Tiskane izdaje
Približno 200.000 pripadnikov amiške skupnosti, ki živijo v samoustvarjeni fantazijski utopiji iz 18. stoletja, se le redko znajde v središču pozornosti ameriške javnosti. Toda prejšnji teden se je kljub predvolilni vročici na prvih straneh časopisov pojavila zgodba o tem, da je sodišče obsodilo 16 pripadnikov izobčenskega amiškega klana iz vzhodnega Ohia, ki so napadali preostale, po njihovem prepričanju ne dovolj pravoverne amiše in jim strigli njihov duhovni ponos, brade.
Njihov voditelj Samuel Mullet pri teh napadih ni sodeloval, vendar so med preiskavo ugotovili, da je s seksom izganjal hudiča iz teles pripadnic lastnega klana.
V amiški skupnosti si ženske ne strižejo las, moški pa ne brijejo brad. Podobno kot sikhi verjamejo, da se v teh človeških dlakah skriva nekaj božjega. Zato je za amiškega moškega največje ponižanje, če mu obrijejo brado. Zaradi ideoloških, velikokrat pa tudi premoženjskih sporov se včasih zgodijo takšni brivski napadi, a zanje širša javnost le redko izve. Še redkeje pa se ti spori razpletejo na sodišču. Kajti amiši, ki so potomci iz Švice in Nemčije prebeglih pripadnikov ortodoksne anabaptistične ločine s konca 17. stoletja, se trudijo, da bi vedno sami oprali svoje umazano perilo.
»Povsem so ga ponižali. Revež je bil čisto zlomljen. Povsem uničen,« je lani novembra povedal šerif okrožja Jefferson v zvezni državi Ohio Fred Abdalla. Novinarjem agencije AP je razlagal, da je bil govoril s starejšim amišem, ki je obiskal svojega sina, ta pa ga je s pomočjo svojih otrok, žrtvinih vnukov, spravil na tla in mu odrezal brado. Napadenemu je hotela priskočiti na pomoč njegova žena, a ji je to fizično preprečila snaha. Policije ni nihče klical, napadeni pa je šerifu dejal, da ne bo vložil tožbe proti sinu, ampak da bo za nasvet raje vprašal modrece v svoji skupnosti.
To je bil takrat že vsaj sedmi napad, ki so ga povzročili pripadniki odpadniškega klana 66-letnega Samuela Mulleta starejšega. Moškim so rezali brade, ženskam strigli lase. Njihov vodja je že sedel v preiskovalnem zaporu, vendar je od tam naročal svojim privržencem, koga morajo napasti. Čeprav se amiši fotoaparatom po navadi izogibajo kot hudič križa, so ti izobčenci svoja početja celo dokumentirali: med dokaznim gradivom se je na sodišču pojavila tudi fotografija, na kateri voditeljev sin Johny Mullet kleči nad nekdanjim pripadnikom klana Raymondom Hershbergerjem in mu s škarjami za rezanje konjske grive odstranjuje duhovni ponos.
Samozadostni
Amiši nočejo imeti opravka z zunanjim svetom. Tudi takrat, ko so v ZDA še imeli obvezno služenje vojaškega roka, se amiši niso bojevali v vojnah »Angležev«, pa jih ni zato nihče preganjal. V glavnem ne plačujejo davkov, le redki prispevajo v blagajno socialnega skrbstva. Toda samozadostna amiška skupnost je bila vedno med najbolj zakonoposlušnimi pripadniki družbe, je leta 1972 ugotovilo ameriško ustavno sodišče, ko je amišem dovolilo, da lahko v nasprotju z zakonom, ki velja za preostale Američane, svoje otroke umaknejo iz šole že po osmem razredu osnovne šole.
Država se je zavestno odločila, da se v življenje samozadostne izolirane skupnosti, ki pa je, vsaj na zunaj, zakonoposlušna, ne bo vtikala. Amišem, ki ne uporabljajo elektrike in se naokoli prevažajo v kočijah z neobloženimi lesenimi ali kovinskimi kolesi, pa to ustreza, saj je po njihovem prepričanju »prisila zakonov v nasprotju s krščanskim duhom«, kakor pravi Donald Kraybill, ki na univerzi Elizabethtown College v Pensilvaniji preučuje življenje in običaje amiške skupnosti.
Ta tudi najhujše prekrške in zločine »zdravi« z odpuščanjem. Ko se grešnik pokesa in se voditelji amiške skupnosti odločijo, da je njegovo kesanje iskreno, mu morajo odpustiti vsi pripadniki skupnosti. In amen. Tako pač zahteva eno njihovih temeljnih življenjskih pravil (Ordnung), ki so ga »preprosti ljudje« prinesli čez lužo: Gellasenheit oziroma pokora.
Na zunaj idilična skupnost je navznoter strogo hierarhizirana. »Pripadniki cerkve morajo poslušati duhovnike; otroci ubogajo starše; sestre so podrejene bratom; žene se pokoravajo možem (ločitev je tabu). Z vsakim dejanjem pokore amiši sledijo nauku Jezusa, ki je raje umrl na križu, kakor da bi se bil uprl svojim sovragom,« je v reviji Legal Affairs pred leti zapisala Nadya Labi.
Incesti in posilstva
S člankom, v katerem je januarja 2005 opisala, kaj se dogaja za zaprtimi vrati samozadostne skupnosti, ki ji je država dovolila, da živi zunaj zakona, je nekdanja novinarka revije Time razburkala javnost. V njem je opisala, kako se je znotraj zatohle domačijskosti, v kateri vladata pokora in odpuščanje, nekaznovano razširila »kuga incesta«. Življenjske izkušnje številnih amiških mladenk, ki jih je popisala novinarka, so srhljive.
»Ko sem bila stara štiri leta, so me že spolno nadlegovali. Ko sem jih imela šest, so me prvič posilili,« je razlagala 19-letna Mary Byler, ki se je po pomoč zatekla k socialnim delavcem in pobegnila iz skupnosti. Prvi je bil oče, ki jo je vzel v naročje in jo otipaval. Ko je bila stara pet let, je oče umrl v nesreči s kočijo. Njegovo incestno vlogo je najprej prevzel najstarejši brat, potem mlajši in oba sta jo potem leta redno posiljevala. Pozneje sta se bratoma pri »spolnem vzgajanju« Mary pridružila tudi njena bratranca.
Maryjina zgodba je le ena številnih tragičnih usod, ki jih je popisala Nadya Labi. Najsrhljivejši so njeni pogovori z materami, ki so nekoč tudi same doživljale podobno spolno zlorabljanje, zdaj pa ne le da si zatiskajo oči pred tem, kar njihovim hčeram redno počnejo njihovi soprogi, tasti in sinovi, ampak njihova dejanja celo zagovarjajo.
Amiši verjamejo, da obstajata dva svetova. V enem, božjem, živijo oni, v drugem pa vsi preostali. Prestop iz enega sveta v drugega ni dovoljen, prestopniki pa so kaznovani. To je na lastni koži doživela Anna Slabaugh, ki sta jo brata začela posiljevati, ko je dopolnila 11 let. Ko se je nekaj let pozneje zatekla po pomoč k socialnim delavcem, je to prišlo na uho njeni mami. Odpeljala jo je k zobozdravniku in mu naročila, naj ji popravi zobe. »Vse ji izpulite,« je dejala. »Ko je izvlekel še zadnjega, me je mama pogledala in dejala: 'Zdaj pa najbrž ne boš več govorila naokoli,'« se spominja Anna.
