Tiskane izdaje
V redu: tudi če za razglede razjahaš kolo, nisi čisto varen pred morebitnim sesanjem prahu s tal. Še zlasti če nisi mojster v trikih na makadamskih, travnatih in podobnih toboganih. In ker ti že vse življenje vbijajo v glavo, da je počasi in previdno bistvo varnega premikanja, se ti utegne dogoditi, da premočno stisneš zavoro takrat, ko nikakor ne bi smel. In poletiš čez krmilo. Oziroma: se prekucneš, če gre verjeti priči, ki lakonično vztraja pri trditvi, da je bil posnetek prepočasen, da bi ga smeli oklicati za let! Ker so se posledice strnile zgolj v praske na podlahteh in kolenih ter razkošno modrico na stegnu, je pripetljaj ostal v spominu le kot začimba razgibani turi ...
Kajti – če se odpraviš z gorskim kolesom okoli Selle sam oziroma brez vodnika, moraš ubrati pot, ki ne zahteva presežkov v vzdržljivosti, zato pa več tehničnega znanja za spuste po makadamu, travnatih pobočjih, ki se pozimi povečini preoblečejo v smučarske proge, po gozdnih stezicah, ki jih razgibajo še korenine in kamni, ter t. i. singelcah (single trails). Lahko bi se občasno sicer pregoljufal po asfaltu, ampak tega nočeš, ker je, navsezadnje, poleg vrhunskih razgledov čar ture tudi v razgibanih spustih!
Tiktak smer
Gorskokolesarski obhod Selle je mogoč v dveh smereh: v smeri urnega kazalca in nasprotno; ubereva prvo, saj je druga rezervirana za skupine z vodnikom, nama pojasnijo v turistični pisarni v Corvari, kjer začneva turo. (Glede na njen krožni značaj je sicer prav vseeno, v kateri vasi poženemo pedale.) Na poti sta namreč dve žičnici, s katerima se je mogoče zapeljati samo v družbi vodnika, povedo. Sicer se trasi razlikujeta v tem, da je tista nasprotna od smeri kazalca za približno deset kilometrov krajša, z manj nadmorske višine (skupaj približno 3500 metrov), a s skoraj dvakrat več vzponi (1360 oziroma 1640 višinskih metrov), tako da zahteva več vzdržljivosti, ima pa manj tehnično zahtevne spuste. Soliranje pomeni torej več spustov po razgibanem terenu, in če se asfaltu izogibaš kot strelam v visokogorju, zahteva tudi več orientacije.
V turistični pisarni v Corvari sva sicer dobila brezplačen zemljevid Sella Ronde z orisano potjo, a je opis premalo natančen, zato je smiselno na internetu pobrskati za GPS-sledjo ture in si jo prekopirati v telefon, denimo. Table z zapisom Sella Ronda, Enjoy the Tour so bolj redke in ne najbolj zanesljive vodnice; zgodi se, da jih ugledaš šele, ko pravo pot odkriješ že sam. Ponekod so v pomoč kažipoti za pohodne oziroma planinske poti. Tudi zato (če morebiti malce zaideš) je turo smiselno začeti čim bolj zgodaj oziroma ko poženejo prve žičnice, ob 8.30 ali 9. uri; zadnje so v začetku septembra zapirali večinoma ob 17.30. Če želiš ujeti vse žičnice na itinerariju, hkrati pa ne vseskozi biti dirke s časom, je zgoden štart skoraj nujen.
Gondola za lažji štart
Najino izhodišče je bila torej Corvara, prijetna turistična vas na 1568 metrih nadmorske višine, z veličastnim dvotisočakom Sassongherjem na njenem robu. Corvara je središče Alte Badie, priljubljenega turističnega območja na Južnem Tirolskem; kakor preostale vasi v soseščini je odeta po značilni tirolski modi: ta prisega na brezhibno urejenost in veliko cvetličnega make-upa. Tura sicer obsega še območja Val Gardena, Val di Fassa in Livinallongo.
Začetek poti je bil neverjetno udoben: s kolesoma vred naju je žičničar pospravil v prostorno gondolo in v nekaj minutah sva se dvignila na višino 1980 metrov. Sonce je polagoma odpravljalo jutranji hlad in sušilo roso na travnatih pobočjih, ki jih bodo v prihodnjih mesecih zavzeli smučarji. Nekateri so bili zgodnejši: po širokih makadamskih poteh, urezanih med travnike, so se že poganjali prvi kolesarji in potepali prvi pohodniki. Srčni utrip je bil še bolj zaspan, ko sva že predala kolesi drugemu žičničarju, da ju je obesil na sedežnico, ter se vzpela na dobrih dva tisoč metrov.
