Plemenito brenčanje iz Bistrice

V ozki dolini Kamniške Bistrice, na katero zviška zrejo alpski vrhovi, je košček narave že dolgo rezerviran za najboljše med najboljšimi. Na lokaciji, s katero se po mnenju poznavalcev lahko kosa le peščica na svetu, kamniški čebelarji že desetletja vzrejajo najkakovostnejše primerke kranjske sivke, avtohtone slovenske vrste medonosnih čebel. Glas o njihovi delavnosti in krotkosti – kolikor so čebele pač lahko krotke, se muzajo poznavalci – je že davno segel tudi do Japonske, Avstralije in še kam.

Nedaleč od ceste, ki vijuga skozi sotesko, pod obronkom gozda med smrekami, jelkami in v teh tednih žal posušenih jesenih stoji Plemenilna postaja na Kopiščih. V njej vse od leta 1932 vzrejajo in plemenitijo čebelje matice kranjske sivke. S svojimi osemdesetimi leti, ki jih je postaja uradno – s po čebelarsko zmehčanim državnim protokolom – praznovala včeraj, je uradno najstarejša plemenilna postaja v Sloveniji. Je v lasti Čebelarskega društva Kamnik, o njenem ustanovitelju, velikem čebelarju in profesorju Josipu Verbiču, po katerem nosi ime, pa njegovi nasledniki še danes govorijo spoštljivo. Čebelarji pač znajo spoštovati tradicijo.

Bežal, ne ubežal

Tradicije pa se je kar nekaj časa branil Milan Starovasnik iz Komende, ki zadnja leta upravlja postajo. »Čebelarstvu se je posvečal že moj ded, ki je imel vedno od 80 do 100 panjev, med sorodniki je tudi Jan Strgar, ki je matice prodajal po vsem svetu. Ko mi je ded rekel, da bom tudi jaz vzrejal matice, sem odgovoril: Ne, to pa že ne! No, zdaj počnem prav to,« Milan z nasmeškom pokomentira dedovo daljnovidnost in zadnja leta, v katerih je na ugledni graški šoli, ki jo priznavajo povsod po svetu, le pri nas ne, prišel do naziva čebelarski mojster. Starovasnik, ki je tudi predsednik Čebelarskega društva Petra Pavla Glavarja v Komendi, na postaji skrbi za 30 čebeljih družin. »To je toliko, kot če ima kmet 40 glav živine,« doda njegov kolega Štefan Virjent (tudi njegov priimek sodi v slovensko čebelarsko zgodovino), predsednik Čebelarskega društva Kamnik, s katerim delita ta več kot hobi in se nemalokrat srečujeta na postaji, ki jo z občutkom varuje narava.

Po besedah čebelarjev je dolina Kamniške Bistrice ena svetovno najboljših lokacij za plemenitev čebel. »Z vseh strani je zaprta, odprt je edino ozki prehod iz Kamnika proti Kamniški Bistrici.« Tako troti od drugod ne morejo prileteti zraven in je mogoče nadzorovano parjenje matic s troti iz izbranih trotarjev, vrsta pa lahko ostaja čista. »Pred kak­šnimi tremi leti smo območje testirali in z njega odpeljali vse čebele. S Kmetijskim inštitutom smo na naših primerkih dokazali, da ni bilo mešanja z drugimi čebeljimi vrstami,« pove Virjent, ki s čebelami in zanje živi že več kot 50 let, odkar je pri sedmih letih od soseda izprosil svoje prve. In tako kot je posebna lokacija, tako je posebna kranjska sivka, ki se od drugih čebel razlikuje tudi po tem, da je dobro prilagojena na zimovanje in spomladanski razvoj. Druge vrste prezimijo z vsemi čebelami, pri kranjski sivki pa dve tretjini odmreta, zimo preživi samo tretjina, najmočnejša seveda. Spomladi pa se bliskovito razvijejo, saj je zaradi nizkih temperatur v dolini sezona nabiranja nektarja in ustvarjanja novega roda kratka in časa ne gre izgubljati. Zato so sivke drugačne od letnih čebel in lahko sprejmejo več cvetnega prahu.

