Po sledeh družinskega drevesa

Ujamem jo tik pred izletom v Portorož. Z družino, ki jo je obiskala v Litiji, preživlja proste dni, ki jih ima v času intenzivnega tečaja slovenščine za tujce na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Caroline Lenarčič je Avstralka, toda njene korenine segajo globoko v Slovenijo. Vsi njeni štirje stari starši so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja imigrirali v daljno Avstralijo, sama pa se je kot tretja generacija tamkajšnjih Slovencev odločila, da si želi raziskati deželo, o kateri je veliko slišala, skupaj s kulturo svojih dedkov in babic.

»Imam se za Avstralko, a v meni je veliko Slovenke. Od babic in dedkov sem se naučila nekaj slovenskih pesmi, doma jemo potico in slovenska kultura pri nas še vedno živi. Tudi nekaj slovenskih narečnih besed znam, saj sta babica in dedek po mamini strani doma iz Knežaka,« pripoveduje simpatična Caroline. »Stari starši imajo doma v Avstraliji na steni izobešeno besedilo Zdravljice, ob praznikih pa vedno zapojemo Kolko kapljic tolko let. Udeležujemo se tudi dogodkov, ki jih pripravlja Stičišče avstralskih Slovencev v Melbournu. V slovenski cerkvi Slovenskega katoliškega misijona svetega Cirila in Metoda so se poročili moji starši, s sestro pa so naju v njej tudi krstili,« razloži in pove, da je zelo ponosna na svoje korenine. »Kot Avstralka, v kateri teče slovenska kri, se počutim nekaj posebnega. Veje moje družine segajo onkraj meja Avstralije in to je nekaj zares čudovitega. Vse, kar je povezano z mojo identiteto in kar me določa, je povezano z zgodovino moje družine. Način, kako živimo, temelji na slovenski kulturi,« razloži 28-letna Avstralka.

Sprejem za rock zvezdo

»Če verjamete ali ne, babica in dedek po mamini strani sta vsak imela več kot deset bratov in sestra. Mamina družina je torej ogromna. Tudi tista po očetovi strani je zelo velika. Mnogo sorodnikov je razseljenih po vsem svetu, a številni so ostali v Sloveniji in z nekaterimi se bom na tem potovanju srečala prvič. Tisti, ki sem jih že spoznala, so me zelo lepo sprejeli. Od njih sem veliko izvedela o Sloveniji, peljali so me na izlete in dobro skrbeli zame. Tako lepo dobrodošlico so mi pripravili, da se počutim kot rock zvezda!«

Vse drugo, le Lenarčič ne

Pravi, da jo v Avstraliji večkrat vprašajo, od kod izvira njen priimek in kako se pravilno izgovori. »Veste, pri nas ne uporabljamo šumnikov, zato je moj priimek zapisan brez njih. Tudi v osebni izkaznici piše Lenarcic. A večkrat se mi je v šoli in drugod že zgodilo, da so me vprašali, kakšen priimek je pravzaprav to. Navadno ga izgovorijo kot Lenarkik, Lenarcik ... na vse možne načine, ki jim padejo na pamet, le Lenarčič nikoli. Mnogi Avstralci ne poznajo evropskih priimkov, zato so za njih posebni in skoraj malce eksotični,« pripoveduje. »Ko se z avstralskimi prijatelji in znanci pogovarjam o deželi, ki leži med Avstrijo, Hrvaško, Italijo in Madžarsko, nekateri ne vedo, da sploh obstaja, drugi pa poznavalsko večkrat odvrnejo: 'Oh, Bled pa poznam. Bil sem že tam! Res je lepo,'« z nasmeškom pove Caroline. »Pa vendar ni le Bled tako lep. V Ljubljano na primer se človek preprosto zaljubi. Res je čudovita! In Postojnska jama, v kateri je mogoče poslušati koncerte ... to je nekaj neverjetnega! Ali pa Bohinj ... A niso prelepa le slovenska mesta, tudi podeželje je prekrasno. Zdaj, ko ga odkrivam, sem navdušena nad vasicami, posutimi z mogočnimi hišami in lepimi vrtovi. Tu živijo prijazni ljudje.« Bila je tudi na tradicionalni slovenski poroki, ki jo je povsem prevzela: »Neverjetno, kako visoka sta bila mlaja, ki sta stala v vasi. Tudi sprevod s traktorjem in nevesto in ženinom na čelu, ki je šel skozi celo vas, je bil zame nekaj povsem novega. Zelo lepo je, da tudi mladi ohranjajo stare običaje.«

