Pri bonsajih ni nič takoj in zdaj

Japonska beseda bon-sai, ki pomeni drevo v posodi, zajema veliko več, kot ponuja pragmatični prevod. Pomeni premišljeno lepoto, ki v najmanjših podrobnostih posnema naravo, pomeni skladnost oblik, sozvočje človeka z naravo in neskončne ure brezmejnega potrpljenja, ki se razkrivajo v detajlih. Delček tega je še danes mogoče ujeti v ljubljanskem hotelu Mons, kjer je na peti mednarodni razstavi bonsajev razstavljenih okoli 90 primerkov iz 12 držav, seveda tudi iz Slovenije.

»Vsak, ki bo prišel, bo videl, da so bonsaji živa umetniška dela, skulpture, da to ni igračkanje v cvetličnih lončkih, ampak visoka kultura, umet­nost, ki jo na Japonskem oz. v Aziji gojijo že stoletja, v Evropi pa šele dobiva mesto, ki ji pripada,« pravi Tomaž Kovšca, predsednik Slovenskega bonsajskega kluba, ki organizira Evropsko bonsajsko konvencijo in razstavo, kar je največji letni bonsajski dogodek v Evropi. Zadnji dve leti je klub, ustanovljen je bil pred devetimi leti in ima 35 članov, posvetil pripravam na ta dogodek, ki se ga udeležuje okrog 200 tujcev, pričakujejo pa kakšnih 1500 obiskovalcev.

Na lovu za karakterjem

Rajko Podgornik Reš, prijazno in s strokovnimi komentarji nas je popeljal po razstavi, na kateri se bohoti tudi njegov koprivovec (Celtis sinensis), se z bonsaji – poleg vseh drugih zanimivih in bolj avanturističnih reči v življenju – ukvarja že 23 let, in kot pravi, se vsako leto nauči kaj novega. Doma ima 250 primerkov, med njimi je pet takšnih, ki se jim nikakor ne bi odrekel. »Včasih je bilo takšnih kar 50, a bolj ko se razvijam, zahtevnejši postajam. Morda bom imel čez nekaj let le enega, od katerega se ne bom hotel ločiti,« pravi.

Pri oblikovanju bonsajev je najpomembnejše to, da posnemaš naravo in jo s svojim delom nadgradiš. Za to moraš poznati rastline, botaniko, hkrati pa moraš imeti umetniško dušo, saj takšno drevo izraža tudi poglede in občutja tistega, ki ga oblikuje, razlaga Rajko. Tudi zato imajo lastniki bonsajev pogosto različna mnenja o posameznih primerkih, a vsak ima pravico, da drevo oblikuje po svoji zamisli, dodaja sogovornik. »Podobno je v umetnosti. Vsekakor pa najboljši bonsajisti obvladajo oboje: vrhunsko tehniko, hkrati pa znajo poudariti značaj drevesa.«

Za bonsaje so teoretično primerna tako rekoč vsa drevesa, predvsem pri iglavcih, ki so bolj cenjeni, ni velikih razlik. Med listavci so primerni zlasti tisti z manjšimi listi, kot so bukev, gaber, črni trn, delno javor. Poznane so tudi posebne tehnike, s katerimi se zmanjšuje velikost listov. Ko smo ravno pri velikosti: bonsaj naj ne bi presegal 120 centimetrov, pravi Rajko. Od njegove velikosti in oblike je odvisen tudi izbor posode, kar je lahko skoraj tako velik umetniški in finančni izziv kakor samo oblikovanje.

Kot pojasnjuje Rajko, lahko material najdeš v naravi (t. i. jamadori) in ga oblikuješ po svoje, lahko pa kupiš t. i. predbonsaj, ki ga več let vzgajajo prav zato, da mu bo končno podobo dal njegov novi lastnik. Te je zdaj mogoče dobiti tudi v Evropi, kjer zanimanje za oblikovanje in kakovost vse bolj rasteta.

