Tiskane izdaje
Je specializantka transakcijsko analitične psihoterapije ter članica slovenskega krovnega združenja za transakcijsko analizo Sloventa in Slovenskega društva za integrativno psihoterapijo in transakcijsko analizo Sinta.
Psihoterapevti se ukvarjajo z ozaveščanjem nezavednih vzrokov težav, čustev in vedenj in transakcijska analiza (TA) je ena izmed modalitet psihoterapije, ki temelji na odnosu »jaz sem v redu – ti si v redu« in med drugim na prepričanju, da lahko z odločitvami vplivamo na svojo življenjsko zgodbo.
Bolezen in beg v delo
Pred desetimi leti, ko je bila pri koncu študija, ji je izguba dedka sprožila bolezen imunskega sistema atopijski dermatitis, za katerega pravi, da ga je podedovala. Bolezen se je prebudila silovito: koža po vsem telesu je rosila in gnojila, rdeči madeži so jo močno srbeli. Zdravniki so ji težave lajšali z zdravili, ki imajo stranske učinke. »Bila sem v veliki stiski, suha koža in izpuščaji po obrazu in telesu ter srbečica so vztrajali več let in to me je psihično izčrpalo. Trenutni vzgib za upor temu stanju je bilo vreči se v delo. Še več sem delala in študirala, kajti takrat sem pozabila na srbenje; to seveda ni pomagalo, da bi izstopila iz kroga. Taka bolezen zelo vpliva na odnose v družini in partnerstvu, omejiš si svet, ne smeš tega, ne smeš onega. Mnogi se te izogibajo ali pa so negotovi, saj ne vedo, kaj naj ti rečejo, v bolniški sobi je neka gospa celo prosila, da jo premestijo, da ne bi bila skupaj z mano.«
Dermatolog ji je priporočil pogovor s psihologinjo. Resda to ni bila psihoterapija, za katero takrat še vedela ni, da obstaja, a po pogovorih ji je bilo lažje in predvsem je začela opazovati svoj odnos do telesa kot sredstva za doseganje ciljev.
Leta 2006 je dala pobudo za praznik zdrave kože, skupaj z Društvom atopijski dermatitis in drugimi društvi za kožne bolezni, od dogodka naprej pa se je njena pozornost vedno bolj zadrževala pri povezavi med telesom in psiho in jo pripeljala do študija transakcijske analize. »In še vedno, po letih študija in prakse, ob stranki vedno raziskujem tudi svoj odnos do telesa.«
Bolezenski simptom – začetek terapije
Ko k njej na terapijo prihajajo ljudje s psihosomatskimi težavami, se vsakič znova spomni, kako je sama odrivala svoje telo. »Kaj in kako telo sporoča, razume vsak po svoje. Stranki ne rečem, to in to je narobe z vami, ampak jo vprašam: če bi poslušali svoje telo, kaj mislite, da vam poskuša sporočiti? Vzemimo nekoga s tesnobo, ki je anksiozna; misli se mu ponavljajo ali nenehno premišljuje o istih stvareh, odziva se tudi telo. Vprašam ga: kaj se dogaja v vašem telesu? Pogosto ugotovim, da sploh nima stika s svojimi občutki, a tudi govorice telesa ne zna razbrati. Potem prisluhneva skupaj. Telesni simptom je dober začetek terapije in tudi dober znak, ko poskušava ugotoviti, ali mu je po najinih srečanjih bolje.«
Dovoljenje za zdravje
TA govori o tem, da naši življenjski vzorci izvirajo iz otroštva; da ponavljamo stare otroške strategije preživetja in ohranjanja odnosov, čeprav so zdaj nefunkcionalne oziroma so lahko rezultati boleči in samouničujoči. Terapevt pomaga osebi razumeti, kako funkcionira, ugotavlja, kako izraža osebnost s svojim vedenjem. Pri tem se opira na teorije osebnosti, komunikacije, razvoja otroka in psihopatologije.
»Cilj terapije je, da osvojimo OK odnos do sebe in do drugih (ok je termin v TA). Da se spoznamo psihično in telesno, da si lahko rečemo, sem v redu! Kajti naša prva reakcija na bolezen je lahko: tujek ven! Borimo se proti temu, želimo zanikati telo, a to je obrambni mehanizem. Ko se stranka zmore globlje soočiti s problemom, jo peljemo bliže k njemu. Najprej se uči poslušati, da sploh zazna, kaj čuti. Zato v TA govorimo o dovoljenju začutiti in izraziti čustvo. Terapevt uči, da je ok izražati čustvo, in išče način, ki bo primeren prav za tega človeka.« Obstaja 12 dovoljenj: dovoljenje, da obstajam, da sem zdrav, da mislim, da sem svojega spola in tako naprej. Dovoljenja so povezana z odločitvami: med odraščanjem od staršev in drugih pomembnih avtoritet dobivamo sporočila, ki so podlaga za pravila, po katerih živimo. Nekatera opisujejo, kaj lahko počnemo – to so dovoljenja, nekatera pa, česa ne smemo – to so prepovedi.
