Tiskane izdaje
»Jana, pa znaš kuhati?« je pred štirimi leti zaskrbljeno vprašala Erna Anderle, predsednica PD Tržič, potem ko se je z zakoncema Jančič, Jano in Milanom, že dogovorila za prevzem oskrbništva Koče na Dobrči. Da zna, in to zelo dobro, je Jana kmalu dokazala. Pred kratkim se je obiskovalec iz Zagreba povzpel do koče samo zaradi njenih vampov!
Kočo na Dobrči nad Tržičem, 1478 metrov visoko, so bralci Nedela izbrali za najprijaznejšo planinsko kočo v skupni akciji Planinske zveze Slovenije (PZS) in Nedela, ki se je po skoraj dveh mesecih končala pred dobrim tednom. Ko sem v ponedeljek poklicala v kočo, se mi je oglasila Jana Jančič. Ni skrivala veselja, prešerna je povedala, da nas pričakujejo in naj kar pridemo! Pa smo seveda šli, v torek, mala odprava Nedela in PZS, oprtana s priznanjem ... Po eni od številnih poti, ki vodijo do koče, po zložni z Bistriške planine, smo se povzpeli do Dobrče in oskrbnikoma izročili priznanje ter nagradi sponzorjev, Intersporta in Telekoma. Bilo je zgolj za ščep formalnosti; domačnost, ki jo soustvarjajo Jana, Milan, njun sin Domen, njihova ekipa in obiskovalci, je naglo prevzela vajeti in potrdila, da je priznanje odromalo v kar se da prave roke.
Kar je res, je res!
»Hvala vsem, ki ste glasovali za našo kočo, res, iz srca se veselimo, hkrati pa obljubimo, da bomo ostali takšni, kot smo, oziroma se bomo trudili še izboljšati,« so v Koči na Dobrči zapisali na svojem facebook profilu prejšnjo nedeljo – potem ko so izvedeli, da so bili izbrani za najbolj priljubljeno oziroma prijazno kočo v slovenskih hribih. Čestitke so se usule: Pa še res je ... Bravo! Res je! Kar je res, je res. Čestitava. Zaslužili ste si to priznanje. Se kmalu vidimo. Bravo, čestitke tudi od nas! Jana, Milan, Domen, juhuuuuuuuu, iskreno privoščim ... Tudi Dušan Mravlje, znani slovenski ultramaratonec, ki je reden gost pri Jančičevih in se je po jutranjem teku tudi tega dne vzpel do koče, je odločno pribil: »Verjemite, priznanje je prejela prava koča!« Mize pred lično hišo, obdano z lesom in ozaljšano s pisanim cvetjem, ki nežno pada z balkonov, so bile skoraj polne, saj so na podelitev priznanja prišli tudi prijatelji Jančičev, prišel je tržiški župan Borut Sajovic z ženo Janjo, pa Erna Anderle, predsednica Planinskega društva Tržič, pod pristojnost katerega sodi Koča na Dobrči.