»Če se odločimo, da material izkop­ljemo iz narave, mu s prvim oblikovanjem damo obliko, ki smo si jo zamislili. Preden ga lahko pokažemo na razstavi, se je treba z njim ukvarjati še vsaj pet do deset let. Najpomembnejši so namreč detajli. Na razstavi šteje vsaka malenkost, vsaka posamezna iglica ali list lahko, če sta na napačnem mestu, pokvarita občutek ravnovesja, ki ga iščemo. Najpomembnejši je prav umetniški vtis. Pomembno je ustvariti občutek, da je bonsaj naredila narava, ne človek.« Človek skuša s svojimi rokami, s škarjami in žičkami čim bolj preprič­ljivo narediti tisto, kar je v mnogih letih ustvarila narava, in pričarati vtis starosti. Vse je pomembno, od korenin, ki so prvi znak, da je drevo kakovostno, do praznih prostorov, ki se ustvarjajo med vejami. »Med njimi naj bi bilo dovolj prostora, da skoznje poleti ptica … tu se ustvarja harmonija. To ni le umetnost, je tudi filozofija, ki izhaja iz zenbudizma,« dodaja Rajko Podgornik Reš.

Novi evropski bonsaji

Tomaž Kovšca se je nad konjičkom, ki postaja vse pomembnejši del njegovega življenja, navdušil ob filmu, ki ga je očitno dojemal bolj »med vrsticami« kot večina – vsega je nam­reč kriv Karate Kid oziroma njegov učitelj Mijagi. »Moj prvi bonsaj, ta je še živ, je oljkica. Z njo se ukvarjam 17 let, kar seveda ne pomeni, da je drevo toliko staro. Štetje se začne, ko ga prinesemo iz narave. Moje najstarejše drevo ima krepko čez sto let, a se ukvarjam z njim pet let.« Ko je pred 22 leti začenjal svojo »bonsajsko zgodovino«, ni bilo ne interneta ne inštruktorjev, tako da je izgubil pet, šest let, ker ni vedel, kje začeti. Kot pravi, je ogromno vložil v svoje izobraževanje. Iskanje podatkov je svežim navdušencem nad bonsaji zdaj prihranjeno, saj ima Slovenski bonsaj klub svoje inštruktorje, tečaje, vabijo goste umetnike iz tujine. »Med pogostimi začetniškimi napakami je tudi neučakanost, nepotrpežljivost, zaradi katere lahko drevo propade. V bonsajizmu ni nič zdaj in takoj, ampak se čas šteje v letih,« izkušeno pravi Kovšca.

Kot je znano, zametki vzgajanja bonsajev segajo na Kitajsko, a so umetnost že pred stoletji prevzeli Japonci in jo izpilili do popolnosti. V zadnjem času pa bi lahko rekli, pravi Kovšca, da se je izoblikoval evropski bonsaj, ki je drugačen od japonskega. »Seveda je povezan z japonsko tradicijo, a že to, da delamo na evropskih vrstah dreves, zahteva drugačne oblike in slog. V tem so zelo dobri zlasti Italijani.«

Tako Japonci kot Evropejci uporab­ljajo skupno vrsto, to je kitajski brin, veliko je sorodnih vrst... »Imamo pa nekaj tipično evropskih vrst, ki jih Japonci nimajo, in obratno, seveda. V Sloveniji veliko delamo s kraškimi vrstami, ki so se izkazale za zelo dobre, recimo rešeljika, ruj, glog.«

Kaj pomeni za bonsajista, da ima dober material? »To pomeni, da lahko v naravi najdeš več kot sto let staro drevo, ki je zakrnelo, zlomljeno, ima slabo rastišče, ves čas ga biča burja, a je visoko meter in pol. To iščemo: začetni material, iz katerega izklešemo kip. Kraške vrste se izjemno dobro odzivajo na obrezovanje in življenje v posodi.«

Pri oblikovanju drevesa si pomagajo z žičkami, ki morajo biti estetsko in funkcionalno navite okrog vej, tako da se skoraj ne opazijo. Na vrhunskih razstavah, kot je Kokufu-ten v Tokiu, pa žica ni dovoljena. »Japonski bonsaji so stari že sto, dvesto let, veje so že oblikovane in stojijo. Evropski primerki pa imajo največ 20, 25 let, zato veje še ne stojijo in so žice skoraj povsod. Kakovost našega materiala je boljša kakor njihova, a tiste patine, ki jo imajo japonski bonsaji, ne bomo nikoli dosegli,« pojasnjuje Kovšca.

Slogi so na Japonskem seveda zelo jasno določeni in domači bonsajisti so z njimi obremenjeni, pravi Rajko Podgornik Reš. In začne naštevati: ta primerek sodi v pokončni neformalni slog, tisti tam, ki se delno spušča čez posodo, sodi v polkaskadni slog, ta v klasični japonski slog …

Slike z razstave si lahko ogledate v Delovi fotozgodbi.