Od leta 1999, ko se je zavihtel na oblast v za več kot 45 Slovenij veliki Venezueli, največji južnoameriški izvoznici nafte, ga je doletelo že veliko političnih in osebnih pretresov – poskus državnega udara, referendum za odstavitev, dve zdravljenji zaradi raka –, vendar to 58-letnega Cháveza ni ustavilo in se danes poteguje za še četrti mandat na čelu države, v kateri zaradi predsedniškega sistema predsednik tudi vodi vlado in ima zato izjemno moč. Večina anket javnega mnenja pred volitvami je pokazala, da ima najmanj desetodstotno prednost pred izzivalcem, nekdanjim guvernerjem najbogatejše in druge najštevilnejše venezuelske zvezne države Mirande, 40-letnim Hen-riquejem Caprilesom Radonskim.
Usmeritev
Ker se je šolal v času, ko je bila Južna Amerika polna desničarskih diktatur, in to na vojaški šoli – te so bile na celini glavna gojišča desničarskih pučistov –, je precej čudno, kako se je navzel levičarskih idej. Legenda gre nekako takole: po diplomi so ga razporedili v protiuporniško enoto, ker pa so levičarski uporniki takrat že pobegnili iz države, je enota bolj kot ne pasla brezdelje. Tako je imel mladi častnik Chávez več kot dovolj časa, da se je ukvarjal z bejzbolom in je celo pisal za lokalni časopis. Nekoč je našel kup knjig, ki so jih za sabo pustili levičarski uporniki, in se poglobil vanje. Verjetno ni treba posebej omen-jati, da je šlo za revolucionarjem primerno literaturo izpod peres Karla Marxa, Lenina in Maa Zedonga.
Nekaj levičarske osnove je imel že z akademije, kjer je nasprotoval državnemu udaru v Čilu; tam je general Augusto Pinochet s pomočjo ameriške obveščevalne agencije Cie leta 1973 zrušil demokratično izvoljenega socialista Salvadora Allendeja in vzpostavil brutalno desničarsko diktaturo. Da se je Chávez izognil vojaškemu brezdelju, se je poglobil v najdeno čtivo. Kako silen vtis je naredila nanj, je opisal veliko let pozneje: »Do 21. ali 22. leta sem se zgradil kot levičar.«
Leta 1977 je Chávez v vojski z nekaj somišljeniki ustanovil tajno revolucionarno skupino. Ko so ga leta 1981 poslali na vojaško akademijo, na kateri je nekoč študiral, kot predavatelja, mu je sekira padla v med. Za svojo novo tajno vojaško skupino, Revolucionarno bolivariansko gibanje – 200, je imel nenehen dotok mladih, za nauke dojemljivih rekrutov. Nadrejeni so sicer opazili njegovo novačenje, vendar so ga zaradi pomanjkanja pravih dokazov samo premestili v neko odmaknjeno vojašnico, kjer je začel načrtovati prevzem oblasti.
Od pučista
Gospodarsko je bila država uspešna že od prve svetovne vojne, ko so odkrili velikanske zaloge nafte. Njen razvojni vzpon se je končal šele v 80. letih prejšnjega stoletja zaradi velikega padca cen črnega zlata. Zato so se od takrat pojavljala vedno hujša socialna trenja, ki so vrh dosegla v času drugega obdobja predsednikovanja Carlosa Andrésa Péreza konec 80. in na začetku 90. let. Splošno nezadovoljstvo z njegovimi neoliberalnimi prijemi, s katerimi je povečeval neenakost in število revnih, je februarja 1992 izkoristil takrat polkovnik Chávez in izvedel vojaški udar, saj je menil, da ga bosta vojska in ljudstvo sprejela z odprtimi rokami. A se je uštel in njegov poskus je neslavno pogorel; s somišljeniki je končal v zaporu. Njegovi privrženci iz vojaških vrst so novembra celo še enkrat poskusili s pučem, vendar jim je znova spodletelo.
Za rešetkami je Chávez preživel samo dve leti, saj ga je Pérezov naslednik Rafael Caldera – tega je odstavilo ustavno sodišče, ker je kradel državni denar – pomilostil. Pod pogojem, da ne bo šel več v vojsko, ker se je bal, da bo spet poskušal izvesti kakšen puč. Takrat se je Chávez z vsem srcem posvetil politiki. V tem času je razpadel njegov prvi zakon, iz katerega ima tri otroke, in se je začela nova zveza, v kateri se mu je rodila hčerka, vendar sta se tudi z drugo ženo razšla.
Čas Chávezovega vstopa v politiko je bil čas padanja dohodkov in posledično življenjske ravni prebivalcev, naraščanja revščine, večanja neenakosti in razmaha kriminala. Torej idealen čas za populističnega levičarskega kričača, kakršen je bil razrešeni vojaški polkovnik. Chávez je kar nekaj časa potoval po latinskoameriških državah in iskal somišljenike; v tem času je tudi sklenil prijateljstvo s takratnim kubanskim voditeljem Fidelom Castrom. Ker so se v bolivarianskem gibanju odločili, da bodo oblast poskusili prevzeti demokratično, na volitvah, so leta 1997 ustanovili stranko Gibanje pete republike. Njihov kandidat na predsedniških volitvah leta 1998 je bil seveda Chávez.
