Psihiater Jožef Magdič: Verjamem v individualno ustvarjalnost

Ustvarjalnost je za psihiatra Jožefa Magdiča iskanje smisla, »je veselje, terapija duše, duševno zdravje in gibanje psihične aktivnosti od kolektivnega k nezavednemu«. Jungovec, kakor sam sebi rad reče, kajti pri svojih terapijah se naslanja na delo psihoterapevta C. G. Junga, v pogovoru da vedeti, da ga osebnostno opredeljujejo tudi njegove prekmurske korenine. O njegovi vedri naravi ni dvoma, izraža jo tudi s poetično konotacijo pripovedi.

V šali se predstavi kot arhetipski Prekmurec in diplomirani jungovec: »Če bi se še devetkrat rodil, vedno psihiater bi bil,« v resni predstavitvi pa navede kmečke korenine, končano medicinsko fakulteto v Ljubljani, specializacijo nevropsihiatrije v Zagrebu in diplomo na Inštitutu C. G. Junga v Zürichu. Delal je v psihiatričnih bolnišnicah v Mariboru in Ormožu ter v ambulanti murskosoboškega zdravstvenega doma. Dvajset let, vse do lani, je imel zasebno prakso v Rakičanu. Svoje poslanstvo kljub zaprtju ordinacije nadaljuje še naprej: »Ne odklonim nikogar, saj sem prekmurske ravnice sin in ljubim našega človeka.«

Zakaj bova govorila o ustvarjalnosti? Kaj je za vas definicija ustvarjalnosti?

Začel bom kar z okoljem, v katerem živim. Kot »neroden intelektualec«, torej človek razmišljanj, nesposoben za materialno ustvarjanje, obožujem avtomehanika, krojača, kmeta. Pridobitno delo je ena od oblik ustvarjalnosti. Ustvarjalnost je širši pojem od pridobitne dejavnosti, po drugi strani pa je aktivnost, ki a priori ni pridobitna, jo pa vsaka družba, narod potrebuje. Mi intelektualci si pod ustvarjalnostjo predstavljamo neke visoke izume, študije … Družba pa potrebuje širok spekter ustvarjalnosti, od materialnega do abstrakt­nega.

Ustvarjalnost ni le spoj nezaved­ne in zavestne duševnosti. Sem psihiater, ki se primarno ukvarja z »orodjem ustvarjalnosti«. Kmeta ali pa nobelovca ne zanima, kateri telesni in psihološki elementi so kompetentni za končni proizvod, njima je pomemben rezultat, meni pa pot do ustvarjenega.

Jung je bil revolucionar psihoanalize, romantik, ki je verjel v moč arhetipskega in kolektivnega nezavednega in ki ni verjel, da je človekova moč v njegovi racionalnosti. Zakaj vas je prepričal, da ste se kot psihiater poglobili v njegovo učenje?

Živimo v miselni civilizaciji, ki se ravna po čutnih užitkih. Vreden si toliko, koliko zmoreš na področju mišljenja; pomembno je, kakšen avto voziš, kakšno hišo imaš. Jungova psihologija pa govori o čustvih in intuiciji, ki sta prav tako ustvarjalni funkciji zavesti, vendar zelo malo pomenita, nista cenjeni. Intuicijo še nekako priznavamo. Čustva pa popolnoma prezremo, potisnemo. In vendar je še kako ustvarjalen tisti direktor, ki je čuteč do sodelavk, sodelavcev. Zame so pozitivna čustva postelja ustvarjalnosti. Za psihiatra in psihoanalitika ni ustvarjalnosti brez ustvarjenega produkta, za katerega pa je potrebna uspešna razrešitev nevrotičnega konflikta.

Kako po vašem nastane ta nevrotični konflikt?

