Tiskane izdaje
Če se odločamo za posvojitev psa, potem najprej ovrzimo tisti slavni mit o psu, ki z vlažnimi očmi gleda izza ograje svojega zavetiškega boksa, nam nato takoj steče naravnost v naročje in od same hvaležnosti v novem domu nikoli ne polula parketa ali zgrize vogala preproge. Resničnosti je ta predstava ravno toliko blizu kot prepričanje, da so v zavetiščih sami problematični ali od prejšnjega življenja poškodovani psi, ki potrebujejo posvojitelje s kinološkimi veščinami najvišje stopnje. V zavetiščih namreč skrbijo tako za zavržene mladiče kot odrasle pse, ki so pristali pri njih predvsem zato, ker se jih je nekdo prehitro naveličal. Če si bomo vzeli čas in ne bomo izbirali samo po dolžini in barvi dlake, bomo gotovo našli takšnega, ki ustreza našemu življenjskemu slogu in tudi znanju o delu s psi.
Najprej na obisk
Prvi obisk tako gotovo vodi na spletno stran zavetišča, kjer preverimo podatke o uradnih urah in kontaktnih številkah. Pokličemo v času uradnih ur in povprašamo o postopku posvojitve. V nekaterih zavetiščih namreč lahko razgovor o posvojitvi opravimo že po telefonu, v drugih nas bodo povabili na obisk in se z nami pogovorili pred ali med ogledom psov. Večina zavetišč ima dobro ažurirane spletne strani s predstavitvami svojih varovancev, kar nam lahko pomaga pri razmišljanju, kakšen pes bi bil primeren za nas in mi zanj.
Prav tako si bomo morali že pred posvojitvijo nabrati vsaj nekaj osnovnega znanja, sploh če gre za našega prvega štirinožca: kako ga začeti učiti sobne čistoče, kje ga namestiti v času, ko smo zdoma, ali kako ga navajati na sprehajanje v novem okolju. Ob prevzemu psa v zavetišču bomo gotovo potrebovali povodec in ovratnico, vrečke za pobiranje iztrebkov, ne pozabimo na pripravo avtomobila za prevoz do doma, pomislimo tudi na to, da mu bo od stresa ali nevajenosti na vožnjo morda slabo.
Vprašajte vse – in še več
Med sprehajanjem med boksi, kjer se po ograjah vzpenjajo razburjeni in lajajoči psi, ki se veselijo družbe, si želijo na sprehod ali pa samo opozarjajo na »vsiljivce«, je težko izbrati kar na pogled. Zato oskrbnike vprašajte čim več o vedenju psa, njegovi znani zgodovini, kako se je znašel v zavetišču, kako se razume z ljudmi in drugimi živalmi, kaj mu ustreza, kakšne sprehode ali igre ima rad, kakšne so mogoče vedenjske težave (na primer plašnost, strah pred tujimi ljudmi …), z njim pa se spoznajte stran od drugih razburjenih psov in različnih motečih dejavnikov, kot so drugi obiskovalci zavetišča.
V nekaterih zavetiščih vas bodo izprašali o vsem mogočem, o vaših izkušnjah s psi, življenjskem slogu in načrtovanem življenju s psom. Več vprašanj ko imajo za vas, bolje je – to pomeni, da jim je mar za kosmatinca, ki mu iščejo dom, in da se poskušajo odgovorno odločiti, kateri je res primeren za vas, druge družinske člane in vaše dosedanje izkušnje. Predstavljajte si, da bi se na prvi pogled zagledali v psa, oskrbniki pa bi vam ga samo pripeli na povodec, da ga odpeljite, ne da bi vas kdorkoli opozoril, da ni primeren za sobivanje z mačkami, ki jih že imate doma.
Kljub navdušenju, da ste skupaj našli novega člana vašega krdela, ki bi ga radi čimprej odpeljali domov, poskušajte še pred odhodom povprašati tudi o tem, kdaj ga morate naslednjič razglistiti, kako je z odpravo zunanjih zajedavcev, kdaj je na vrsti naslednje cepljenje, prav tako se pozanimajte o priporočilih glede prehrane in opravljeni sterilizaciji ali kastraciji. Medtem ko bi morale biti vse pasje samice pri odhodu iz zavetišča praviloma sterilizirane, kastracija po istem pravilniku ni obvezna, zato vsa zavetišča ne oddajajo že kastriranih psov in boste morali za to poskrbeti sami. Preden skupaj z njim odkorakate novemu življenju nasproti, boste z zavetiščem podpisali tudi posvojitveno pogodbo, plačali posvojnino, skrbništvo pa bodo v Centralnem registru psov prepisali na vas.
Kdaj še v stik
Z mnogimi zavetišči pa lahko sodelujemo tudi, če živali trenutno ne moremo imeti. Lahko postanemo posvojitelji na daljavo, donatorji sredstev, hrane ali opreme in redni sprehajalci v zavetiščih, ki prakticirajo sprehajanje psov s prostovoljci ali tistimi, ki so opravili usposabljanje za to. O urnikih in pogojih sprehajanja psov se lahko pozanimamo na spletni strani zavetišča ali po telefonu v času uradnih ur. Morda bomo ravno s takšnim prostovoljnim sodelovanjem razbili največ predsodkov o psih iz zavetišč in spoznali, kje bomo našli svojega prihodnjega štirinožca.