Pretežni del vzpona, ki sva ga morala na turi pregristi sama, je bil skoncentriran v uvodnih makadamskih kilometrih nad Corvaro, po razglednem platoju Pralongia, do spusta na prelaz Campologno (1875 metrov). Vzponi so kratki, a nekateri precej navpik, dovolj, da ti začnejo izpod čelade mezeti prve kaplje. Sicer je plato, ki spominja na precej povečano Veliko planino, gosto prepreden z urejenimi potmi, ki vabijo na celodnevne potepe z vrhunskimi razgledi tudi manj vzdržljive pohodnike in sprehajalce. Na Pralongii so se odprli pogledi na Sellino skupino z njenim najvišjim, 3152 metrov visokim vrhom Piz Boè (mimogrede: kakor marsikje drugod v Dolomitih je skorajda do vrha speljana žičnica – s prelaza Pordoi; zato se ne gre čuditi nenehni gneči na parkirišču na njem), v daljavi se je bleščal Marmoladin ledenik, na obzorju so se vzpenjale gore iz skupine Tofan ... Dolomitske gore so osupljivo lepe v svoji nenavadnosti – razbrazdana obličja, naježeni grebeni, stolpiči, stožci in paličice, klobuki z nizkim ravnim pokrivalom in širokimi spuščenimi krajci ...
Mujanje po kamnih
Če ti s prelaza uspe odkriti pravo pot proti naslednji vasi, Canazeiu (1450 metrov), pa to pomeni dvoje: bodisi popoln užitek med spretnostnim spustom po strmi in ozki gozdni stezi, čez korenine in kamne, bodisi pogoste sestope s kolesa in drsanje čez kritične pragove s podplati ... Ponekod se je pot zlila z asfaltno prometnico, a zgolj za kratek čas; vsakič se je znova umaknila v gozd.
Iz Canazeia v Campitello (1569 metrov), za katerega menim, da bi na modni reviji tirolskega sloga pobral nagrade v vseh kategorijah, pa znova z nihajko navpik, na 2440 metrov, na Col Rodella, povečini v družbi jadralnih padalcev in zmajarjev, ki so tega dne barvali nebo nad dolino. Col Rodella, tretji in predzadnji prelaz na najini turi, je bil z razgledi ... presežek presežkov! Če bi lahko, bi pospravila vse te skalnate orjake, ki so se raztegovali naokoli, v žep in jih doma razstavila za vselej (hm, fototapeta?)! Skupini Sella in del Sasso Lungo v vsem svojem razkošju.
In potem se je v tem vzvišenem duhovnem momentu zgodil – memento: ne tja!!! Prvič (in edinokrat) sva zašla, a ni bilo hujšega. Potreben je bil samo kratek skok nazaj navkreber in sva se spet utirila, tokrat na razgledni makadamski poti, ki se spusti do koče Comici, poimenovani po slovitem tržaškem alpinistu Emiliu Comiciju, preminulem leta 1940 v Selvi v Val Gardeni; tja se pot tudi spusti, vnovič po travnatih pobočjih in prijazni gozdni cesti ter do vasi po asfaltu. In zatem še zadnja, sedma gondola na postajo Dantercepies (2298 metrov), skoraj prislonjeno ob neprebojni skalni zid, kratek spust na zadnji prelaz, Gardena, in še približno deset makadamskih kilometrov do izhodišča.
»Brez veze! Zakaj bi se hotel vzpenjati z žičnicami?« skomigne kdo z rameni ob opisu ture. Hm, bi rekla, da predvsem zato, ker bi bil drugače obsojen na mučenje med izpušnimi cevmi vsakič, ko bi zagrizel v asfaltne ride proti prelazom. V hrib zlahka grizeš kateri drugi dan na kateri drugi turi kjer koli v Dolomitih. Sicer je kolesarska tura okoli Selle (tudi) povsem asfaltna, dvakrat na leto, na začetku in koncu sezone (letos 24. junija in 23. septembra), pa priredijo Sella Ronda Bike Day, na katerem kolesarji obkrožijo gorovje po glavnih prometnicah.
