Tiskane izdaje
Rad bi odkril izvir, iz katerega Stanki Vauda Benčevič in Igorju Benčeviču priteka toliko energije, da sta v dobrih sedmih letih v svoji hiši uresničila sedem zamisli, spletla sedem zgodb in svojemu in vsaj sedmim mestom naokoli pripravila toliko glasbenega, literarnega, likovnega, informativnega in še cele vrste drugega dogajanja. Ko sta se stisnila s svojima otrokoma na stole v majhnem hodniku pred turističnimi sobami, da bi ju naš mojster s sliko predstavil še vam, pa se je na lepem vse umirilo in skrivnost se je razkrila v hipu: trdnost in moč je v tesnem prileganju in povezovanju zamisli, naslanjanju enega na drugega, v zlivanju življenj v eno samo samcato – a izjemno trdno in nezlomljivo – posodo. Skupaj! Oba! Vsi štirje!
Hiša ju je poklicala
Njuno hišo vsi poznajo kot Muzikafe. Kot Hišo kulture. Oboje najbolje pove, da sta našla besede in formule, ki združujejo večino tistega, kar potrebuje tisti prišlek v mesto, ki ga zaskomina po nečem posebnem. Takoj se ubranita: »Ničesar nisva načrtovala vnaprej. Niti te hiše nisva poznala. Ko sva 2004. in še del naslednjega leta s hčerko potovala po svetu, nisva imela nobene take formule. Po vrnitvi pa naju je ta hiša poklicala sama, tako čisto intuitivno sva to začutila in jo tistega oktobra tudi kupila. Z dediščino sva si to lahko privoščila in zdaj naju rešuje samo to, da nisva stvari postavila na sposojenem denarju. V začetku v tej hiši niti živeti nisva nameravala, saj sva imela drugo stanovanje. No, zdaj pa sva tu.« Medtem ko Stanka pripoveduje, Igor ne izpusti nobene njene besede kar tako odleteti v prostor: »Hiša je res nekaj posebnega. Sredi starega mesta z okni na vse strani neba, s trgom (Vrazov trg) spredaj in s teraso ob njem.«
Tako smo pri sedmih zgodbah, ki sta jih vdihnila v hišo. V prvi so si v nadstropju, ki gleda na trg in na del Jadranske ulice, opremili stanovanje in se vanj preselili. V drugi so v pritličju uredili prav posebno kavarno. Z mizami različnih slogov, stoli od vsepovsod, s pomirjajočimi pastelnimi barvami sten in obokov, ki se sicer kar nizko pnejo, a zaradi povezav med vsaj tremi prostori ustvarjajo poseben ambient, ki z domačijskostjo takoj prepriča prišleka. V enem kotu mlad par morda načrtuje svojo kavarno, malo naprej zrel gospod iz Kanade zavzeto škreblja po tipkovnici računalnika, par srednjih let sedi v sredini in na tleh na preprogi se igra njuna deklica, iz hodnika za puhastim kužkom pride Stankin in Igorjev sin DarVin, tri mladenke se pomenkujejo, kaj načrtujejo po končanem predavanju, ki bo v sosednjem razstavišču ...
»Hiša nama je sama povedala, kaj naj storiva!« Pa sta za tretjo zgodbo dokupila teraso pred njo in za četrto še klet za njenim hrbtom. Za mesto neverjetno velika terasa je kot oder za celoten Vrazov trg, markantna mestna hiša na nasprotni strani, v kateri je bila ustanovljena ptujska gimnazija, pa je ravno dovolj daleč stran, da je južnega sonca in zavetrja obilo. V opečnati obokani kleti sta uredila galerijo, kar pa je zelo tanka beseda za tisti prostor, ki je vse leto natlačen z literarnimi večeri, potopisnimi predavanji, koncerti, pogovori in predavanji na najširšo paleto tem, zamisli in problemov. »Stankino poprejšnje delo jo je povezalo z izjemno veliko ljudmi in tako so ustvarjalci začeli polniti našo hišo.« Zdaj Igorjeve besede spremlja Stanka in doda: »Kar steklo je. Šlo je od ust do ust. Zdaj vidimo, slišimo in spoznavamo, koliko kakovostnih ustvarjalcev imamo, pa čeprav zanje morda uradno malokdo sploh ve.«
Na trgu ves svet
S peto zgodbo sta hišo povezala s trgom. Kot veliko prizorišče se ponuja in kdor je na njem presedel kakšen večer znamenitih Dnevov poezije in vina, ki so dobili svoje glavno zavetišče prav v Muzikafeju, je zlahka odkril preprostost zamisli in veličino njenega učinka. Ko se po starih ulicah, ki skrivoma peljejo od vsake stranice štirikotnega trga med druge mestne hiše, izpevajo stihi v japonščini, francoščini, kakšnem skandinavskem jeziku, pa na Ptuju nekoč tako domači nemščini, ko vsi ti poetsko prepojeni avtorji ob koncu branja uživajo v aplavzu, takrat trg ni več samo površina razpokanega asfalta (katerega zaplate so pastelno pobarvane in delujejo kot umetniška kulisa sama po sebi), ampak je Vrazov trg cel svet. Aplavz odmeva po vsem svetu in ni zlagan, za vsakega izmed poslušalcev tuje melodične ubesedenosti so na platnu pripravili upesnjene prevode.
