostrenih razmerah popolnoma nesprejemljivo. »In če govorimo o tem, da imajo mediji poseben družbeni pomen, da delujejo v javnem interesu in da pomembno prispevajo k demokratičnosti, obveščenosti in odprtosti družbe nasploh, potem bi morali tisti, ki oblikujejo politike, razmišljati o drugačnih ukrepih.«
Račun se ne bi izšel
V četrtek smo se pogovarjali s Tomažem Drozgom, predsednikom SZM. Dotlej na združenju niso prejeli nobenega odziva vlade na njihovo pismo. Čeprav: »Pričakovali bi, da se bo vlada z nami, torej s stanovsko organizacijo, posvetovala, preden bi predlagala tak ukrep, da bi jo lahko seznanili s posledicami,« je dejal Drozg. »Vlada naj bi sicer po prvih izračunih ob zvišanju DDV pridobila od 10 do 15 milijonov evrov na leto. Toda pod pogojem, da naklade medijem ne bi padle, kar pa ni mogoče! Po pogovorih z direktorji večjih in manjših medijskih hiš lahko kategorično zatrdim, da bi v dveh letih izginila polovica majhnih založnikov, pri večjih pa bi brez dela ostalo še okoli tisoč ustvarjalcev medijskih vsebin, ker jih ne bi bilo mogoče plačati! Kako bodo torej privarčevali?« Skorajda vse hiše so že v izgubah in so sprejele varčevalne ukrepe, ki so jih lahko, je dodal. »Preostane le še odpuščanje.«
Še pred pismom vladi so v združenju založnikov časopisov in revij, ki deluje v okviru SZM, poudarili, da »večina razvitih držav po svetu v zadnjih letih s sistemskimi ukrepi v medijski dejavnosti spodbuja njihovo preobrazbo v digitalizacijo dejavnosti in lajša pogoje delovanja za blažitev učinkov gospodarske krize. Eden temeljnih sistemskih ukrepov za pomoč časopisom je posebna, znižana stopnja davka na dodano vrednost.« Zbornica je tako leta 2010 predlagala dopolnitev zakona o DDV in uvedbo ničelne davčne stopnje, »v zameno, da zaprejo sklade za pomoč medijem. Ne potrebujemo jih. Vse, kar bi potrebovali, bi bilo okolje, v katerem bi lahko normalno poslovali,« je poudaril Drozg. Mimogrede: domala vse države EU imajo znižane stopnje davka na dodano vrednost za tiskane medije, nekatere (Belgija, Danska, Finska in Velika Britanija) imajo ničelno.
»Tako se z mediji ne ravna«
Pomanjkanje dialoga in raziskav pri sprejemanju takšnega ukrepa se zdi nesprejemljivo (tudi) Brankici Petković z Mirovnega inštituta, pristojni za vodenje programa Medijske preže v Sloveniji. »Morebiten dvig DDV bi bil še en nepremišljen udarec medijem, poigravanje z njihovo vlogo in stabilnostjo, nadaljevanje njihovega dolgoletnega izčrpavanja, za katerim stojijo politika in lastniki medijskih hiš. Tako se v demokratičnih družbah ne ravna z mediji. Tako se ne ravna z nikomer.«
Mediji bi morali biti v krizi še posebno močni in dobri, je poudarila Petkovićeva; javnost jih potrebuje. Ne nazadnje, da povedo, kakšne so razmere v resnici. Kajti ustvarjanje vsesplošne psihoze, prepričevanje ljudi, da bomo, če se ne bodo vsemu odpovedali, le čedalje bolj propadali, ustvarja tudi pasivno družbo. Poleg tega so dolgoletna politična polarizacija, ki se še zaostruje, razočaranje in nezaupanje v politiko ljudi pahnili v depresijo in jih navdali z občutjem lastne nezmožnosti, da bi družbo pomaknili naprej. Ljudje menijo, da se lahko stvari samo še poslabšujejo, zato se bodo komajda zdrznili ob težavah, s katerimi se srečujejo mediji.
»Kar se dogaja, je neke vrste nasilje nad mediji in nad družbeno sfero!« je odločna Petkovićeva.