Pod nadzorom

Le kaj si človek, ki se prav nič ne spozna na čebelarstvo, predstavlja pod pojmom plemenilna postaja? Sofisticirane naprave, morda kar laboratorij? V resnici je vse na moč preprosto, vsaj na videz. Ta pa tako ali tako rad vara, še toliko bolj v zapletenem, do potankosti izdelanem svetu čebel. Na travniku, za nizko leseno ogrado, stoji velik čebelnjak in še nekaj manjših, praznih in nekaj plemenilčkov (miniataturne enote z zelo majhnim številom čebel, v katerih je matica, dokler se ne opraši). In čeprav se na videz ne dogaja bog­vekaj, je v čebeljem svetu v teh tednih, ko se že pripravljajo na zimo, ves čas živahno kot v kakšni jedrski elektrarni. Tudi neprava energija se lahko sprosti, sploh kadar žuželke čutijo, da se bliža nevihta. »Takrat jih je najboljše pustiti pri miru,« iz dokaj svežih bolečih izkušenj, v katerih sta bila udeležena oba z Milanom, pove Virjent.

Največ dela je na postaji v glavni sezoni, ki traja od maja do avgusta, pojasnjuje Milan. Takrat je tam skoraj vsak drugi dan. »Moja naloga je, da skrbim za pasemsko čistost kranjske sivke. Pri tem moram zadostiti vsem potrebam, ki jih predpisuje Kmetijski inštitut Slovenije. Vzreja poteka tako, da se da pozimi vzorce na Kmetijski inštitut, kjer jih pregledajo in po krilcih določijo, ali ustrezajo pravi kranjski sivki. Med odbranimi vzorci določimo matičarje, od katerih se pobirajo jajčka za samovzrejo. Skrbim za pripravo panjev, malih plemenilnikov, za pravočasno prestavljanje vzrejnega materiala, in tudi prodajo matic.«

V Sloveniji je zanimanje za nakup matic veliko, a čisto nekaj drugega je, če je matica vzgojena v Kamniški Bistrici ali v industrijski vzreji. »Tiste, ki so vzrejene v najtrših razmerah, so najkakovostnejše,« poudari Milan. A zaprtost doline ima tudi slabo plat. »Hladno je. Tu jabolka cvetijo šele okrog 10. maja, kar pomeni, da čebelarji zaradi tega izgubijo mesec dni. Za vzrejo matic je tako na voljo le kratek čas, in če se jih vzredi sto, je super. Če je sezona slaba, kot je bila letos, je katastrofa. Kadar je cvetela kakšna od rastlin, ki bi bila primerna paša za čebele, je vedno deževalo. Če ga ni bilo, pa je bila taka pripeka, da je vse posušila. Porazna sezona. Pridelek je približno 20-odstoten,« pojasni Milan.

In ker čebele najbolje prezimujejo na cvetličnem medu, ki ga letos ni v izobilju, jih čebelarji na mrzle mesece že pripravljajo tako, da so jih začeli dokrmljevati s sladkorjem. »A pri predelavi sladkorja trošijo same sebe, saj morajo dati encime. Pri naravnem nektarju, ki ga čebela dobi na cvetu, tega ni. Čebelji panj na leto porabi okoli 100 do 120 kilogramov medu in 20 kilogramov cvetnega prahu za lastni razvoj. Vse, kar je več, lahko dobi čebelar. V bistvu jim pokrademo med, a samo presežek,« pravita sogovornika. Pogoltnost nikoli ni dobra, pravi Štefan in hudomušno sklene z mislijo, da imajo čebelarji ved­no vsaj dve ljubezni, čebele in ženo, ampak slednja lahko vedno malo počaka, čebele pa ne.