Zgodnje odločitve
Dovoljenje, da si zdrav, je zelo pomembno, pravi Tanja. Če ima nekdo psihosomatske težave, raziskuje, kakšno sporočilo je prejel v preteklosti. Recimo, primer staršev z dvema otrokoma, od katerih ima eden resno bolezen. »Bolni otrok ima več pozornosti staršev, zdravi morda čuti pomanjkanje te in si po svoje razlaga, kaj pomeni, da se vse vrti okoli bolnega. Nekaj podobnega se dogaja, če je eden od staršev nenehno bolan ali pa si bolezni celo umišlja, torej nenehno išče, da je z njim nekaj narobe. To otrok ponotranji in nosi s seboj, kar lahko postane problem.« V takem primeru terapevt stranki pomaga, da z vidika odraslega pogleda na dogodek v svojem otroštvu. Vpogleda odraslega in otroka se lahko zelo razlikujeta. Odrasli bo zmogel razumeti, da je kot otrok moral tako razmišljati, saj je bilo to zanj v tistem trenutku koristno. Ta fenomen terapevti TA imenujejo »zgodnje odločitve« in ga pojasnjujejo s tremi ego stanji. Ko se obnašamo, razmišljamo in čutimo kot takrat, ko smo bili majhni, pravimo, da smo v ego stanju otroka. Ko se obnašamo, razmišljamo in čutimo na način, ki smo ga prevzeli od svojih staršev ali starševskih figur, pravimo, da smo v ego stanju starša, ko se obnašamo, razmišljajmo in čutimo na način, ki je neposreden odgovor na situacijo tukaj in zdaj, in rešujemo situacije kot odrasli, smo v ego stanju odraslega.
Eno čustvo lahko zamenjamo z drugim
Pomembna so vsa čustva. »Enako pomembno je čutiti in izražati veselje, strah in žalost. Pri nekom, ki večinoma izraža jezo, preverim, ali izraža svojo žalost in strah. Kdor namreč enega čustva ne izraža, ga zamenja z drugim; tej zamenjavi rečemo reketno čustvo. Če je bilo v družini dovoljeno izražati žalost, ne pa jeze, lahko človek, ko postane jezen, začne jokati – jok pa je izraz žalosti. Depresivna oseba lahko ne čuti ali ne izraža jeze, izraža pa žalost. Psihoterapevt poskuša ugotoviti, ali oseba čuti in izraža vsa čustva ter koliko ji je to dovoljeno. Za štiri osnovna čustva rečemo, da so ok čustva. Prav jih je čutiti in izraziti in so pomembna za naše notranje ravnovesje.«
Psihoterapevtsko pomoč iščejo mnogi, ki so izgubili bližnjega, a žal, kot ugotavlja Tanja, se pri nas za to pot večinoma odločijo šele, ko je stiska že zelo velika in si iz nje sami ne znajo pomagati. Žalovanje je pomemben proces, ki je drugačen za vsakogar, a naj ne bi trajal predolgo. »OK je uživati svoje življenje. Predvsem pa ni narobe, da si priznajo, da potrebujejo pomoč psihoterapevta. Ponekod na zahodu je imeti osebnega svetovalca prava moda, pri nas je pomembno že to, da človek ve, da obstaja pomoč v duševni stiski.«
Kako se lotiti travme
Tudi telesne travme, ki jih človek poskuša pozabiti, je mogoče ozaveščati in zdraviti tako, da terapevt pri tem vključi telo. »Ko se zgodi travmatični dogodek, se odzove tudi telo. Travmo lahko človek poskuša pozabiti, jo potisne v nezavedno. S tem spominom pa potem pride v stik prek naključnega sprožilca iz okolja. Vzemimo prometno nesrečo, udeleženi avto je bil rdeče barve: nekomu, ki je doživel travmo, lahko že rdeča barva sproži spomine in se odzoveta psiha in telo. Sam pa niti ne ve, zakaj ga je strah ali je napet, morda se strahu niti ne zaveda.« Za postravmatsko motnjo in tudi za neprijetne spomine je primerna tehnika EMDR. Temelji na predpostavki, da se travmatični dogodek v možganih »zamrzne«, namesto da bi ga človek vgradil, kot to naredi ob kakšni neprijetnosti, ko se o njej pogovarja in razmišlja, sanja, jo prespi ... Medtem ko mu vse to omogoča učenje na izkušnji, pa travmatično doživetje podoživlja enako, kot da bi se zgodilo zdaj, lahko ima more ali ‘flashbacke’. Terapevt poskuša priti do primarne travme s telesnim odzivom. EMDR je nekakšna stimulacija za travme in spomine, ki se jih da obuditi z gibanjem oči levo in desno ali izmeničnim tapkanjem s prsti na določenem delu telesa, pa tudi s poslušanjem zvokov izmenično na obeh ušesih. Izbira je odvisna od tega, kateri način najbolj ustreza stranki. »Pred tem skupaj raziščeva njena negativna prepričanja o sebi v povezavi s travmatičnim dogodkom. Po procesu bi moral dogodek postati zanjo povsem ali skoraj nemoteč.«
Ta tehnika, ki pri nas ni najbolj poznana, je v ZDA razširjena kot pomoč policistom, reševalcem, gasilcem in vojakom, ki so vsak dan priča težkim okoliščinam.
Sicer pa ni toliko pomembna izbira modalitete psihoterapije ali tehnike za spopadanje s problemom, kot je zaupanje med terapevtom in stranko, je prepričana Tanja Krist. »Pomemben je odnos, ne le na individualni, temveč tudi na skupinski terapiji, na kateri prav tako poskušamo vzpostaviti osebni odnos.« Vedno pa se je treba zavedati, da kriza pride z razlogom, še poudari.
