Pariz - Bruselj: vlak oploditve

V razvitih državah, predvsem v Evropi in na Japonskem, oblast pogosto tarna, kako malo je otrok in da vsem skupaj preti neizbežna demografska katastrofa. Po drugi strani pa vsem ženskam, ki si želijo imeti otroka, tega ne omogočijo. Zveni znano? Ne, ne govorimo o Sloveniji, ampak o Franciji.

Država, katere vodilo je že več kot dve stoletji liberté, égalité, fraternité, torej svoboda, enakost in bratstvo, se do vseh državljanov ne vede po teh plemenitih načelih. Na primer do lezbijk. Tako kot Slovenija, ki se ne ponaša s kakšnim visokodonečim uradnim motom države, jim Francija namreč ne omogoča umetne oploditve.

Čeprav ta velika zahodnoevropska država slovi po odličnem zdravstvu, morajo njene istospolno usmerjene državljanke, če se nočejo ukvarjati z moškimi, da bi dobile otroka, za umetno oploditev podati na tuje. Večinoma v severovzhodno sosedo Belgijo, kjer so pravila o umetnem oplojevanju veliko bolj sproščena. Ne gre za kakšno izjemo obupanih lezbijk, saj strokovnjaki ocenjujejo, da vsako leto v Belgiji umetno zanosi kar 2000 istospolno usmerjenih Francozinj. Pojav je tako pogost, da so njihovi otroci dobili vzdevek otroci thalysa; thalys je vlak, ki med Parizom in Brusljem drvi s hitrostjo do 300 kilometrov na uro in ga bodoče mame zato najpogosteje uporabljajo.

V Franciji se istospolni pari ne morejo poročiti in tudi ne morejo posvojiti otrok. Nova socialistična oblast se je po dolgih 17 letih vladavine konservativnih golistov – v tem času so se po drugih razvitih državah zgodile velike spremembe glede pravic istospolno usmerjenih državljanov, golisti pa so zahteve po spremembah bolj slabo slišali – lotila posodobitve družinske zakonodaje, vendar je naletela na trde nasprotnike. Predvsem katoliška in v Franciji številna islamska verska skupnost nočeta o razširitvi pravic istospolnih niti razmišljati.

Celo če bo socialistom uspelo spraviti skozi zakonodajno sito nekatere spremembe – za danes so v Parizu napovedane množične demonstracije proti temu, da bi se istospolni pari lahko poročali in posvojili otroke kot vsi drugi –, se lezbijke, ki si bodo želel otroka, ne bodo nič manj vozile s thalysom. Da bi socialistom uspelo vsaj z nekaterimi spremembami, so v sredo namreč opustili določilo novega zakona, po katerem bi imele vsaj ženske, ki živijo v registrirani istospolni skupnosti, pravico do umetne oploditve.

Kljub vsemu ne gre lahko

V Belgiji so razmere povsem drugačne. Istospolne poroke so dovolili leta 2003, od leta 2007 pa omogočajo umetno oploditev vsem ženskam, »ne glede na njihov zakonski stan ali spolno usmeritev«. A to ne pomeni, da Francozinje v Belgiji zlahka dobijo otroka. Nekateri centri za umetno oplojevanje so povezani s Katoliško cerkvijo in se zato otepajo lezbijk, drugi omejujejo oplojevanje tujih državljank. Predvsem pa so zaradi navala iz jugozahodne sosede – Francozinje ponekod pomenijo osem desetin vseh otrokov željnih žensk – zelo zasedeni. V največji bruseljski bolnišnici, kliničnem centru univerze Erasmus, bodoče mame naročajo po telefonu samo dva dneva v letu in povpraševanje je takšno, da vse razpoložljive termine za naslednjega pol leta oddajo v uri in pol.

Od umetnega oplojevanja istospolno usmerjenih Francozinj v Belgiji nimajo samo dobrega občutka, češ kako širokogrudni so. Najbolj običajna umetna oploditev znese od 350 do 500 evrov, za najzahtevnejše oblike pa Belgijci računajo tudi do 3000 evrov. Ker le redke lezbijke zanosijo že prvič, je jasno, da gre tudi za zelo dobičkonosen posel.