Psihični problem so čustva, je razkorak med telesno in čustveno starostjo. Nekdo pri štiridesetih še vedno ne zmore poti od doma, čeprav mu ali ji mama ali oče ne pomenita več od dekleta ali fanta, in čustvena nerazvitost je težka cokla pri hoji skozi življenje. Oseba pride po pomoč, ker ima simptome depresije. Ne zmore naprej, čeprav ima razvito funkcijo mišljenja. Sprašuje se o smislu življenja. Kljub karieri in udobju ji manjka družina. Ukvarja se z elementarnim vprašanjem, češ kje sem trenutno na tej svoji življenjski krogli, kajti ni realizirala nadaljevanja niti ni emocionalno zadovoljena. Na terapiji imam veliko štiridesetletnic s kariero, ki »izsiljujejo« nosečnost za vsako ceno. Vendar to odobravam. Namreč, gospa je živela za kariero, zdaj pa je vrh krize, ki zahteva razrešitev, dosegla s čustvi v kombinaciji z erotiko. V tej civilizaciji imamo precej žensk, ki rodijo pozneje. Bojijo se, da bo otrok bolan. Jaz pa jim rečem: ohranjeni ste, zato bo zagotovo šlo. In tudi vedno gre.

Kaj je za psihoterapevta ključ do nezavednega? Kaj se mu razkrije, česar se osebi sami ne more?

Sploh ne maram besede psihoterapevt, ker me ta izraz postavlja nad nekoga. Medtem ko kirurg kost zdravi s svojo psiho, »subjekt« zdravi »objekt«, jaz kot subjekt zdravim subjekt. Opazovanje nezavednega pri drugem človeku je mogoče le na podlagi poznavanja terapevtovega lastnega nezavednega. Izobraževanje psihoterapevta poteka v smeri teorije in spoznavanja samega sebe. V bistvu še kako drži, da drugemu lahko pomagaš samo tako daleč, do koder si prišel sam.

Kako terapevt »potuje« po nezaved­nem pri pacientu?

Uporabljamo metodi asociacije in amplifikacije. Pri prvi pustim človeku, da sam pove svoje stališče, izkušnje do neke nezavedne vsebine. Pri drugi skupaj primerjava neki sanjski simbol in njegov pomen v različnih kulturah, umetnosti, religijah.

Kako vsebina sanj lahko razkrije bistvo psihičnega problema?

Vzemimo pogost problem, starševski kompleks. V sanjah se manifestira v personifikaciji očeta ali matere. San­jajoči ali sanjalka starša v sanjah doživlja drugače, kajti v svoji egozavesti se popravljamo, v sanjah pa ego oslabi in nima samonadzora in mož­nosti lepšanja. V sanjah se brutalno pokaže realen odnos moj ego–moji starši. Simbolika sanj je manifestacija nevrotičnega konflikta. V sanjah se recimo mati spremeni v čarovnico, oče v božanstvo. Navedel sem primer, kajti v resnici ni pravila, ni metafizične statike simbolov, ampak dinamika odnosov, psihoterapevt »bere« sanjsko dogajanje. Osebe so lahko v svoji realni podobi, lahko so zavite v simbole. Moji pacientki se je mama pokazala v obliki črnega oblaka; bilo je kot v pravljici – oblak je simbol bega, kajti čeprav je bežala, se ji je pojavljal v vidnem polju. Temu v našem žargonu ustreza izraz black mother, črna mati, ki je črn oblak. Kadar se je moja pacientka zaljubila, mama ni marala partnerja in je hčerko želela zadržati zase. To je materinski kompleks in hčerka ima težave z ločitvijo od matere.

Zakaj samega sebe ne zmoremo videti, kot denimo lahko vidimo svojo podobo v zrcalu? Je to problematika individualne podzavesti in njenih kompleksov?

Zrcalo nam navadno postavijo drugi. Kako me boli, ko mi »jih natrosijo«! Ne vem, kako naj bi reagiral. Gre za fenomen Ahilove pete. Če odreagiram burno, agresivno, sem pokopal lastno možnost za spoznavanje samega sebe. Najprej naj bi dojel, da je sočlovek moje zrcalo, in to zrcalo ni zlobno, sočlovek me ceni, želi me drugačnega in ima po svoje prav. Predvsem naši domači, torej čustvena okolica, so prava zrcala našemu narcizmu.

