Tiskane izdaje
Gledal je v mizo. Jaz sočutno v tla. Rekel, da se je počutil kot neznani padli junak. Slovo od mladosti. Da mu je težko padlo in da se je tisti dan raje umaknil iz Ljubljane. S tem sva v dvajsetih sekundah končala pogovor o petdesetletnici – zaradi katere sva se pravzaprav dobila. Oba sva bila olajšana in beseda je takoj veselo stekla. Kajti, če bi radi vedeli nekaj res pomembnega o Igorju Ribiču, ki ga morda poznate kot Ribiča Pepeta, si zapomnite tole: je fantastičen pripovedovalec zgodb.
Čeprav je v zadnjih letih najbolj prepoznaven kot televizijski otroški lik, ribič Pepe, je Ribič Igor v slovenskem zvočnem in vizualnem vsakdanu navzoč že od osemdesetih let. Oba dela pa sta v njegovem življenju tekla vzporedno: medtem ko je kot klaviaturist in pevec nastopal z ansamblom Gugu, je hkrati tudi oblikoval, risal in ilustriral. Pri enaindvajsetih so mu že ponudili ekskluzivno pogodbo za založbo Schneider, a je ni podpisal, ker bi se moral izseliti iz Slovenije.
Oblikovanje je ves čas kombiniral z oglaševanjem in se pri tem tudi marsikaj naučil. »Vse skupaj, od glasbe, stripov in oglasov do Ribiča Pepeta, pa ni drugega kot želja po pripovedovanju zgodb, le da za različne nosilce gre,« potrdi mojo pohvalo, da ga je prijetno poslušati. Verjetno tudi zato, ker se je iz oglaševanja, no, od guruja Lea Burnetta, naučil, da ima čisto vsaka stvar vgrajeno neko dobro zgodbo, dramatični moment, nekaj, zaradi česar izdelovalci tisti predmet kar naprej izdelujejo, kupci pa kupujejo. Le odkriti je treba to zgodbo in jo primerno predstaviti – najbolje s kakšnimi domačnostnimi koncepti in besedami. Ampak, po vrsti.
Začne se s tem, da Igor Ribič pridirja izza vogala.
Umetni brki
Atelje kaže na različna področja ustvarjanja: v kotu so spravljeni rekviziti s snemanja nove, pete sezone oddaje – zdaj je najbrž nekje v montirnici. Lutki, ki Pepetu v oddaji asistirata, Foksner in Kakadudu, sta očitno čez poletje najeli apartma v kartonski škatli, mimogrede najdemo še nova lika, sitni žabi. Stene so obložene z ilustracijami in – vse gre na roko atmosferi obujanja starih časov! – na radiu nekdo reklamira koncert Novih fosilov. Na mizi je celo star katalog s primeri oblikovalskih izdelkov, ki jih je v svoji karieri naredil Igor Ribič. Recimo: čeprav so stare že 25 let, so še vedno v uporabi etikete za Fructalove sirupe. Pokaže tudi na oglas za Lekovo domačo lekarno, za katerega so v Domžalah posadili celo polje melise. Najbolj pa se smeji likerju Belle de jour. Steklenica ima rožnato pentljico. »Ta se je izkazala za strahoten tehnološki problem,« začne Ribič. »Nazadnje smo rešitev našli v ženskih zaporih na Igu. Pentljice so zapornice izdelovale v dveh izmenah. Prva je smela imeti škarje, da so trakove rezale. Sklepam, da so bile, recimo, računovodkinje, ki so ponaredile kak račun. Potem pa je bila še druga izmena. Ta škarij ni smela imeti in je lahko le vezala trakove. Sklepam, da te niso ponarejale računov,« se smeji.
Le umetniški okvirji v kotu ateljeja, po slogu primerni, da bi obdajali kakšnega impresionista, so prazni. In to bi se komu utegnila zdeti velika simbolika.
