Tiskane izdaje
Ker je letališče v Cerkljah ob Krki – letos poleti ga je obrambni minister Aleš Hojs v napadu preimenovanja vojašnic poimenoval po teritorialcu Jerneju Molanu, ki je bil prva žrtev teritorialne obrambe med osamosvojitveno vojno leta 1991 – preveliko za peščico slovenskih vojaških letal in helikopterjev, so se od začetka pojavljala ugibanja, kaj neki tiči za vsem skupaj. Tako so nekateri modrovali, da bodo na Krškem polju, čisto blizu jedrske elektrarne, postavili veliko oporišče Nata.
Letos spomladi pa je vlada sprejela prostorski načrt za gospodarsko in logistično središče Feniks, ki naj bi domovalo prav ob letališču. Minister za delo Andrej Vizjak, domačin iz tistih krajev, je prepričan, da ima projekt bleščečo prihodnost, saj je čisto blizu tudi avtocesta. Kako privlačno je lahko letališče, od velikega zagrebškega Plesa oddaljeno niti petdeset kilometrov, pa je seveda drugo vprašanje.
Terminator brani nebo
V Cerkljah domuje kar nekaj rodov Slovenske vojske, tudi najmogočnejši sistem protizračne obrambe roland II. Z njim lahko vojska deloma brani slovenski zračni prostor. Sistem je nameščen na vsega spoštovanja vrednem tovornjaku nemškega proizvajalca MAN, poleg raket pa ga sestavlja še radar z dosegom 16 kilometrov. Sicer 9. bataljon zračne obrambe, kakor je uradno ime enote, premore tudi samostojne radarje, katerih doseg je precej večji.
Skoraj 27 ton težki tovornjak s sistemom je menda kljub teži in navidezni okornosti kar okretna zverina. S svojimi osmimi kolesi, od katerih so vsa pogonska – gre torej za pogon 8X8 –, lahko pride marsikam; po zmogljivostih na terenu je menda podoben precej manjši in lažji patrii, zloglasnemu finskemu oklepniku, ki ima prav tako pogon na vseh osem koles.
Doseg raket je do šest kilometrov, kar pomeni, da ne sklatijo visoko letečih bombnikov ali lovcev, vendar to niti ni rolandov namen. Njegova naloga je predvsem zaščita kopenskih enot na bojišču proti nizko letečim letalom, bojnim helikopterjem, raketam in kar je še druge vojakom nevarne leteče nadlege. Nadzorniki so skriti v kontejnerju na tovornjaku, kjer so menda na varnem pred morebitnimi napadi s kemičnim in biološkim orožjem ter pred sevanjem, če bi kdo izvedel napad z jedrskim orožjem. Čeprav, si upam trditi, ko bi prišlo tako daleč, da bi po bojiščih začele frčati jedrske rakete, bi bila kakršnakoli zaščita samo še blažev žegen.
Vojska je sisteme roland II nabavila pred dobrim desetletjem. Ker je Slovenija majhna država, pa tudi hrvaška meja je od Cerkelj oddaljena samo nekaj kilometrov, z raketami ne streljajo pri nas, ampak v tujini. Tako so jih vojaki preizkusili v Nemčiji in Grčiji ter na enem od največjih poligonov nekdanje skupne armije v Makedoniji. Delovanje sistema je, tudi brez izstreljevanja raket, videti kar malo srh zbujajoče, saj reč tulce, iz katerih poletijo izstrelki, odvrže kar sama in nato iz skladišča vzame nove. Tovornjak z nekakšnim primitivnim terminatorjem na hrbtu požre med brati 40 litrov dizla na sto kilometrov, kar je za kakšen stroj in težo menda zmerna poraba.
Leteči ...
Vprašanje, ali Slovenija potrebuje vojaška letala, je staro toliko kot država, torej dve desetletji ali raje kakšno leto več. Vseljudska armija rajnke države se je oborožila predvsem s sovjetskimi letali. Nekaj, kakšne sokole in orle, so jih zgradili tudi sami, vendar so zaresni leteči stroji prihajali iz sojuza. Od tam je bil tudi najmodernejši lovec, kar jih je premogla Jugoslavija, mig 29.