Na začetku volilnega leta je kazalo, da nima veliko možnosti za zmago, vendar je z zanj značilnimi, ognjevitimi nastopi, v katerih je bičal lopovsko politiko, njeno korupcijo in neoliberalizem, hitro pridobival podporo. Kot nekdanji vojak in – sicer neuspešni – pučist proti vedno enaki vladajoči eliti je poosebljal trdo roko, ki bo naredila red. Predvsem med revnimi in med nad razmerami razočaranimi pripadniki srednjega razreda kmalu ni imel več tekmeca. Ko je pridobil še podporo drugih levih strank, je gladko zmagal na volitvah. Februarja 1999 je zaprisegel kot predsednik Venezuele.
Bolivarianizem
Vsak pravi revolucionar ima svojo ideologijo in seveda jo je oblikoval tudi Chávez. Po borcu za osamosvojitev Južne Amerike izpod španskega kolonialnega jarma z začetka 19. stoletja Simónu Bolívarju jo je poimenoval bolivarianizem. Sicer je Chávez končal vojaško akademijo, vendar te ustanove ne slovijo po tem, da bi spodbujale široko razgledanost in razmišljanje s svojo glavo, zato je polkovnikova ideologija precej napaberkovana iz različnih virov.
Njen temelj je nedvomno socia-lizem. V želji po večji enakosti je Chávez državni denar usmeril predvsem v zmanjševanje revščine. Pri tem mu je šla na roko cena največjega naravnega bogastva Venezuele, nafte. Ko je leta 1999 prevzel vodenje države, je bila cena soda črnega zlata malo več kot devet dolarjev, danes pa je vreden več kot 100 dolarjev. Venezuela izvozi približno 1,8 milijona sodov na dan, kar pomeni, da se samo od tega v njeno blagajno vsak dan nateče okoli 200 milijonov dolarjev.
Z naftnimi milijardami je Chávezu v letih vladanja uspelo veliko postoriti za revne. Socialni programi, na primer obširna gradnja stanovanj za ljudi z nizkimi dohodki, ob rastočih cenah nafte niso bili težko izvedljivi. Država vsak dan pošlje na prijateljsko Kubo več kot 100.000 sodov nafte, v zameno pa so Kubanci do zdaj v Venezuelo poslali na delo 44.000 ljudi, predvsem zdravstvenega osebja in šolnikov, ki so zelo zvišali raven zdravstva in šolstva. Dobre dosežke ima Chávez tudi v boju proti brezposelnosti in revščini. Izvedel je več nacionalizacij, s katerimi je razlastil tuja podjetja in domače bogataše in tako učinkovito zmanjšal razlike med državljani.
Kot sestavina bolivarianizma je skozi leta vedno bolj očiten postajal antiamerikanizem, usmerjen proti Združenim državam Amerike. Najbolj žolčno ga je Chávez uresničeval v prejšnjem desetletju, ko je ZDA vodil George Bush. Z njegovim nasled-nikom Barackom Obamo pa ta element bolivarianizma stopa v ozadje.
Predsedovanje
Slog vladanja Huga Cháveza je precej avtoritaren. Na to kažejo tudi njegove reforme političnega sistema. Tako je že istega leta, ko je prevzel oblast, sestavil novo ustavo, s katero so predsedniški mandat podaljšali s pet na šest let, dovolili ponovno izvolitev predsednika, mu dali večja pooblastila, vendar po drugi strani dali ljudem tudi možnost, da ga z referendumom odpokličejo.
Zaradi nove ustave so predsed-niške volitve izvedli že leta 2000; na njih in na naslednjih je Chávez prepričljivo zmagal. Vendar to ne pomeni, da je vladal brez težav. Tako so se proti njegovemu vladanju s trdo roko leta 2002 začele množične demonstracije, ki so se končale z pučem, s katerim je del vojske postavil na čelo države predstavnika stare elite, predsednika federacije gospodarskih zbornic Pedra Carmona. Vendar je puč po dveh dneh propadel, saj je Cháveza podprla večina vojske in prebivalstva.
Še en poskus njegove odstavitve, tokrat legalen, se je zgodil leta 2004. Opozicija ga je poskusila spodnesti z referendumom, ki ga je omogočila ustava iz leta 1999, vendar se je šest desetin volivcev odločilo, da hočejo Cháveza še naprej za predsednika. Nekaj dni po tretji izvolitvi za predsednika decembra 2006 je Chávez napovedal, da so vse levičarske skupine, ki so ga podpirale, stopile v novo Združeno socialistično stranko Venezuele.
S takšnim zaledjem je leta 2007 predlagal ustavne spremembe, s katerimi bi med drugim podaljšal predsedniški mandat na sedem let in odpravili omejitev predsedniških mandatov na največ dva, vendar volivci njegovih idej takrat – prvič – niso podprli. Vendar je leta 2009 še enkrat predlagal odpravo omejitve predsedniških mandatov. Ker mu je v drugo uspelo, lahko danes spet kandidira.
Potem ko si je Chávez zagotovil, da bo lahko vladal, dokler ga bodo Venezuelci hoteli na oblasti, so ga začele pestiti zdravstvene težave. Lani so ga dvakrat zdravili zaradi nerazkrite oblike raka, letos poleti pa je sporočil, da je dokončno ozdravel.
Na današnjih volitvah ima nasprot-nik prvič vsaj približno možnosti, da porazi Cháveza. To nikakor ne bi pomenilo radikalne spremembe, saj je tudi Henrique Capriles levičar, čeprav bolj zmeren od voditelja bolivarianske revolucije. Vendar Chávez opozarja, da bi njegov poraz pomenil konec izboljševanja življenjske ravni v državi in bi vodil v državljansko vojno.