Prevladala bo papeževa volja

Vemo, da nič ne vemo – tako bi še najlaže povzeli poročanje in ugibanja, zakaj mora upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran po dekretu Kongregacije za škofe v Rimu zapustiti Slovenijo. Uran bi lahko odšel bolj potiho, meni župnik Janez Furman, hkrati pa ima v rokah vse, da naredi konec špekulacijam. Teolog Božo Rustja pa meni, da je odločitev rimske kongregacije res čudna in nerazumljiva.

Ko enkrat stopiš v vrste duhovščine, to poleg oznanjanja vere – to je Uran, škof, ki poje in tolaži, vsekakor počel zelo uspešno, zato je pri vernikih zelo priljubljen in so ti zaradi vatikanske zahteve še toliko bolj ogorčeni – pomeni tudi pokorščino, poslušnost najvišjemu med njimi, papežu, je povedal župnik Janez Furman. Uran se je znašel v spletki bolj ali manj verjetnih špekulacij, ki med ljudmi povzročajo veliko vznemirjenja. »Le sam točno ve, kaj mu očitajo, a očitno je breme zanj tolikšno, da mu ga ni uspelo tiho predelati,« je dejal župnik, ki je v službi v Andražu nad Polzelo.

Kot je dejal, je namreč med duhovščino praksa, da tudi morebitne kazenske premestitve zavijejo v celofan: »Lahko rečeš, da drugam odhajaš zaradi zdravstvenih razlogov, lahko pa rečeš: Fantje, nagnali so me!, in s tem nakoplješ težave ne le sebi, ampak tudi škofu, Cerkvi, hkrati pa pripraviš 'humus' za špekulacije. Skratka, v javnosti o teh zadevah ponavadi ne razpravljamo, molk nam je pravzaprav zapovedan, tako da je moralo nadškofa nekaj precej mučiti in je kljub drugačni praksi dal objaviti zahtevo vatikanskega dekreta.«

Po Furmanovem mnenju je najbolje, da Uran uboga in odide, kamor so mu namenili, »saj ne gre za izgnanstvo, v katerem bi moral človek izpuhteti, ampak ljudi ponavadi premestijo tja, kjer imajo svoje znance, prijatelje. Če bi Uran ostal v Sloveniji, ne bi smel opravljati nobenega bogoslužja, če pa se ukloni papeževi volji, bo lahko še naprej maševal in oznanjal vero.«

Tretji razlog?

Čeprav je Andrej Saje, predstavnik Slovenske škofovske konference, dejal, da je Urana ukrep doletel zaradi domnevnega očetovstva, je Furman glede tega nekoliko v dvomih. »Menim, da ne gre niti za očetovstvo niti za slabe finančne posle, ampak da je v ozadju nekaj povsem tretjega. Zaradi spominčic (otrok, op. p.) namreč še noben božji služabnik ni bil tako hudo kaznovan. V preteklosti so se razrešitve dogajale kvečjemu duhovnikom, ki se niso mogli odločiti med božjo službo in starševstvom,« je pojasnil župnik Furman.

»Spletka bi se lahko rešila na dva načina: da bi Uran javno razkril očitano mu breme, a menim, da mu je bilo naročeno, naj tega ne stori, ali pa da bi se podvrgel testu DNK in dokazal, da ni oče. A tudi če je, se je to najverjetneje zgodilo v njegovih mladih letih, in to doslej ni motilo nikogar,« je pomenljivo dodal. Zlasti ker se o otrocih zgolj govori, o njih pa ni nobenega oprijemljivega podatka, »iz česar lahko sklepamo, da je nekomu špekuliranje na to temo zelo v interesu«. Pravi, da ni nujno, da je obveščevalec ali zgolj obrekovalec slovenske gore list, »v Sloveniji imamo namreč kar nekaj tujcev iz vrst duhovščine, ki prav tako poročajo Vatikanu«.

Vatikan kaže mišice

O tem, zakaj ta kljub velikemu nasprotovanju javnosti ne želi spremeniti svoje odločitve ali jo vsaj znova proučiti, se prepričati, ali ni šlo res zgolj za šum v komunikaciji, Furman meni, da je morebiti vse skupaj opozorilo za koga drugega, »ki ga morebiti zaradi takšnih ali drugačnih grehov kaj podobnega čaka v prihodnosti, ali pa Vatikan na ta način kaže, da ima še vedno neko moč, ki seže tudi zunaj njegovih meja«.

In kaj napoveduje? »Uran bo odšel, javnost se bo počasi pomirila, čas bo kot vedno zacelil rane. Ker ne poznamo ozadja, se je tudi nesmiselno zapletati v polemiko ali kritiko Vatikana, saj to pomeni nasprotovanje papežu. To sicer niti ni tako neobičajna praksa za države, kot so Nemčija, Francija, Avstrija, v Sloveniji smo pač ponavadi kar tiho …«

Rustja: Kakor da je Cerkev razklana

»Veliko ljudi me je poklicalo in me spraševalo, kaj je res v novicah o upokojenem škofu Uranu. Žal sem moral vsem iskreno odgovoriti, da ne vem več, kakor vedo oni. To dogajanje me boli. Kakor da bi se morali v Cerkvi opredeliti: ali si za Urana ali za Vatikan. Kakor da je Cerkev razklana. Zato me je razveselila skupna izjava obeh nadškofov, da ni čisto tako,« je dejal Božo Rustja, teolog, komunikolog in urednik Ognjišča. »Dogajanje je za nekatere spet priložnost za (tudi nepoznavalsko) udrihanje po Cerkvi. Številni predstavniki Cerkve so bili brez moči, saj niso mogli pojasniti vsega, kar je zanimalo javnost. Verjamem, da nimajo podatkov. Ima jih le sveti sedež oziroma določena kongregacija.

Sicer pa se sprašujem, ali ima javnost res pravico brskati po osebnih stvareh nekega človeka, tudi cerkvenega dostojanstvenika – če seveda s svojim intimnim ravnanjem on sam ni kratil pravic drugega človeka. Ali ni poniževalno, da o njegovi (ne)krepostnosti razpravlja vesoljna slovenska javnost? Večina takih, ki so manj krepostni kot tisti, o katerem gre beseda. Se lahko javnost spušča na raven privoščljive vaške opravljivke? Imam pa občutek, da rimska kongregacija ne bo razkrila osebnih stvari človeka, čeprav moralno spornih. Ali zna bolj varovati pravico do zasebnosti kot slovenska javnost?«

Božo Rustja je v neuradnem pogovoru tudi bolj konkretno ugibal o mogočih različicah Uranovega »greha«. Menil je, da bo upokojeni nadškof prej ali slej dokazal, da je bil ukrep prestrog. Glede očitka o domnevnem očetovstvu je omenil Uranovo pripravljenost na soočenje s konkretnimi dokazi. Glede objektivne odgovornosti pri finančnem poslovanju mariborske škofije pa je prepričan, da škof Uran ni bil vpleten v te posle. Da bi mu želeli škoditi ljubosumni slovenski duhovniki, ta možnost pa je po Rustjevem mnenju še manjša od prvih dveh. Zato je odločitev rimske kongregacije res čudna in nerazumljiva, je v pogovoru pritrdil Božo Rustja.