Porcije za res lačne
»Presenečeni smo in neizmerno veseli!« se je po prejemu priznanja nasmehnila Jana. V koči so izobesili obvestilo o akciji, »no, potem smo pa kar malce pozabili nanj, a ne?« ji je pritegnil Milan. So pa razmišljali, katera koča bi utegnila obveljati za najbolj priljubljeno. »Prepričani smo bili, da bo katera v Julijskih Alpah, višje ležeča,« sta povedala zakonca Jančič. Na vprašanje, kaj menita, da je pretehtalo pri izboru: obljudenost koče, njuna prijaznost in dobra kuha, pa sta odvrnila, da bržkone kar vse troje. »Vse se mora poklopiti: dobra ekipa, dobra hrana, prijaznost!« Jana in Milan sta oskrbništvo Koče na Dobrči, ki se je je zavoljo prostranih razgledov oprijel vzdevek balkon Gorenjske, prevzela leta 2008. »Prejšnja oskrbnika sta sklenila, da odideta. In sem dejala Milanu, kaj če bi poskusila. Že prej sva nekajkrat pomagala oskrbnikoma in si želela, da bi bila nekoč sama v koči,« je povedala Jana. »Hodila sva po hribih, po kočah, in ugotavljala, kaj jim manjka, kaj bi spremenila,« jo je dopolnil mož. Spremenila bi – kakor kje; ponekod odnos do gostov, drugod bi povečala porcije. »Da se človek naje!« je pribil Milan. (»Oh, videti bi morali, kako se obiskovalci, ki pridejo prvič in naročijo za jesti, primejo za glavo, ko vidijo porcije!« so se smejali za večjim omizjem prijateljev zakoncev Jančič, ki so prišli na podelitev priznanja.) Resda so porcije velike, toda »ljudje pridejo sem premočeni, verjetno lačni«, je skomignil Milan, Jana pa je odločno dodala: »Ne moreš jim dati na mizo skoraj prazne posode!«
Vampi in še Dušan Mravlje za povrhu
In tako so se okoli hrane že napletle anekdote. Začenši s tisto o vampih, ki jo je med gromkim smehom povedal Mravlje: »Pred skoraj dvema mesecema so na televiziji predvajali dokumentarni film o meni in moji hčerki Neži. V njem je bil tudi kader z Dobrče, v katerem mi je Jana prinesla vampe. In sem rekel: Jana, jaz ne hodim na Dobrčo zaradi tebe, ampak zaradi tvojih vampov! No, pa pridem sem pred kakšnim mesecem, le peščica nas je bila. In pride gor en tip, nisem ga poznal. Pa Jana pravi, ta te časti! Kdo pa je? Zagrebčan, ki si je ogledal dokumentarec, slišal o vampih in sklenil, da jih pride pokusit! In pravi: A je to mogoče? Pridem na vampe in srečam še Dušana Mravljeta!« (Ki vampe naroči, mimogrede, tudi tega dne.) Se pa ljudje kdaj njunih porcij (kislega mleka, žgancev, štrukljev, jote, ričeta, klobas, jabolčnega zavitka, grmade ..., ki jih Jana pripravlja v skromni kuhinjici) resnično prestrašijo. »Sta prišli gor dve gospe in naročili kranjsko klobaso z žganci in zeljem. Ko sem jima prinesel polna krožnika, pa ... Bili sta skoraj jezni, češ a nama niste mogli povedati, kako velike porcije strežete. No, na koncu sta seveda odšli dobre volje,« se je spomnil še ene kulinarične anekdote Milan in dodal, da se pogosto zgodi, da ljudje pridejo mrki in odidejo dobrovoljni. »Le na pravo tipko moram pritisniti!« »Da lahko dobro delaš, moraš predvsem imeti rad ljudi. Se znati pogovoriti z njimi. Včasih pridejo s težavami, ki jih morajo pustiti tukaj in se vrniti v dolino prazne glave!« razmišlja Jana. Tako si poskušajo tudi tedaj, ko je gneča največja, navadno ob poletnih koncih tedna, delo porazdeliti tako, da si lahko vsaj eden od njih vzame kanček časa za goste. »Tako se imajo ljudje bolj luštno. No, za tiste, ki pridejo večkrat, si pa lahko, kadar je dela manj, vzamemo več časa in poklepetamo,« se je nasmehnil Milan. Pomagajo jim prijatelji, če je le mogoče, je ekipa dovolj velika, da so obiskovalci hitro postreženi.
