Pleskavica in trubači nesporni zmagovalci

Okusi ob meji: Dobrote dvajsetih držav na jedilniku obeh Goric – Gurmani vseh dežel, združite se!

Objavljeno
28. september 2013 19.33
Katja Željan, Nova Gorica
Katja Željan, Nova Gorica
Za zajtrk si lahko privoščite pravi francoski rogljiček. Za malico rezino kalabrijskega hlebca s sirom in olivami, za kosilo in večerjo menda najbolj teknejo balkanske specialitete z žara. Sladokusci naj zraven dodajo še kakšno belgijsko pralino, vsi skupaj kozarček irskega guinnessa, čeških orlov ali kubanskega mojita in jedilnik dneva bo popoln. Pa po vse omenjene dobrote sploh ni treba daleč: še danes jih najdete v Gorici.

Italijanska Gorica in slovenska Nova Gorica namreč v teh dneh gostita odmevno, desetletje staro prireditev Okusi ob meji/Gusti di frontiera, ob stojnicah katere vsako leto uživajo gurmani od blizu in daleč. Naj se podatek zdi še tako neverjeten, organizatorji – občina Gorica in združenje goriških trgovcev Confcommercio – zatrjujejo, da so specialitete evropske in svetovne kuhinje lani v štirih dneh v Gorico privabile rekordnih 245.000 ljudi. Letos so ponudbo še obogatili, in sicer s kulinaričnimi dobrotami iz Anglije in Irske. Veselih gostov, ki na začetku Raštela nazdravljajo z guinnessom v vrčkih z enakim imenom, ki jih je – mimogrede – mogoče tudi kupiti, tako ni mogoče spregledati. Kot ne velikega rdečega double-deckerja, ki po ulicah Londona verjetno prevaža le še turiste. Ko se po ulici razležejo še čarobni zvoki škotskih dud, človek zlahka dobi vtis, da se je znašel na kakšnem drugem koncu Evrope. In takšnih probrazb je z Okusi ob meji mogoče doživeti še precej: podate se namreč lahko v objem (kulinaričnih čarov) Avstrije, Nemčije, Francije, Poljske, Češke, Slovaške, Slovenije, Španije, Italije, Belgije, Nizozemske, Mad­žarske, Srbije, Hrvaške, Črne gore, Bosne, Albanije, Argentine in Kube. Dvesto petdeset stojnic ponudnikov bi moralo biti dovolj, da uživajo oči in brbončice.

Kakšen je pravi mojito?

Tudi prometni režim se v Gorici v zadnjih septembrskih dneh spremeni. Zaprejo namreč večino ulic, prav tako Travnik, mesto pa razdelijo na kulinarične četrti. Najbolj burno je ob večerih v balkanski in latinski. »Eh, kaj sangria, poglejte vendar tole špansko fiesto,« je navdušena domačinka Chiara Rossini, ki pod roko hitro zagrabi mladeniča s sombrerom. Plesalo se je tudi ob kubanskih in argentinskih ritmih ... Koliko mojita so morali pripraviti v Gorici Kubanci, nam sicer ni uspelo izvedeti, smo pa prišli do (menda) originalnega recepta za to tradicionalno pijačo. Simpatični mladenič je resda govoril le špansko, a govorno prepreko sva kaj hitro rešila. »Torej: mojito je tradicionalna kubanska pijača, ki jo sestavljajo beli kubanski rum, sok limete, sladkor iz sladkornega trsa, soda, voda ali gazirana voda, lističi mete in zdrobljeni led. Prvi dodatek, ki ga moraš okusiti, je meta, ki mora osvežiti jezik in ustnice. Drugi je rum, ki daje napitku blag udarec in uravnoteženost. Limeta pogasi žejo s svojo kislostjo. Če je le mogoče, naj bo limeta mehiška, saj izostri okus. Tudi pri rumu je dobro biti malce izbirčen: najboljši je, na primer, Havana Club, star pa mora biti vsaj tri leta, da boste zares občutili avtentičnost njegovega okusa. Pa na sladilo in led ne pozabite,« se je glasil napotek.

Nekaj sto metrov stran so večer prestrelili zvoki srbskih trubačev. Ni treba poudarjati, da so s svojo glasnostjo in ritmi pritegnili veliko pozornosti in imeli množico občudovalcev. »Letos smo tu že petič. Kako se imamo? Dobro. Gostov smo imeli še vsako leto ogromno in pričakujem, da bo tako tudi letos. V minulih letih smo prodali med pet in šest tisoč pleskavic. Ja, prav ste slišali. Po kakšni recepturi so narejene? Zgolj iz srbskih sestavin iz vzhodnega dela države. Ampak jaz sem vodja ekipe, zato morate o tem povprašati naše kuharje,« je bil diplomatski Miroslav Karamančić, glavni v četici osmih trubačev in kakih desetih kuharjev iz Zaječarja. Kakšen je njihov odgovor, lahko le sklepate. »Kaj veliki kuharski mojstri izdajajo svoje skrivnosti?« se je zasmejal eden od njih. Je bilo pa mogoče izvedeti, da imajo njihove pleskavice v Sloveniji nadvse radi, prav tako v Romuniji in seveda domači Srbiji. »Vabijo nas tudi v Italijo, v Videm in Trst,« priznava Karamančić. In kateri so boljši gostje, Slovenci ali Italijani? »Oboji!« je bil znova diplomatski.

Kaj gledaš?! Naroči pleskavico!

Že res, da je bila ekipa iz Zaječarja med največjimi, če že ne največja zvezda večera, a tudi banjaluški bi težko očitali pomanjkanje izvirnosti. Z majice Rajka Simović je obiskovalce v slovenščini nagovarjal takšen napis: »Kaj gledaš?! Naroči eno pleskavico!« In so jih še kako naročali. »Lani sem jih vsak dan pripravil kakšnih štiristo, pa jih je še zmanjkalo. Zato ima ekipa letos s sabo več mesa, saj smo se bolje pripravili,« je hitel razlagati Simović. In če gre verjeti njegovim besedam, imajo pleskavice radi Italijani in Slovenci. Hvala bogu za balkansko hrano, bi torej lahko sklepali. Tudi na slovenski strani, ki je bila z italijansko povezana z brezplačnim turističnim vlakcem in minibusom, brez nje očitno ni šlo. V Novi Gorici so namreč gostili Dalmatinsko vas, v šestih šotorih so se s ponudbo dalmatinske kuhinje predstavili kar domači gostinci in vinarji s Pelješca. Še en dokaz, kako se nam po kuhinji rajnke Jugoslavije (še vedno) kolca.

Seveda bi bilo napačno zapisati, da je bil dogodek namenjen le mesoljubcem. Vino, siri, slaščice, testenine, kruh, takšni in drugačni namazi ... Ampak to je že druga zgodba. Mogoče malo manj bučna in radoživa od slovanskega melosa in vsega, kar je z njim povezano. Jasno, tudi hrane.