Tiskane izdaje
Ne potrebuje vsak mladič divje živali, ki se nam zdi zapuščen, naše pomoči. Mnoge ptice namreč zapustijo gnezdo, preden znajo leteti, starši pa jih še nekaj časa hranijo, prav tako se lahko v visoki travi skrivajo samo na videz zapuščeni mladiči srn ali zajcev.
V teh primerih je za žival najbolje, če se umaknemo, se je ne dotikamo in jo zavarujemo, tako da preprečimo, da bi jo preganjal ali poškodoval naš pes ali mačka. Vendar lahko tako v naravi kot v mestu opazimo tudi vidno obnemogle in ranjene živali ali mladiče, za katere vemo, da so njihovi starši mrtvi, velikokrat pa je vzrok poškodbo živali tudi srečanje z avtomobilom. Kako torej ukrepati, če prostoživeča žival potrebuje veterinarsko pomoč, in koga o najdbi obvestiti?
Pristojnost za oskrbo ranjenih ali osirotelih prostoživečih živalskih vrst se deli med Zatočišče za zaščitene prostoživeče živali in lovce, vendar se posamezniki ob najdbi po prve informacije pogosto najprej obrnejo na društva, ki se ukvarjajo z zaščito živali. »Najditelji nas kličejo zaradi obnemoglih ptičjih mladičev ali ptic s poškodovanimi krili, nogami. Kličejo nas tudi, kadar najdejo poškodovane nutrije ali ježe,« povedo pri Lajki, društvu za pomoč in zaščito živalim v stiski.
Nanje se obračajo predvsem zato, ker ne vedo, da je za zaščitene živalske vrste pristojno Zatočišče za zaščitene prostoživeče živali na Muti. Najditeljem svetujejo, da poškodovano žival odnesejo na veterino, kjer jo bodo oskrbeli, saj veterinarje k temu zavezuje etični kodeks, nato pa naj obvestijo pristojno zavetišče. Zaplete se pri lovnih vrstah, ki jih azil za zaščitene živali ne sme sprejeti, v tem primeru najditelje napotijo k veterinarju, saj menijo, da veterinar ne bi smel zavrniti pomoči lovni živali. Med lovne vrste spadajo tako omenjene nutrije kot srake in vrane, ki so po izkušnjah v društvu Lajka najpogostejše poškodovane ali obnemogle lovne živali, najdene v urbanem okolju.
»Zgodaj jeseni nas ljudje pokličejo predvsem zaradi mladih polhov. Najpogosteje gre za mladiče, za katere vedo, da jim je mamo ubila katera od njihovih hišnih živali, na primer pes ali mačka, in se počutijo odgovorne,« pove Maja Čonč iz Zavoda Kosovir. Najditeljem svetujejo podobno kot v društvu – da pustijo nepoškodovane živali v naravi, za poškodovane pa naj se najprej obrnejo na pristojne inštitucije, se pravi na zavetišče ali lovsko družino, ki skrbi za območje, kjer je bila žival najdena. Ko je žival že pri najditelju, ga je zelo težko ali celo nemogoče prepričati, naj jo vrne v naravo, kar velikokrat niti ni mogoče, ali jo prepusti pristojnim. Takrat ravnajo stanju in vrsti živali primerno: svetujejo, naj žival odpelje k veterinarju, dajo napotke za oskrbo ali pomagajo kako drugače.
Na Agenciji RS za okolje (ARSO) pojasnijo, da lahko posameznik, ki želi pomagati živali, iz narave odvzame vsako prostoživečo živalsko vrsto, ki je bolna, ranjena ali osirotela in ne spada med divjad. O tem mora v roku 24 ur obvestiti zavetišče, kjer bodo strokovno presodili o nadaljnjem ravnanju in oskrbi. Če spadata poškodovana žival ali zapuščeni mladič med divjad, so zanju pristojni lovci – med divjad v skladu z zakonodajo ob srnjadi, lisicah in divjih prašičih prištevamo tudi nutrije, navadne polhe, poljske zajce, kune zlatice in belice in druge ter nekatere vrste ptice, med njimi šoje, srake in sive vrane.
Na ARSO pojasnjujejo, da je najditelj dolžan primer čim prej prijaviti upravljavcu lovišča, živali pa naj, če je le mogoče, ne premika, se je dotika in je ne odvzame iz narave. Minister, pristojen za lovstvo, je edini, ki lahko dovoli izjeme, kar pomeni, da tudi zavetišče brez dovoljenja ministrstva ne sme sprejemati ali veterinarsko oskrbovati živali, ki je s predpisom opredeljena kot divjad.
Kaj torej z divjadjo?
»Zakonodaja odreja enak postopek za vse vrste lovnih živali, kar velja za srno, velja tudi za kuni zlatico in belico ali nutrije. To se sicer ne sliši prav prijetno, vendar zakon tako predpisuje,« pojasnijo pri Lovski zvezi Slovenije. Če ob najdbi katerekoli poškodovane živali pokličemo na center za obveščanje (112), bodo, če gre za divjad, o tem obvestili pristojnega upravljavca lovišča. Na ogled bodo prišli lovci iz pristojne lovske družine, ki nato o stanju živali obvestijo lovskega inšpektorja.
