Tiskane izdaje
Zdravniški poklic je eden tistih redkih poklicev, ki ga kljub krizi povsod po svetu potrebujejo. V Sloveniji je zdravnikov premalo, primanjkuje jih tudi drugod po svetu. Pred leti so na Zahod začeli bežati zdravniki iz držav onkraj nekdanje železne zavese, zdaj pa vse kaže, da se podobno dogaja tudi pri nas.
V zadnjih treh letih je zdravniška zbornica izdala 195 potrdil o dobrem imenu, ki jih potrebujejo zdravniki za zaposlitev v tujini. Število se povečuje, saj je za potrdilo predlani zaprosilo 50, lani 46, letos pa že 90 zdravnikov.
Ali je za eno celo generacijo zdravnikov tudi zares odšlo, se ne ve, vsekakor pa se na odhod (začasni ali trajnejši) pripravljajo. Vprašanje seveda je, kdo nas bo zdravil, če bodo slovenski zdravniki v velikem številu zapustili Slovenijo. Zbrali smo pripovedi treh zdravnikov, ki so že odšli.
Matija Krkovič, dr. med., 43 let, Velika Britanija
Matija Krkovič, kirurg travmatolog v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, se je za odhod v Veliko Britanijo odločil pred petimi leti, leto dni po tem, ko je na Medicinski fakulteti v Ljubljani doktoriral. Zakaj? »Pred mojih odhodom v tujino je v Sloveniji veljalo pravilo, da so potrebne mednarodne izkušnje za zasedbo katerega koli vidnejšega položaja v medicini, še posebno za profesorsko mesto na medicinski fakulteti.
Drugi razlog je bilo spoznanje, da je, kamorkoli v tujino smo šli na konference ali srečanja, znanje angleškega jezika precej zniževalo našo kredibilnost. Ne glede na to, kako dobra sta bila projekt in predstavitev, nas je jezikovna nespretnost postavila v podrejeni položaj. Tretji razlog je bil pokazati otrokom, da se svet ne konča na mejah Slovenije, ampak je precej širši, pa tudi, da se naučijo tujega jezika,« pojasnjuje razloge za odhod.
Razpis za delovno mesto kirurga v mestu Coventry v osrednjem delu britanskega otoka je našel na spletu. »Opravil sem intervju in bil sprejet. Tako preprosto je to,« pravi. V Angliji velja izrečena beseda ravno toliko ali še več kakor papir – popolnoma se držijo ustnih dogovorov.
V bolnišnici University Hospitals Coventry and Warwickshire, kjer je zaposlen, ima najvišji status kirurga – konzultant. Specializiran je za operacije vseh vrst zlomov rok in nog, elektivne posege na kolenu in za rekonstrukcijo okončin po poškodbi, kot je na primer zapolnitev manjkajoče dela kosti ali podaljšanje noge. V nasprotju s Slovenijo, kjer je težko uvesti novosti v zdravljenju, je v Angliji vse veliko bolj preprosto. »Ko sem prišel in rekel, da se želim ukvarjati z rekonstrukcijo okončin, so me vprašali: 'In zakaj tega še ne delate?'« pripoveduje o svoji izkušnji.
Organizacija dela je v Angliji drugačna kot v Sloveniji. Kirurg ne dela nič drugega, kot operira in pregleduje bolnike v ambulanti. »Imam svojo tajnico, ki poskrbi za vse drugo, naroča bolnike, se z njimi dogovarja, ureja moje administrativne stvari. Kot kirurg sem v bolnišnici natančno toliko časa, kolikor operiram; lahko bi rekel, da niti minute dlje. Nimam svoje sobe, ker je ne potrebujem. Moj prostor sta operacijska dvorana in ambulanta.«
V Sloveniji najučinkovitejši kirurgi opravijo okoli 300 operacij na leto, saj imajo niz administrativnih opravil in drugih zadolžitev za bolnike. Matija Krkovič opravi v Angliji okoli 600 operacij na leto.
