Tiskane izdaje
Zlata Tavčar, ekonomistka
Slovenija izbrisanim mora izplačati odškodnine. To je popolnoma jasno, saj ji to nalaga sodba evropskega sodišča. Zelo nenavadno je, da si država upa kategorično zavrniti sodno odločitev najvišje instance pravnega reda, katerega del je, in to še s obrazložitvijo, da nima denarja. To je približno tako, kot če bi državljan Slovenije, ki je naredil prekršek ali kakšno drugo kaznivo dejanje in prejel pravnomočno sodbo, dejal, da ne bo plačal, ker nima denarja. Seveda je jasno, kaj sledi. Bi pa rekla še to, da problema izbrisanih sploh ne bi imeli, če bi takrat ravnali drugače, in seveda tudi tako velike odškodnine ne (18.000 izbrisanih x 20.000 evrov = 360 milijonov evrov, če bi vsi zahtevali ta znesek). Tu bi morala politika odgovarjati.
Jure Apih, publicist
Vprašanje je na prvi pogled pravzaprav nesramno v slogu, ali je kraja res nesprejemljivo dejanje in ali je ukradeno res nujno vrniti. Na drugi pogled je žal razumljivo, če imamo predsednika vlade in policijskega ministra, ki temeljne civilizacijske postulate neprikrito zavračata. Bila bi tudi mikavna priložnost, da se dokončno razkrinka prava podoba slovenske desnice, če ne bi, roko na srce, vseh naglavnih grehov slovenske politike zakuhali skupaj levi in desni. Lenoba in zavist sta morda lahko odpustljiva greha, jeza in požrešnost sta nevarna, napuh in pohlep pa smrtonosna. Le sladki greh ni več kazniv. Plačali bomo tako ali tako vsi.
Janez Furman, župnik
Veliko državljanov ne pozna osebno nobenega izbrisanega, zaradi zamegljenega prikazovanja te problematike marsikdo ne ve natančno, kako se je to sploh zgodilo. Zadeva je zelo kompleksna in je ni mogoče preprosto razložiti niti oceniti, kaj vse nam bo še prinesla. Že sam izraz izbrisani ni najbolj posrečen, če je res, da bistvo problema ni v podeljevanju državljanstva, ampak v pravici do stalnega bivališča. Vsak človek je tudi mednarodni subjekt, ki ima svoje mednarodne pravice, urejene po mednarodnem pravu in z veljavnimi sporazumi med posameznimi državami. Škoda, da sodba ESČP ni bila poslana kakšen mesec pred državnozborskimi volitvami, potem se tega računa vsaj nekateri ne bi otepali in bi hitro pokazali, v kateri žep bodo segli, kar je večini že zdavnaj jasno.
Špela Šipek, urednica
Vlada se ne more izogniti plačilu odškodnin, ki jih je naložilo evropsko sodišče, in tega se zavedata tudi premier in notranji minister. Vse drugo, koliko teh tožb bi še lahko bilo, koliko bi jih bilo rešeno v prid izbrisanim, kakšni bi bili posamezni zneski in končno skupni znesek, ki ga bo država morala plačati, pa je čisto ugibanje, ki v povezavi z grožnjami, da bi to sabotiralo javne finance ter nižalo pokojnine, pomeni čisto politično demagogijo. Ker slovenska država sama ni sposobna zapreti takšnih poglavij, jih je pač evropska nadvlada, v tem primeru sodišče za človekove pravice. To se na delitve levo in desno ter pred letom 1991 in po njem ne ozira. Ozira se le na človekove pravice.
Ali Žerdin, urednik
Vprašanje, ali bo Slovenija izbrisanim plačala odškodnine, bi zastavil drugače: gre za vprašanje, ali bo Slovenija spoštovala sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Če je odgovor nikalen, če bi se, skratka, vlada odločila, da država ne bo spoštovala sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, bi želel vedeti, sodbe katerih sodišč velja upoštevati, katerih pa ne. Ob tem bi želel tudi vedeti, kako – če ne s sodišči – bomo medsebojne spore reševali na miren način. Če pa je nekje nastala odločitev, da sporov poslej ne bomo več reševali na miren način, bi želel biti o tem sklepu obveščen. Dokler ne dobim odgovorov na retorična vprašanja, lahko rečem le to, da je že razglabljanje o tem, da ne bi izplačali dosojenih odškodnin, škandalozno.
Irena Prijovič, ekonomistka
Nespoštovanje odločb sodišča je nedopustno, saj zato obstaja družbeni dogovor, da bomo na ta način presojali pravice in krivice. Država je prva, ki mora spoštovati zakone in sodne odločbe, in je s tem vzor državljanom. Vlada bi se morala najprej vsem oškodovancem opravičiti za storjeno dejanje. S tem bi prevzela odgovornost za dejanja v preteklosti in pokazala moralno držo. Ravno ta teden sem z zanimanjem prebrala, da je kölnski mestni svet obsodil sodne procese, ki so pred več kot štiristo leti v Nemčiji potekali proti čarovnicam, in zahteval povrnitev dobrega imena vsem žrtvam. Zgodovinarji menijo, da je povrnitev dobrega imena odvečna, češ da nihče več ne dvomi o nedolžnosti žrtev. Moje osebno mnenje je, da nikoli ni prepozno za opravičilo.
Luka Omladič, filozof
Zamislite si, da nekdo po svoji krivdi poškoduje vaš avto. Sodnik njegovo krivdo prepozna in ga okara, hkrati pa pristavi: ker povzročitelj nesreče v tem trenutku varčuje za novo stanovanje, ki ga res potrebuje, si plačila odškodnine za škodo na vašem avtu ne more privoščiti. Večini bi se takšno presojanje verjetno zdelo zelo napačno. Pravično je, da povračilo škode, ki smo jo po krivici (o čemer sedaj res ne more biti več dvoma) povzročili drugemu, postavimo na sam vrh naših dolžnosti.