»Nesvoboda mi je všeč«
Prvi teden študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Predstavljajte si zadrego: levo in desno sošolci, ki kasneje zaslovijo kot slikarska skupina Irwin, nekoliko naprej Boris Zaplatil, pred tem si na hodniku srečal Marjetico Potrč iz kiparske paralelke. Ti pa ugotoviš, da v tebi preprosto – ni umetnosti. Igor Ribič to opiše z besedami iz Malega princa: na najdeš bistva, ki je očem nevidno. »Ne znam luščiti stvari, čeprav potem, ko mi kdo bistvo pokaže, vidim. Ampak belo platno me je navdajalo s strahom. Pravzaprav mi je bila všeč nesvoboda,« opisuje, zakaj se je, čeprav je diplomiral iz slikarstva, posvetil oblikovanju. Pri tem namreč svobodo ustvarjalca vedno omejujejo želje naročnika. In Igor Ribič s tem nima nobenega problema. Ko se je začel posvečati oblikovanju, je popolnoma izgubil stik s svojo umetniško, slikarsko generacijo. Le nečesa ni izgubil: dojemljivosti za moč slike, kar je spoznal, ko se je nekoč zjokal pred Picassovo Guernico.
Zanimivo pa je, da trenutka, ko je spoznal, da ne bo nerazumljen abstraktni umetnik, Ribič pravzaprav ne vidi kot ključnega momenta svojega življenja in kariere. Ta se je zgodil že mnogo prej – v baletni šoli. »Bil sem izrazito bolehen otrok, kazal sem prve znake rahitisa in moji mami so svetovali, naj me vpiše na kakšen šport. Moja mama ne bi bila moja mama, če me ne bi vpisala na balet. Taka je pač bila. Verjetno vse življenje ni imela v denarnici toliko, da bi si kupila šminko, bila pa je poosebljenje kultiviranosti. Ključni prizor? Predstavljajte si trideset prelepih šestletnih deklic, v krilcih iz tila, s čopki in v čednih žabicah, ki stojijo v baletnem položaju. In potem nekoliko ob strani še malega Igorja Ribiča, tudi v čednih žabicah, ampak veliko višjega in predvsem z veliko glavo,« pripoveduje. Ob baletu so ga vpisali tudi na klavir, ki je, kot je kasneje pokazal razvoj dogodkov, bil veliko bolj smiselna izbira. A Ribič nadaljuje z glavo: »V prvem razredu so me posadili v zadnjo klop. Mislil sem, da zato, ker sem bil visok. Potem pa so mi povedali, da zato, ker nihče ni videl čez mojo glavo. V zadnji klopi sem ostal vsa leta, kar pa je imelo prednost: ves razred sem imel kot na dlani. In tako sem v kakšni drugi ali tretji vrsti že v prvem razredu zagledal blond dekletce s čopki in se za naslednjih osem let vanjo zaljubil. Vsak moški ima kakšno tako sošolko iz prvega razreda,« pripoveduje. »V osmem razredu smo šli na končni izlet v Ribno in takrat sem jo s pretvezo, da bova nabirala dračje za peko čevapčičev, zvabil v grmovje in jo, khm, objel. Nežno me je odrinila in rekla: 'Veš kaj, Riba, čisto v redu fant si. Ampak glavo imaš pa res preveliko,’« se danes na smrt zabava Ribič. No, kot petnajstletniku se mu to ni zdelo niti najmanj zabavno. Od tedaj je vsako jutro v kopalnici meril, kolikokrat bi šla višina njegove glave v višino telesa, in se primerjal s kanoni umetnostnih proporcev. Kasneje se je pogosto poskušal rehablitirati tako, da je zgodbo o glavi razlagal vsakomur, ki ga je bil pripravljen poslušati. Ampak. Neredko ga je kdo zamišljeno pogledal in rekel: »Veš, vedno si se mi zdel čuden, a šele zdaj razumem, zakaj,« se še bolj smeji.
Kajti če kaj, danes misli Igor Ribič, je bila v njegovem življenju gonilo želja po tem, da bi ugajal. Deloma to povezuje tudi s tem, da je mladost s starši, ki so se v Ljubljano priselili s podeželja, preživel v najbolj skromnem kletnem stanovanju nobel bloka. Grdi, odrinjeni raček.