»Glavna razlika je, da tu lahko delaš, kolikor hočeš ali zmoreš, in si za to tudi plačan. Zastonj delo v profesionalnem času skoraj ne obstaja. Dežurstva so zelo podobno organizirana. Med dežurstvom nismo v bolnišnici, ampak doma na klic. Po dežurstvu nismo nikoli prosti, ampak imamo ves naslednji dan na voljo operacijsko dvorano, kjer operiramo vse paciente iz prejšnjega dne, pa tudi druge, ki to potrebujejo. Dopusta imam 32 dni, kar je po mojem mnenju za način in delo, ki ga opravljam, popolnoma dovolj,« razlaga.
Ko nam sogovornik opiše svoj tedenski urnik, se izkaže, da dela zelo veliko. Poleg operacij v državni bolnišnici (kjer zasluži za redno delo okoli 5000 funtov, približno 6200 evrov) je v tej bolnišnici tudi dežuren in v njej operira še ob sobotah in nedeljah; ob popoldnevih operira v bližnji zasebni bolnišnici, dela pa tudi kot sodni izvedenec.
Angleški zdravstveni sistem je v resnici organizacijsko povsem drugačen kakor slovenski, toda: »Slovenskemu zdravstvu se velikokrat dela krivica. Slovenski zdravniki so popolnoma primerljivi z zahodnoevropskimi, skrb za bolnike z vidika medicinskih sester pa je v Sloveniji boljša kakor v Angliji.«
Sogovornik bo decembra menjal službo in se preselil. Povabili so ga v enega svetovno najbolj priznanih medicinskih centrov, v Addenbrooke's University Hospital v Cambridgeu. Za spremembo se je odločil tudi zato, ker bodo v Cambridgeu njegovi trije otroci – pred odhodom so živeli in hodili v šolo v Kočevju – lahko dobili najboljšo izobrazbo na svetu. Ali se bo kdaj vrnil v Slovenijo? »Otroci so izredno zadovoljni s šolanjem v tujini in ne razmišljajo o vrnitvi. Meni pa doslej v Sloveniji tudi še ni nihče ponudil službe.«
Lan Novak, dr. med., 32 let, Fribourg, Švica
Lan Novak je iz Slovenije odšel decembra lani po dveh letih specializacije iz psihiatrije v Psihiatrični kliniki Polje. Zakaj? »Z nastopom gospodarske krize sem na ravni splošnega družbenega ozračja občutil mučen upad splošnih človeških vrednot, prej vsaj razmeroma uspešno zajezene oziroma prikrite motenosti so neokusno postale sprejeti vsakdanjik in revščina duha je dokončno postala vrlina. To je utesnjujoče. Vse to se je čedalje bolj poznalo tudi v globalnem delovnem okolju, kot verjetno mnogo drugih zaposlenih smo to občutili tudi zdravniki specializanti.
Nižanje zdravniških plač pa navsezadnje tudi ni pripomoglo k boljšemu ozračju. Sicer je bilo v službi delo na mikroravni vedno dragocena izkušnja s super ljudmi, ki so mi podali obsežno znanje. To mi je omogočilo vključitev v nova delovna okolja. Odselil sem se, ker sem se preprosto želel premakniti, zajeti nov veter, se naučiti novega jezika, pa tudi zaradi specializacije, saj lahko v Švici specializiram hkrati iz psihiatrije in psihoterapije, kar pri nas ni mogoče,« razlaga.
Razpis delovnega mesta v švicarskem Fribourgu je našel na spletu. Iskali so zdravnika, ki zna nemško z osnovami francoščine ali ki zna francosko, a ob tem vsaj malo tudi nemško, saj je Fribourg dvojezičen. Z jezikom ni imel težav. Nemščino obvlada, saj je prvih 15 let preživel na Dunaju, francoščino pa se je učil in se pred odhodom v Švico še tri mesece izpopolnjeval v Parizu.
Ali je v Švici bolje kakor pri nas? »Tudi tukaj niso ameriške sanje. Delamo po deset ur na dan, stroški pa so v primerjavi s Slovenijo dvakrat višji,« pripoveduje. Plača je v Švici približno trikrat tolikšna kot v Sloveniji, kjer je kot specializant zaslužil nekaj več kot 1300 evrov neto na mesec, v Švici zasluži okoli 4000. V Sloveniji je imel 37 dni dopusta, v Švici 25, vendar je mogoče priti na 35 dni. Organizacija dežurstev je nekoliko drugačna kot pri nas. »Po nočnem delu v Švici zjutraj ne delamo. Če delam štiri noči zapored, izpolnim tedensko obveznost 50 ur dela,« pojasnjuje.