Ker so bili sodobni migi parkirani blizu Beograda, jih v Cerkljah niso videli. Tam so domovala manj nevarna letala. Zdaj so tam spet parkirani lovci, vendar ne takšni, kot se bojujejo v novih vojnah. Slovensko vojaško letalstvo namreč sestavlja 21 propelerskih letal, po večini šolskih čeških zlinov in švicarskih pilatusov. Ti so malo bolj resni in lahko nesejo nekaj orožja – menda celo štiri 250-kilogramske bombe, kar se res ne sliši malo –, vendar bi bili propelerniki, še najbolj podobni lovcem iz druge svetovne vojne, v boju proti bratrancem iz 21. stoletja zanesljivo lahke tarče.
Kakorkoli, Slovenija resnih vojaških reaktivcev nima. Ima pa v Cerkljah kljub temu čisto zaresno šolo za pilote. Vanjo se vsako leto vpiše približno šest kandidatov s končano strojno fakulteto. Mladcev, ki se po diplomi na fakulteti in opravljeni enoletni šoli za častnike še tri leta šolajo za pilote, je tako približno dvajset. Vsi se najprej urijo na zlinih, potem pa se njihove poti ločijo glede na to, ali bodo upravljali letala ali helikopterje.
... in lebdeči
Če je slovensko vojaško letalstvo podhranjeno pri letalih, pri helikopterjih ni. Ima jih sicer manj kot letal, 16, vendar so precej bolj primerljivi s tistimi, ki jih premorejo v tujini, kot so letala.
Lebdečo floto slovenske vojske sestavlja osem helikopterjev bell 412, štirje bell 206 jetranger – gre za ameriške leteče stroje – in štirje evropski cougarji. Če človek reče helikopter, večina najbrž pomisli na helikopterje huey, uradno bell UH-1 iroquois, iz vietnamske vojne. Bell 412 jim je na las podoben. Vsaj njihova zunanja podoba je skoraj enaka; bell 412 je namreč mlajši brat enega najbolj razširjenih, če že ne najbolj razširjenega helikopterja vseh časov. Legendarnih hueyjev so v letih od 1956 do 1986 naredili več kot 16.000. Le bolj pozornemu očesu ne bo ušlo, da ima mlajši brat dva motorja, ne samo enega, in njegov rotor štiri namesto dveh krakov.
Po besedah vojaškega pilota stotnika Damjana Bevka je bell 412 pravo delovno živinče Slovenske vojske. Uporabljali so ga na misijah v Bosni, zdaj ga na Kosovu, za vse vrste prevozov vojakov – sprejme jih lahko do ducata – in tovora. Poleg tega je eden stalno na Brniku, od koder deluje v akcijah za zaščito in reševanje. Z njim rešujejo v gorah in prevažajo ponesrečence, tudi iz prometnih nesreč, v bolnišnice. Poleg tega ga uporabljajo za gašenje, saj lahko podenj obesijo do tisočlitrsko vrečo z vodo.
Slovenija je belle 412 kupovala v letih od 1992 do 1995. No, kupila jih je sedem, enega so v ne povsem razjasnjenih okoliščinah, povezanih z mešetarjenjem z orožjem, zaplenili Bosancem. Po Bevkovih besedah je najtežja naloga pilota helikopterja reševanje v gorah. Med reševanjem je treba lebdeti na mestu, kar je že samo po sebi najtežje opravilo s temi zračnimi plovili, pri čemer jih v gorah običajno ovirajo še močni vetrovi, saj morajo ponavadi posredovati v slabem vremenu. Poleg tega kraki rotorja pri reševanju pogosto zrak režejo samo nekaj centimetrov od sten, zato je najmanjša napaka lahko usodna.
Gorski stres
Bevk nam je povedal, da je gorsko reševanje izjemno stresno opravilo. In zelo drago. Poleg dveh pilotov pri njem sodelujeta dva reševalca in še zdravnik. Če vemo, da stane ura letanja s štiristodvanajstico 4000 evrov – njena motorja pogoltneta 300 litrov kerozina na uro –, in k temu prištejemo plačilo vseh sodelujočih, se od višine hitro zvrti.