Mislim, da se res premalo posvečamo samemu sebi. Zase nimamo časa. Hočem povedati, da nismo zlobni do samega sebe ali da se ne bi marali. Vendar ko se v nas naberejo nepredelane usedline, jih začnemo potiskati, pokrivati. Saj poznate ta hišni fenomen, moram skriti, da gost ne bo videl, kako ni pospravljeno. Teh nepredelanih vsebin je potem vedno več; gre za bohotenje, nabreklost individualne podzavesti, kjer sicer domujejo kompleksi. Depresija je v bistvu energetska in vsebinska nadvlada individualne podzavesti nad egozavestjo. Egozavestno je del osebnosti, vrh, konica celotne osebnosti.

Pomoč pri vas išče veliko tistih, ki so se ustavili korak pred koncem fakultete ali pa so nezadovoljni s svojim poklicem. Se poskušate problema lotiti tako, da skupaj iščete navdih za ustvarjalnost – izviti se iz primeža notranje praznine?

Uspešna psihoterapija je tista, po kateri se oseba smiselno, uspešno znajde v realnosti. Odvisno je torej od problema, zakaj ne gre naprej, in morda niti ne sme tako naprej.

Lahko razložite s primerom?

Pri osebi, ki ni diplomirala, res temeljito razdelava trenutno stanje. Dobro poznavanje sedanjosti je baza za nadaljevanje. Spoznal sem, da sta dva psihodinamična povoda za nedokončanje študija. Prvi je starševski kompleks: hočem biti to, kar je oče, kar je mati, oziroma ravno to nikakor ne bom. V mojem primeru se je fenomen »paradoksne intence«, kljubovanja, sicer pozitivno obnesel; namreč kot najstarejši in ubogljiv kmečki otrok sem bil določen za kmeta. Oče niti ni bil zainteresiran, da bi se v osnovni šoli učil. Ko sem mu nekoč prinesel dva cveka, je spričevalo z velikim navdušenjem podpisal in dodal: »Dober kmet boš.« Jaz pa sem si mislil: »Ne, kmet pa ne bom.« Že zato ne, ker je on tako rekel.

Naslednja zgodba je prav tako o očetu in sinu. Oče je bil inženir strojništva. Tudi sin je študiral strojništvo, vendar mu ni šlo. Želel je postati kovač. Zamislite si, kako je oče doživljal to sinovo željo! Potem se je spomnil, da je njegov sošolec iz osnovne šole kovač, in je sinu pri njem našel počitniško delo. Seveda v dobri veri, da se bo sin naveličal težkega dela. Čez nekaj časa ga je vprašal, kako je biti kovač. Sin mu je ponosno in srečno odvrnil: »Očka, kujemo kot hudič.« Postal je kovač.

Še en primer nam vsem znanega glasbenika. Vpisal se je na študij jezikov, pa mu ni šlo. Rajši je igral, se posvečal glasbi. Starša, oba fakultet­no izobražena, sta me vsa nesrečna prosila za nasvet. Povedal sem jima, naj spoštujeta sinovo odločitev. Nekdo recimo, ki je primarno emocionalen, se nikakor ne more dovolj dobro posvetiti študiju matematike, ki zahteva mišljenje.

Kateri družbeni ukrepi bi bili po vašem potrebni, da bi Slovenci premaknili voz slovenskega duha? Rekli ste, da je ustvarjalnost v celoti individualen proces, tu pa bi želeli pomik od kolektivizma k individua­lizmu.

Ne smemo se odločati po kolektivnih impulzih. Če gredo vsi delat v tovarno, ki se odpira pri nas, zakaj bi šel tudi jaz? Saj sem talentiran, arhetipsko programiran za pravnika, psihologa, krojača … Ni nejevoljnosti, občutka zgrešenega življenja. Ko rečemo za nekoga, da je rojen za neki poklic, takrat konstruktivno sodelujeta človekova globina in zavest. Individualna ustvarjalnost je najmanj utrujajoča.

Osebno poskušam najti svoje in korenine slovenskega naroda v naši zgodovinski zakoreninjenosti. Brez korenin ni ploda. Kot jungovec se intenzivno ukvarjam z zgodovino posameznikovega duha v predstavi, da bom tako stabilnejši. Želim, da Slovenci samozavestno spoznamo svoje zgodovinske korenine, svojo bogato zgodovino v luči stoletij. Kot narod in posamezniki smo na tem prostoru pomenili enako kot naši sosedi. In osebno arhetipsko verjamem v individualno ustvarjalnost Slovenije.