Sladka ustvarjalnost se je utrgala z verige

Približno 15.000 sladkoholikov včeraj in vsaj še toliko danes bo »tragična« bilanca pete Sladke Istre, slaščičarskega dogodka leta v Sloveniji. Tragična zato, ker Slovenci (kot večina Evropejcev) zaužijemo daleč preveč sladkorja. Toda dobra plat festivala sladkega je, da je treba hoditi vsaj dve uri, če hočete vsaj približno dojeti, kaj vse je mogoče narediti na temo sladkega in kakšno neverjetno ustvarjalnost sproža ta, za zdaj še dovoljena droga.

V dveh urah postopanja od stojnice do stojnice človek izgubi dobro polovico tistega, kar ob njih zaužije. Slaščice vabijo na sto načinov, tudi zato, ker jih plačujemo s kupončki (in človek izgubi občutek za denar), toda vsak mignonček, vsak košček sladice stane zgolj pol evra. S petimi do desetimi evri je mogoče torej marsikaj okusiti in se marsičesa naučiti. Zlasti če se organizirate kot Ivan Lah iz Maribora in Ani Masleša iz Trbovelj (oba iz gostinstva), ki sta vsako slaščico prepolovila in tako je za osem evrov vsak od njiju preizkusil 16 različnih slaščic. Poznavalca kulinarične ponudbe, ki sta se podobnih dogodkov udeležila že v tujini, sta po poldrugi uri v Kopru priznala, da je 16 slaščic v kratkem času že kar naporna tlaka. Po petih ali šestih menda želja po sladkem popusti. Toda pokušina je največkrat namenjena temu, da si potem sladkoholiki kupijo malce več­ji paketek (za domov).

Potolčeni vsi rekordi

Tamara Kozlovič iz Turistične organizacije Koper je včeraj upravičeno lahko sijala od zadovoljstva. Sladka Istra je ob petem jubileju potolkla vse dosedanje rekorde. Tudi zaradi idealnega vremena. Na njej je sodelovalo več kot 100 ponudnikov, na 135 stojnicah. V povprečju so ponujali osem do deset različnih sladic, nekateri celo 30 in več, skupaj jih je bilo vsaj tisoč različnih. »Trije smo pekli tri dni in pripravili 30 različnih pomarančnih, mandljevih, kapučinovih keksov, jabolčno, višnjevo in skutno pito, veganske kifeljčke, aromatične brezglutenske srčke, oreščke, vse iz pirine moke ...« je razložila Meri iz Gostinstva Labirint. Tatjana Munda: »Med drugim ponujamo oljčno marmelado. Lahko jo postrežemo na siru ali kruhu. Zamislila sem si jo za sirove štruklje, lahko tudi kot prilogo za divjačino, meso na žaru, za palačinke. Vanjo zmeljemo oljke, damo sladkor in limonin sok.« Marinka Štok iz izolske Kavarne Zvon je ponujala presno torto iz datljev, pravega kakava, kokosovega masla oreškov in breskev.

Zgodovinar Alberto Pucer (odličen poznavalec istrske kuhinje in avtor več knjig na to temo) je imel včeraj in danes polne roke dela. »Tradicija istrskih slaščic izhaja iz zelo preproste kuharske tradicije, ki se še danes lahko primerja z vrhunskimi kulinaričnim izdelki. Med prvimi slaščicami v Istri so bile pince. Te so nastale iz krušnega testa, ki so mu dodali arome, limonino lupino ... Pozneje so pince namakali v jajcu in mleku, to cvrli in za otroke posipali s sladkorjem, za odrasle pa pokapljali z refoškom. Slaščice so istrski fantje ob praznovanjih, na šagrah in ob posebnih priložnostih kupovali dekletom in jih tako osvajali. »Ko je fant kupil dekletu paštokremo (kremšnito), je to pomenilo, da sta že fant in punca,« je povedal Pucer. Za kroštole (flancate) ima skoraj vsaka gospodinja svoj recept, busolai so keksi (biškoti), ki imajo v sredini luknjo. Ena najstarejših sladic v Istri je parpanjak. Pucer ima recept zanj iz srednjega veka, ko so ga še sladili z medom. V parpanjak daš veliko začimb, klinčke, cimet, muškatni orešček, tudi poper ... Potem so moški to počasi grizljali in ponavadi zraven pili domači muškat. Torte so v slovenski Istri spoznali šele po drugi svetovni vojni, čeprav so pandišpanj (biskvitno testo) sem prvič prinesli Francozi (1806 do 1813). »Prve torte so bile biskvitno testo z nekoliko sladkorja. Pozneje so dodali kuhano kremo. Moj stric je imel v Padni prvi torto na poroki,« trdi Alberto Pucer. Kako je odtlej napredovala sladka domišljija, si niti misliti ne moremo. »Zdaj daš noter vse, kar ti dopušča domišljija ...«

Prisluhnili smo Sašu Jankoviču, vodji slaščičarne portoroških hotelov LifeClass, ki je samo lani na Sladki Istri prodala za 3500 evrov koščkov sladic. Letos bodo znesek presegli. Saša Jankovič pravi, da je letošnja zmagovalna sladica »ni mineštra, ma so bobiči« (iz restavracije Rizibizi) v bistvu nadgradnja njegove zamisli iz lanskega leta, ko je pripravil sladico z imenom Juha? Ne, mineštra. »Zame je vsaka sladica zgodba zase. Gost naroči juho, ko mu prinese jed, gost vpraša: Juha? Natakar pa mu odgovori: Ne, mineštra! Osnova je koruz­ni mus, v sredini je disk z želejem iz refoška, na vrhu pa bela čokolada s polento. Vse to je na biskvitu iz semenskega krekerja (bučno, laneno, sezamovo in sončnično seme), v sredini pa limeta in pinjole. Vsako leto ne morejo zmagati isti. Podobno zgodbo ima tudi naša letošnja nagrajena sladica matiramikaj, matiramisu. Vsaka sladica mora imeti sporočilo, drugače je dolgčas.«

Tudi nagrajena torta iz koprske Kroštole (last Popovičeve družine) ima sporočilo. Imenovali so jo torta, torta Koper. Včeraj so jo prodajali po rezinah – tri evre za kos. V Termah Čatež Aquaparku Koper so pripravili angelsko torto iz murv, gostišče Villa Andor pa oljčno-tartufov black jack.

»Prireditev spodbuja ustvarjalnost v kulinariki in neguje tradicijo. Vse več je spogledovanja z zdravo pripravljenimi sladicami, veliko jih je iz sadja, oreščkov in drugih naravnih sestavin. Seveda so zdravstveni delavci tudi letos merili sladkor v krvi in opozarjali na mogoče posledice presladkega življenja. Letos smo prireditev izpeljali teden prej, da bomo z njo popestrili Eurobasket. Zato bomo zvečer, uro pred finalom, v navijaškem centru rezali torto velikanko,« je povedala Tamara Kozlovič.