Tiskane izdaje
V stari Šivčevi hiši na Linhartovem trgu v Radovljici, ki je spomenik meščanske gotike, je prijetno hladno. Vegaste stene galerije, na katere se pripenjajo križnogrebenasti oboki, tokrat visijo slike in krožniki akademske slikarke Maje Šubic. Spomini na deda je naslovila razstavo, a ti »spomini« so namenjeni ne njenemu, ampak dedu Charlesa Darwina, Erasmusu, na katerega so Angleži silno ponosni, pri nas pa o tem slavnem Linhartovem sodobniku vemo zelo malo.
Umetnica je o njem navdušeno prebirala vrsto let in enako navdušeno pripovedovala o nastajanju razstave, ko smo jo obiskali v Poljanah, kamor se umakne pred poletno vročino in kjer ustvarja v ateljeju svojega očeta, slikarja Iva Šubica.
Vrtna miza, za katero sedeva najprej, je staro mlinsko kolo, atraktivno zaradi nekaj zelene mahovne patine, naškrabano in rahlo poševno, da pomisliš, ali nemara kozarec ne bo zdrsel. Napolnila ga je s temno rjavozeleno tekočino: pravi, da mete v vodi namenoma ni odcedila. Okusen je ta njen čaj in nesladkan prežene žejo. Mimogrede še pove, da vrta v suši nikakor ne zaliva vsak dan, saj morajo korenine po vlago globoko v zemljo in se tako krepijo. Maja nagovori fotografa, da poslika kosmate gosenice – te so se prepletle v nekakšno gomazečo kepico in se pritajile med hrastovo listje, ki ga pridno redčijo.
Ivetova magnolija
Naslednja fotografska lokacija, preden vstopimo v hišo in se podamo po strmih lesenih stopnicah, je ob njeni podolgovati freski s salamandrom na svetli podlagi tik ob vhodnih vratih. Glavo malo nagne in se z njo skoraj dotakne repate dvoživke; nedvomno, to je Maja Šubic, umetnica, ki združuje tradicijo in išče nove izvirne poetike, pozorna opazovalka narave ter izjemna poznavalka intelektualne zapuščine dveh Darwinov: razvpitega vodnika po evolucijski teoriji Charlesa ter nič manj pomembnega in prodornega deda Erasmusa (1731–1802), zdravnika, izumitelja, filantropa, humanista, enega vodilnih intelektualcev 18. stoletja.
Kako oguljeno je naslednje vprašanje: ali, in koliko, pa seveda drugače niti ne bi moglo biti, je oče vplival na hči, da se je tudi ona vdala slikarstvu!? V vrtec ji ni bilo treba, ob delavnem Ivetu, klicala ga je kar po imenu, pa je morala biti pridna. »Dobila sem papir in škatlo flomastrov. Te risbice imam še vedno spravljene.« Ob njem je še in še poslušala Martina Krpana, ki ga je na vinilni plošči bral Stane Sever; ovitek plošče je bil opremljen z Ivetovimi ilustracijami.
Svetloba v ateljeju
Zgornji del severne stene je steklen, okni sta tudi na vzhodni in zahodni strani, tako je svetloba ves dan enaka. Ive Šubic (1922–1989) je to hišo v Predmostu – zaselek od Poljan loči le cesta – zgradil leta 1950; tega leta je končal specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici na ljubljanski akademiji. V tem velikem prostoru je vse: so platna, prislonjena ob steno, na mizi in pod njo barve vseh sort, štefelaji, na katerih so stale slike, ki se jim je posvečal Ive, miza s kosi lehnjaka, ki se jim posveča Maja, mizica z računalnikom, preobložene knjižne police in s knjigami preobložena klubska mizica s pripadajočo oblazinjeno klopjo, vsega je v izobilju in to vzbudi obiskovalčevo navdušenje, medtem pa Maja nekaj mrmra bolj sama sebi v brk, češ oče si pa že ni zaslužil takega nereda in kaj kmalu bo treba umiti vsa ta številna okna. Opozori na posodice s pigmenti iz Provanse, iz katerih zmeša barvo za freske. Ob tem se spomni na dediščino očetovega strica Mirka Šubica, restavratorja, tudi njegove pigmentne prahove uporablja še danes. Mimogrede, iz istega rodbinskega debla prihajata še njena prednika, umetnika Jurij in Janez Šubic, ki pa nista imela potomcev.