Zaradi vsestranske uporabnosti je tudi nadporočnik Miha Vencelj prepričan, da je bell 412 najprimernejši helikopter za slovenske potrebe. Evropski cougar lahko sicer naloži več potnikov ali tovora, vendar je zaradi večjih mer neprimeren za reševanje, posebno v gorah. Dvomotorne cougarje s štirikrakim rotorjem so v vojski začeli kupovati po letu 1995 in so po vrednosti premičnin v lasti slovenske države na mestih od dve do šest. Več sta vredna samo vojaška ladja Triglav in nesrečno vladno letalo falcon. Prva je z dobrimi 34 milijoni evrov daleč najdražja slovenska premičnina. Trenutno 12,6 milijona evrov vredni falcon 2000EX, ki čemi v hangarju na Brniku, pa je slab milijon dražji od dveh novejših in dobra dva milijona dražji od dveh starejših cougarjev.
V Cerkljah letala in helikopterje tudi vzdržujejo. Za to imajo veliko in izurjeno ekipo tehnikov in inženirjev. Tako pomembno znižujejo stroške vzdrževanja, saj bi servisi v tujini stali veliko več. Mimogrede so nam omenili, da bi lahko pri njih, z nekaj dodatnega usposabljanja osebja, vzdrževali tudi nesrečnega prizemljenega vladnega falcona, in to za veliko manj denarja, kot ga za servise v tujini država požene zdaj. Samo odločiti se je treba.
V zraku
Seveda so nas vojaki popeljali naokoli. Izbrali so enega od štirih bellov 206 jetranger, petsedežni helikopter, ki ga uporabljajo za šolanje. Vojaški pilot, stotnik Aleš Ristič, nam je pred dvigom v zrak na hitro razložil, kje je kaj, če gre kaj narobe. Med prednjima sedežema je gasilni aparat, za zadnjima pa škatla za prvo pomoč, čeprav ni jasno, kako bi si po padcu s helikopterjem pomagal z obliži in prvimi povoji. Predvsem pa je pred vkrcanjem poudaril, da se pri delujočem helikopterju nikoli – nikoli!!! – ne smeš premikati proti repu. Najbrž zaradi manjšega, navpično postavljenega rotorja za stabilnost; natančneje ni pojasnjeval.
Sedeži tega enomotornega helikopterja z dvokrakim rotorjem so kar udobni in niso podobni špartanskim vojaškim sedežem v večjih bellih in cougarjih. Verjetno ga zato uporabljajo tudi za hitre prevoze višjih častnikov. Gre za izredno razširjeno zračno plovilo, saj so jih v letih od 1967 do 2010 izdelali približno 7300. Nastopa tudi v številnih filmih in zdi se mi, da je z enim od njih v filmu Samo za tvoje oči James Bond vrgel v tovarniški dimnik svojega starega sovražnika Ernsta Stavra Blofelda, prikovanega v invalidski voziček.
No, na prav prijeten jesenski dan Aleš Ristič s svojim jetrangerjem ni nikogar vrgel v dimnik, čeprav so bili v bližini dimniki Krškega in tudi jedrska elektrarna ni prav daleč od letališča. Za tistega, ki ni še nikoli letel s helikopterjem, je najbolj zagatni del vzlet, saj je povsem drugačen kot pri letalu. Helikopter se dvigne navpično, in dokler ne poleti naprej, deluje precej nestabilno. Ko pa se enkrat zažene naprej, ni več težav. Da so poleti v bližini Cerkelj precej pogosti, je dokazala tudi čreda krav, ki so se pasle na bližnjem travniku. Čeprav je helikopter precej glasna reč, so, ko jim je brenčal nad glavami, mirno mulile travo in se nobeni ni zdelo vredno niti dvigniti pogleda.
Tudi zaradi velikih oken je občutek v helikopterju povsem drugačen kot v potniških letalih. Verjetno se niti klavstrofobični ne bi počutili preveč utesnjene. Menda pa lahko, ker helikopter po zraku premetava precej bolj kot velike potniške zračne križarke, precej hitreje stakneš morsko bolezen oziroma njeno zračno različico. Čeprav je stotnik Ristič nekajkrat ostro zavil s svojim frčoplanom, je bil polet prekratek, da bi kdo potreboval vrečko.