Lan Novak ima kot zdravnik za sabo poleg švicarske že dve drugi izkušnji iz tujine: najprej je bil tri mesece na medicinskem humanitarnem delu v Papua Novi Gvineji, nato pa šest mesecev sobni zdravnik v zasebni bolnišnici v bližini Londona. »Povsod so me lepo sprejeli. Vidim, da so vsepovsod boji za moč znotraj institucije. Povsod so tudi anomalije, morda jih drugod samo malo bolj elegantno skrivajo kot v Sloveniji. Toda švicarska družba je videti navzven bolj zadovoljna; zdi se, da bolj zaupajo v nekaj oprijemljivega in da je zato v ljudeh manj gneva.« Ali se bo vrnil v Slovenijo? »Doma si tam, kjer so doma starši, brat in najboljši prijatelji. In tam, kjer je ena najboljših kavarnic daleč naokoli,« pravi Lan Novak.
Luka Stanisavljević, dr. med., 28 let, Norveška
»Že nekaj časa pred koncem pripravništva sem se na kirurških oddelkih v Kliničnem centru v Ljubljani zanimal za službo sobnega zdravnika ali za specializacijo. Slabo je kazalo, zato sem se začel ozirati po tujini. Med drugim sem pri družinskih prijateljih na Norveškem poizvedel, kako je tam. Dogovoril sem se, da bom tri mesece preživel kot zdravnik obiskovalec, prostovoljec na kirurškem oddelku manjše bolnišnice v Bergnu (Haraldsplass Diakonale Sykehus). Kmalu po tem, ko sem se dogovoril, se je začelo v Ljubljani obračati nekoliko na bolje, ustno mi je bilo obljubljeno mesto sobnega zdravnika na enem izmed oddelkov kirurške klinike.
Znašel sem se pred dilemo, toda hkrati sem se zavedal, da je mesto sobnega zdravnika le začasna služba in da ni nujno, da bi me pripeljala bliže k specializaciji,« pripoveduje Luka Stanisavljević, ki je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral lani.
S tujino ima nekaj izkušenj že od prej, saj je bil na Erasmusovi izmenjavi na univerzi La Laguna v Španiji in nato na študentski izmenjavi na Texas Heart Institutu v Houstonu. Na Norveškem je bil zelo lepo sprejet: »Vsi se zelo trudijo biti prijazni, vendar sem kljub temu kot Slovenec tu doživel kulturni šok.
Po kakem mesecu so mi povedali, da so zadovoljni z mano in da sem vabljen k sodelovanju v njihovo raziskovalno skupino, ki se ukvarja s študijami na področju raka na debelem črevesju. Še vedno to ni prava služba, le najosnovnejše stroške mi krijejo iz proračuna raziskovalnega projekta.
Sodelujem kot avtor članka, ki bo objavljen v eni izmed svetovnih kirurških revij, poleg tega sem tudi začel sodelovati z raziskovalno skupino, ki se ukvarja z rakom na debelem črevesju. Hkrati sem hodil na tečaje norveščine. Gre mi dovolj dobro, da se zdaj lahko začnem prijavljati na razpise za specializacijo na Norveškem.«
Sogovornik meni, da je splošno ozračje na Norveškem boljše kot v Sloveniji: »Norvežani gledajo pozitivno v prihodnost, živijo bolj sproščeno, kar pa je za državo z gospodarsko rastjo in velikimi zalogami nafte in zemeljskega plina razumljivo. Ko opazujem stanje v Sloveniji od zunaj, imam občutek, da je vse preveč črnogledo in da je premalo zaupanja v lastna sredstva, strokovnjake, izdelke.«
Ali so norveški mladi zdravniki drugače izobraženi kot slovenski? »V sedmih mesecih, kolikor sem tukaj, nisem nikoli dobil občutka, da bi moji norveški vrstniki znali več od mene ali da bi bili specialisti klinično boljši od slovenskih kolegov,« pravi. Ali se bo vrnil? »Trenutno sem razpet. Rad bi nadaljeval akademsko in raziskovalno kariero, kar pomeni, da moram tukaj začeti specializacijo in se vpisati na doktorat na univerzi v Bergnu. Upam pa tudi, da bodo na novembrskem razpisu objavili kakšno specializacijo v Kliničnem centru Ljubljana in se bom lahko vrnil.«
Anonimna mlada zdravnica, dr. med., 30 let, Ljubljana
Mladega zdravnika, zaposlenega v Sloveniji, je nemogoče dobiti pred novinarski mikrofon. V pogodbah o zaposlitvi imajo namreč določbo, da z novinarji ne smejo komunicirati. Prav tako se ne smejo z novinarji brez posebnega dovoljenja vodstev bolnišnic pogovarjati starejši zdravniki. Zato pripoved mlade slovenske zdravnice objavljamo anonimno (ime in naslov hranimo v uredništvu Dela).