Slovenska kultura jo zelo zanima. Od starih staršev je večkrat slišala zgodbe o življenju v Sloveniji in o tem, kakšno otroštvo so imeli. »Pripovedovali so mi, kako so delali na vasi in kaj so jedli. Tudi o darilih, ki so jih dobili za božič, sem pogosto poslušala. V primerjavi z opisi iz spominov, ki jih imajo na Slovenijo, ki so jo pred dolgimi leti zapustili, je dežela seveda drugačna. V vseh teh desetletjih se je močno spremenila. Zelo se je razvila,« pripoveduje Lenarčičeva, ki je Slovenijo prvič z materjo, očetom in sestro Vanesso obiskala leta 2008. »Takrat smo bili tukaj na obisku le tri dni, letos pa imam priložnost, da Slovenijo v štirih tednih bolje spoznam. Tukaj vsi zelo dobro govorijo angleško, kar me je presenetilo in hkrati navdušilo. Ljubljana je majhno, živahno in zelo toplo mesto, ki se lahko primerja z velikimi prestolnicami. Tu živi veliko zelo nadarjenih umetnikov in zelo podjetnih ljudi. Presenečena sem, koliko Slovenci delate. Vidi se, da ste delaven narod, in všeč mi je, kako prijateljski ste,« navdušeno in skoraj brez predaha nadaljuje.

Slovenščina po avstralsko

V Slovenijo je profesionalna fizioterapevtka pripotovala, da bi se naučila jezika in se srečala s sorodniki. A ker je država od Avstralije zelo oddaljena, je o ideji, da bi se udeležila tečaja, ki ga za potomce Slovencev po svetu organizira Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti, lahko le sanjala. »Ker sem potomka Slovencev v tujini, sem dobila štipendijo, ki mi je omogočila, da sem danes lahko tukaj. Pravzaprav je naneslo tako, da sem se odločila, da bom odpotovala iz Avstralije in poskušala poiskati delo v Veliki Britaniji. Tečaj se je časovno odlično ujel z mojim potovanjem na Otok. Z veseljem sem se zato udeležila tega intenzivnega štiritedenskega učenja slovenščine. Zares enkratno je!« pravi. Slovenščine se rada uči, a ji dela tudi nekaj preglavic. Pravi, da je težka in da ji osnove, ki se jih je naučila od babice in dedka, ne pomagajo prav dosti. »Verjetno bi bilo bolje, če ne bi imela tega predznanja, saj poznam narečne besede, ki jih večina Slovencev ne razume. Tako se mi večkrat zgodi, da se s kom poskušam pogovarjati in mu kaj razložiti v knežaškem govoru, a me sploh ne razume,« mi v angleščini o jezikovnih spodrsljajih razlaga Caroline, ki ima v razredu sedem sošolcev. »Neverjetno, kako obsežno slovnico imate. In toliko sklonov! Težave mi povzroča tudi dvojina,« ugotavlja sogovornica, ki pravi, da si v slovenskem jeziku sprva ni upala niti kave v kavarni naročiti, zdaj pa je že malo bolj samozavestna. Pravi, da že zna sestaviti stavek ali dva. »V slovenščini znam, denimo, povedati tole: Jaz sem iz od Avstralije. Moje mame in ate je od Knežak. Moj stari ati šiva za delo. Moj stari mama je gospodinja,« spregovori v simpatični, malce polomljeni slovenščini, na kratko pa mi, preden se poslovi in se z družino odpravi v Portorož, zrecitira še nekaj besedila tiste ljudske pesmi Moja mati kuha kafe. »To mi je babica včasih pogosto prepevala in dobro sem si jo zapomnila. Rada bi se naučila še druge ljudske pesmi, saj so preprosto čudovite,« z nasmehom pripomni.