Balkon Gorenjske
No, pa nazaj k odločitvi za oskrbništvo ... Milan je bil do ženinega predloga, da ga prevzameta, sprva zadržan. »Dejal je, da je to nemogoče, da hodiva v službo, da imava otroka. Ampak jaz sem trmasta in sem vztrajala, naj poskusimo, bo že, sem mu prigovarjala. In potem smo se skupaj, tudi z Domnom, odločili poskusiti (zgovorni in simpatični 13-letnik je sicer zagotovil, da mu v koči nič ne manjka, da ima televizijo in računalnik, tako da je njegov »normativ izpolnjen«, kakor je sam dejal, sicer pa tudi on, kakor mama, obožuje kuhanje, op. p.),« se je spominjala Jana. Dve leti sta še hodila v službo, »nato pa se je poklopilo: službe so propadle, trgovine so se zaprle ... In sva začela tukaj na polno,« je dodal Milan. Koča na Dobrči je odprta vsak dan od sredine junija do sredine septembra, preostali del leta pa ob koncih tedna in praznikih ter kadar se napove večja skupina in imata oskrbnika čas. Mimogrede: za silvestrovo so že zasedeni. V šestih sobah je na voljo dvaindvajset postelj. V pritličju je večja soba s približno štiridesetimi sedeži. Pride pa po Milanovem opažanju kar okoli 90 odstotkov gostov obiskat kočo; v manjšini so tisti, ki se od tod vzpnejo še na bližnje vrhove: le malce više, na 1634 metrih, je zeleni vrh Dobrče, približno štiri ure je hoda do Velikega vrha Begunjščice na 2060 metrih. Koči pa ne pravijo zaman balkon Gorenjske, saj so razgledi vrhunski. No, menda ... V torek je bilo namreč oblačno, odlično za obisk hribov, za razglede malce manj. Zato si jih sposojam s spletne strani PZS: »Proti vzhodu vidimo najprej Kriško goro in Storžič, za njima pa vrhove Kamniških Alp; na jugovzhodu se dviga Posavsko hribovje, pred njim je obsežna Ljubljanska kotlina, za katero se širi notranjsko hribovje do Snežnika in Javornikov; na jugu je ob vznožju Dobrče planota Podgora med Tržičem in Begunjami z lepimi vasmi, za njo pa se širi gorenjska ravnina od Šmarne gore do Jesenic s Kranjem, z Radovljico, Bledom (ni ga lepšega razgleda nanj kakor z Dobrče, je zatrdil Mravlje, op. p.) in drugimi kraji; gorenjsko ravnino obrobljajo Polhograjsko hribovje, Škofjeloško pogorje, Jelovica in Pokljuka; v smeri proti jugu vidimo Lubnik, Blegoš, Porezen in Ratitovec; na zahodu je za Jelovico in Pokljuko obširna panorama Julijcev s Triglavom; razgled proti severu zakriva vrh Dobrče; če se povzpnemo nanj, se odpre lep pogled tudi na Karavanke z Begunjščico in Stolom, dolino proti Ljubelju in na Košuto.«
Naj kampeljc
Ne, da bi se v koči dolgočasili – a vendarle poskrbijo še za dogajanje, ki dodatno razgiba razpoloženje. Tako se je Jana, denimo, domislila naj kampeljca Dobrče. Naj kampeljc je tisti, ki od srede junija do srede septembra doseže največje število vzponov do koče, peš ali s kolesom, gorskim, kakopak. »Lanski zmagovalec je imel 76 vzponov. Letošnji pa bi jih utegnil imeti precej več, saj eden od obiskovalcev pride vsak dan!« je napovedala Jana. Sicer bi se bilo mogoče do naziva tudi prigoljufati, saj pripelje do koče cesta, ampak Jana meni, da kdor goljufa, goljufa sebe, in se s tem ne obremenjuje. Cesta je predvsem njima v pomoč, da pripeljeta potrebne zaloge in se spustita v dolino kaj postorit doma v Bistrici pri Tržiču. Za dopust si praviloma utrgajo le peščico dni, pogrešata pa zakonca Jančič zahajanje v hribe, Jana še zlasti v Julijce. Sklenimo pa s še eno anekdoto, ki jo je povedal Milan ... A vi znate računati, ga je pred časom vprašal gost, ko je prejel račun. »Kar malce mi je postalo vroče in še enkrat sem v glavi hitro izračunal ... Pa spet vpraša, ali znam računati! Znam, sem odvrnil. No, potem pa računajte, da se še vrnemo!«