Ta v primeru hude poškodbe odredi izredni odvzem, kar se definira kot odstrel, odlov živih osebkov ali izgubo posamične vrste divjadi, ne glede na vzrok. Če poškodbe niso prehude, pa žival izpustijo nazaj v naravo, azil divjadi, kot že povedano, ne sme sprejeti. Kljub preventivnim ukrepom je srečanje z vozilom še vedno eden pogostejših vzrokov za poškodbe ali smrt živali.
Po podatkih lovske zveze so med povoženimi najpogosteje srne (5202 živali v letu 2012), sledijo lisice, zajci, kune belice in jazbeci. Vendar o mrtvi divjadi ne obveščamo lovcev, pojasnjujejo. Mrtvo divjad prevzame higenska služba, če gre za najdbo mrtve zavarovane vrste, pa primerek pripada Prirodoslovnemu muzeju Slovenije.
O najdbah mladičev pri Lovski zvezi menijo, da ljudje mladiče velikokrat odvzamejo v dobri veri, vendar naredijo s tem več škode kot koristi: »V ujetništvu vzgojeni mladiči so, ob tem, da je to protizakonito, za naravo izgubljeni, saj se ne morejo več vrniti vanjo, moški osebki srnjadi in jelenjadi, ki so odrasli v ujetništvu, pa postanejo z nastopom spolne zrelosti do ljudi tudi napadalni in zato nevarni.«
Pomoč z namenom vrnitve v naravo
»V ujetništvu vzgojeni mladiči oblikujejo biološki vtis na človeka, živalim so ljudje najprej krušni starši in pozneje 'partnerji',« pojasni dr. Zlatko Golob, vodja Zatočišča za zaščitene prostoživeče živali na Muti, kjer oskrbujejo živali, kot so ptice, veverice in medvedi, vodi pa tudi podružnico v Piranskem akvariju za morske organizme in podružnico v Kranju, kjer oskrbujejo človeške ribice.
V azilu, kjer na leto oskrbijo od 500 do 600 primerkov zaščitenih vrst, večinoma gre za ptice, z živalmi ravnajo tako, da je vtis na človeka minimalen: namestijo jih v skupine z drugimi predstavniki njihove vrste, saj tako pridobijo potreben biološki vtis na svojo vrsto, hranijo jih z rokavicami s podobo oskrbovane živali, prav tako jim nastavljajo ogledala.
Prejmejo veliko klicev za mlade srne, ki ji pri njih ne smejo sprejemati. Najditeljem zato svetujejo, naj se jih ne dotikajo, če res ne vedo, da odrasle srne ni ali da je poginila. Če je mladič osirotel, priporočajo hranjenje z mlekom drobnice, vendar teh živali zaradi biološkega vtisa na človeka ni primerno spuščati.
V jesenskem času sicer v zavetišču najpogosteje oskrbujejo živali, ki zaradi premajhne teže in velikosti še niso dovolj pripravljene na zimo, med njimi so ježi, čuki, posamezne štorklje, kuščarice, netopirji, različne vrste ptic pevk in ujed ter celo modras. Vsaka žival ima svojo kartoteko, po okrevanju, ki naj ne bi bilo daljše od treh mesecev, pa jo vrnejo na kraj najdbe. Po podatkih ARSO v naravo spustijo večino živali, povprečno 63 odstotkov na leto, pogine jih okoli 16 odstotkov, tri odstotke pa jih evtanazirajo.
Etične dileme pri oskrbi
Na vprašanje, kdo prevzame stroške veterinarske oskrbe v drugih ambulantah, v katere najditelji samostojno ali po nasvetu živalovarstvenih organizacij odpeljejo najdene živali, ki potrebujejo nujno oskrbo, dr. Golob odgovarja, da gre tu za etično vprašanje, saj veterinar poškodovani živali mora zagotoviti prvo pomoč, zavetišče pa veterinarskim ambulantam ni dolžno povrniti nastalih stroškov, za to niti nima namenskih sredstev.
Ena izmed ambulant, kjer redno pomagajo poškodovanim prostoživečim živalim, je Ambulanta za ptice, male sesalce in plazilce Inštituta za zdravstveno varstvo perutnine, ki deluje v okvirju ljubljanske veterinarske fakultete. Večinoma pomagajo pticam, med sesalci pa dobijo v oskrbo najpogosteje oslabljene, poškodovane ali bolne ježe. »Po našem mnenju smo dolžni pomagati bolni prostoživeči živali, ki jo najditelj prinese v ambulanto. Bodisi z veterinarsko oskrbo živali, z nasvetom ali usmeritvijo najditelja na ustrezen naslov, kjer najde pomoč, ki jo žival potrebuje,« povzame njihovo stališče dr. Jožko Račnik.
Ptice v ambulanti intenzivno oskrbijo: če so podhlajene, jih ogrevajo, blažijo jim bolečine, jih hranijo, nadomeščajo tekočino ter jih oskrbijo s potrebnimi zdravili. Zaščitene vrste ptic nato v najkrajšem mogočem času predajo azilu, nezaščitene vrste, ki sicer spadajo pod pristojnost lovcev, pa po potrebni veterinarski oskrbi večinoma negujejo najditelji, ki najpogosteje poravnajo tudi stroške veterinarske oskrbe.