»Položaj večine mladih zdravnikov specializantov je podoben: stari smo od 25 do 35 let, imamo družine, večinoma z vsaj enim otrokom. Ker je v današnjih časih zaslužiti več kot sto tisoč evrov v nekaj letih za navadnega smrtnika nemogoče, imamo večinoma vsi kredit za nepremičnino.
Ker smo še mladi, imamo še dovolj energije za popoldansko in nočno delo v dežurnih ambulantah v kadrovsko podhranjenih enotah nujne medicinske pomoči po Sloveniji. Toda po novem se moramo specializanti med svojo specializacijo le izobraževati in s svojim prostim časom ne smemo razpolagati, saj nam minister ne dovoli več dela pri drugem delodajalcu. Govorimo o javnih ustanovah, kjer krijemo javno zdravstveno mrežo, ne o delu pri zasebnikih.
Zadeva se kaj hitro preobrne v turobno misel o novodobnem suženjstvu, saj za svoje delo v matični ustanovi nismo plačani. Nadure pišeš, a jih zaradi pomanjkanja denarja ne dobiš izplačanih, zaradi pomanjkanja zdravnikov pa jih nikoli ne moreš koristiti. Mitološko visoka plača 1300 evrov se razblini v trenutku, ko znesek primerjaš s številom ur, preživetih v ustanovi. Plačani smo verjetno slabše kot kdor koli v tej državi.
Ko potegneš črto, ugotoviš: mnogo let si se učil, da bi postal zdravnik, zdaj moraš prosjačiti za vsako stvar: za koriščenje ur, za dopust, za izobraževanja, ki so za pridobitev specializacije oziroma obdržanje licence nujno potrebna. Zadnje čase hodimo le še na brezplačne predstavitve, kjer katero od farmacevtskih podjetij ves večer pere možgane s svojim novim izdelkom in plačanimi predavatelji. Očitno je, da farmacevti še vedno dobijo preveč denarja iz skupne vreče!
Slovensko zdravstvo se je odločilo varčevati do onemoglosti. Zgodba, da je bolnikom enako dobro v času varčevanja, je velika laž. Marsikatero boljše, vendar dražje zdravilo ni več na voljo ravno zaradi 'varčevanja'.
Zdravstvena infrastruktura je ponekod prav sramotna: dotrajane bolniške sobe, plesen, stranišča iz šestdesetih let, okna, ki puščajo, odpadajoča barva, stare postelje, razpadajoči kirurški inštrumenti, dotrajani diagnostični aparati.
Poleg tega se jemljejo operacije bolnišnicam, v katerih so usposobljeni zdravniki, in se dajejo koncesije za posege takim, ki zanje niso usposobljeni. Seveda ti zasebniki ne najemajo specializantov. Mi smo obsojeni na popoldansko in nočno delo, ki pa je zdaj prepovedano, a ga je kljub temu treba brezplačno opraviti. Dragi minister, ali res mislite, da je nočno dežuranje zdravnika kriminalno dejanje?
Mlade slovenske zdravnike je še posebno prizadel uvoz zdravnikov od drugod, ki imajo pred domačimi prednost. Toda številni uvoženi zdravniki zbežijo s prvim letalom, takoj ko nostrificirajo specialistični izpit, še preden se sploh dobro naučijo slovenskega jezika!
Zakaj bi v tem še vztrajala? Samo 200 kilometrov severno vabijo zdravnike vseh specialnosti z odprtimi rokami. Ljuba sončna stran Karavank bo kmalu le bridek spomin na nekdanjo domovino. Želim si, da bi nam država pokazala, da nas vsaj malo ceni.«