Slovenka in Charles
Vse se je začelo že v osmem razredu, ko je pri uri biologije izvedela, da v knjižnici obstaja dnevnik Charlesa Darwina s potovanja z ladjo Beagle. Saj v resnici je mestoma zelo dolgočasen, prizna, in beleženje suhoparno. Kot bralko jo je fasciniralo njegovo soočanje z neznanim, kot umetnico so jo izzvali opisi in risbe živali in rastlin. Ideja je zorela in dozorela z vabilom za razstavo na Loškem gradu in izdelavo kamnitih znamk, ki so pravzaprav freske na lehnjaku, z upodobitvami živali in rastlin, fosilov ter njihovih biotopov, številka na posamezni znamki pa označuje stran v Charlesovem dnevniku. Razstavo v Galeriji na Inštitutu Jožef Stefan je opazil direktor British Councila Robert Monro, biolog, doma blizu Darwinovega rojstnega kraja Shrewsburya, in ji leta 2006 vtrl pot na Darwinov festival – odprtje je počastila prav njena razstava v muzeju, znamke pa so natisnili in jih kot prilogo namenili njihovemu letnemu časopisu. V počastitev 200. obletnice Charlesovega rojstva je v deški šoli, ki jo je obiskoval Darwin, na steno vhodne avle naslikala fresko s 45 živalmi.
Ko je odkrila dedka
Knjig o Darwinih je toliko, da za kaj drugega na mizici ni prostora. S kupa jemljeva drugo za drugo, recimo, o svojem dedu je pisal Charles Darwin v delu The Life of Erasmus Darwin. Jamesu Taylorju, Darwinovemu poznavalcu, je nekoč v Londonu na svojem predavanju porinila njegovo knjigo, da ji jo podpiše. In ko je odkrila Erasmusa, si je zagotovila branja za več let. »Bil je rdečeličen gospod z belo lasuljo, zajeten tako zelo, da je jedel ob prirezani mizi, kamor se je ulito prilegel njegov trebuh; zdravnik, ki so mu celo ponudili službo na dvoru kralja Jurija, vendar jo je zavrnil; pesnik, ki ga je cenil sam Wordsworth; izumitelj, borec proti suženjstvu, ustanovitelj Lunar Society, kluba intelektualcev in umetnikov, z imeni, kot sta James Watt in Josiah Wedgwood. Josiah je začetnik znamenitih izdelovalcev porcelana. Erasmus in Josiah sta bila dobra prijatelja, njuna otroka sta se poročila, leta pozneje se je njun vnuk Charles poročil s svojo sestrično in tako še oplemenitil svoje imetje.«
In prav to je želela poudariti Maja, ko je za Šivčevo hišo začela snovati razstavo, namreč da je družinski imperij navsezadnje omogočil Charlesovo potovanje in teorijo o evoluciji, saj mu ni bilo treba skrbeti, kako bo služil denar, ampak se je lahko posvečal zgolj raziskovanju. Keramične krožnike je uporabila kot prispodobo za Wedgwoodow porcelan.
Tehnološko so morali stvar domisliti, prijateljica Tanja Sokolov je izdelala keramične krožnike, Milan Špiček, ki je zidar, jih je prevlekel s plastjo ometa, da je nanje lahko slikala. Upodobila je maloštevilne ilustracije Erasmusovih del ali poudarila njegova opažanja predvsem v medicinskem učbeniku: rdeča pika ponazarja odziv očesne mrežnice, ki se ob strmenju obarva zeleno, delček naprave, ki je takrat omogočala elektrošoke. Želela je opozoriti na njegov prevod dela Carla Linneja in naslikala rastline, ki jim je podelil angleška imena, na njegov dnevnik, »knjigi vsakdanjih navad«, kamor je zapisoval in risal izume. Charlesov dedek je bil pesnik in je tudi o znanosti razmišljal poetično: zanj so bile rastline polne erotike – pestič zapeljuje prašnike.