Najbolj sta v klasično turistično ponudbo mesta posegla z ureditvijo sedmih sob za prenočevanje. Še prej sta svoje dotedanje domovanje v prvem nadstropju prestavila v vzhodni krak, potem pa sobe uredila in opremila po svojih kreativnih zamislih. Že razporeditev prostorov v stari hiši sredi mesta je izjemna, a ko vas peljeta po sobah, si v vsaki zaželite prebiti vsaj eno noč. »Veliko je lastnega dela v tem, pomoči obeh tastov, a zamisli so vse najine in premišljene skupaj,« razlagata ob posebnih posteljah in vratih po njunih načrtih, ob posebnem vzorcu keramike, pod lesenim stropom in ob posebej barvanem lesenem podu, pod lestencem v kopalnici ... In povsod, kjer sta bila, sta našla kaj uporabnega za te svoje zgodbe: posebne luči v Parizu, kot okroglo okno oblikovano ogledalo kdovekje, namizno luč za zidno vitrino ...
V krogu sorodnih duš
Pravkar končujeta sedmo zgodbo te njune hiše: notranje dvorišče. Malokateri Ptujčan je vedel, da je za temi mestnimi zidovi še razmeroma velik prostor, ki ga s severne strani zapira visok zid s tremi markantnimi podporniki. Sama pa nista vedela, da je lahko tako izjemen, dokler nam tega ni dokazalo prvo koncertiranje odličnih glasbenikov na njem, pove Igor, ki ga glasba prežema že od mladih nog, saj je nekoč že imel glasbeno trgovino. Ne upam si ju vprašati, ali bosta prelomila pravljično sedmico s še kakšno zgodbo, ker se bojim njunih namigov, da bi lahko odšla tudi kam drugam. Hiša je njuna. Zanju je kot umetniški objekt, kot instalacija, kot kreacija. Zamisel ni dovolj, treba jo je vizualno predstaviti in postaviti, je kategorična Stanka. »Hiša je stara nekaj sto let. Midva sva formalna lastnika. A v resnici nisva njena lastnika, sva le njena odgovorna upravnika v tem najinem času,« pribije. Zato sta jo tudi na široko odprla in ponudbi mesta Ptuja dala nekaj, česar ne more dati vsakdo, pa naj še tako načrtuje po vseh pravilih stroke in vseh najboljših preračunavanjih, kaj si obiskovalec ali gost želi.
»Potrebujeva širok krog sorodnih duš. To nama pomeni več kot zaslužek. Celo tako je, da zasluženo z drugimi deli ves čas vlagava v dogajanje v tej hiši. To naju osrečuje in to dogajanje naju greje.« Stanka običajno za vse gostujoče umetnike po predstavi pripravi še večerjo v njunem stanovanju. »Ko jih peljemo v svoj dom, se vezi utrdijo na čisto drugačen način.« Že dolgo vem, da svojim otrokom ne moreš pripraviti večjega darila in večjega svetovljanstva, kakor da doma večerjajo z najbolj znanim pripovedovalcem pravljic, z avtorjem pesmic, ki jih berejo v svojih knjižicah, s slikarko, s katero bo nekoč morda razstavljala tudi njuna hčerka Dora, ki bo od jeseni že v likovni gimnaziji.
Stanka je kostumografinja. Zdaj v bolgarski Sofiji snuje in pripravlja kostume za otroški muzikal. Večkrat je že delala tam. In obilokrat v naših gledališčih. »Ni res, da je manj več. Več je še več!« Velja tudi za njeno prizadevanje – za otroška igrala v ptujskem parku, za njeno avtorsko okrasitev in osvetlitev novoletnega Ptuja, za njene obleke iz koruznega ličja ali iz rozg vinske trte ... Kdo bi vse Stankino in Igorjevo sploh lahko naštel! Sama: »Midva sva dva zdrava norca.«