Poroka petnajst minut pred koncem
No, ampak pozneje je z ženskami kar šlo, in ker je resen in zanesljiv tip, je že dolga desetletja zadovoljen družinski človek, mož in oče štirih otrok. Na vprašanje, kakšen je recept, da si dolgo srečno poročen, pa pravi, da je sicer srečen, ni pa dolgo poročen. Približno šest let je, kar je bilo tako rekoč pol poročne dvorane že njegovih otrok. Poroka je bila tudi nekakšno darilo zanje, pravi, saj jim je nenadoma začela veliko pomeniti.
Poročil se je neki petek, v Kamniku, ker se je bilo tam mogoče poročiti kar tako, v pisarni, brez cirkusa. Pol ure prej je v službi mimogrede navrgel, da se gre poročit. Naročeni so bili petnajst do enih, matični urad je delal do enih. Scena: pisarna, v kateri so razmaknili stole; oblekel je rumeno srajco in črtasto kravato, matičar je imel moder suknjič z dvorednim zapenjanjem. Sprva je bral razna navodila za to, kako se zakonsko živi in pride do otrok in take reči, potem pa ga je prevzelo in je govoril kar iz srca. Žena in hči, najstarejša, sta bili tik pred tem, da padeta v histeričen smeh. Vse skupaj je snemal svak, basist Jani Hace: v eni roki je imel dojenčka, ki se je drl, v drugi kamero. Ko so končali in stopili iz pisarne, so se odprla vrata skladišča za metle in ven so padli Čuki ter začeli prepevati, na stopnišču občine pa so se začele zbirati uradnice. Pred vrati je čakalo kakih petdeset ljudi, ki so jih v pol ure zbrali sodelavci, potem ko so končno doumeli, kaj jim je Ribič povedal. Ko se je družba pomikala proti najbližjemu bifeju, se je v drugem nadstropju občinske stavbe odprlo okno in matičar je zatulil za njimi: »Nekdo je pozabil poročni list.« Čisti Fellini, se smeji Igor Ribič in meni, da ne bi moglo biti bolje, tudi če bi ga poročil sam papež.
Kateri del svojega življenja pa bi dal sam posneti Felliniju? »Nedvomno osemdeseta leta, čase, ko smo nastopali z Guguji,« pravi. »Vedeti morate, da sem bil v povprečju deset let mlajši od drugih članov skupine in sem se pravzaprav v njihovi družbi iz poba naredil v moža. Predstavljajte si skupino tipov, ki štiriindvajset ur na dan ne mislijo na nič drugega kot to, kako bi zabavali ljudi. P....ij je bilo polno, ampak na benevolenten, nedolžen način, brez vsakršne hudobije,« pravi in se potem z naslado spominja časov, ko je med drugim po ljubljanskih nočnih klubih igral za spremljavo ob striptizu, kar je bil strašno lukrativen posel. V enem mesecu je zaslužil polletno plačo svojega očeta, ki je bil grafik. Potem razpravljava o tem, kam so ga danes odpeljala službena pota.
Ampak še prej Igor Ribič začne v latinščini recitirati Ovidove Metamorfoze.
Danes govorimo
Težje mu je, ko se zamisli nad splošnim stanjem sveta, prav med razmišljanjem o e-knjigah. Te se bodo namreč izplačale le, če bodo imele milijonsko publiko, še bolje milijardno. In kje bo Slovenija v tem, se sprašuje in se boji evtanazije celotnih kultur. Vendar k optimizmu navaja njegova zgodba o tem, da je njegovemu avstralskemu založniku všeč, ker so njegove ilustracije drugačne, »ruske«, skomigne Ribič. »Misli, da bo ta drugačnost pritegnila Skandinavce pa Severnoameričane in Kitajce. Kdo ve. Edina stalnica sodobnega sveta je namreč spreminjanje,« pravi in spet poskuša zapasti v svetobolje ob staranju, petdesetletnici, generacijskem prelomu in tako naprej. V bistvu ga moram opomniti, da mu gre kar dobro.
Nas je veliko med nami drugimi, ki svoje zgodbe prav zdaj prodajamo hkrati slovenskemu otroku in avstralskemu založniku?
