Slovenija – čudovita, a polna administrativnih ovir

»V vašem časopisu sem prebral, da bi lahko Slovenci, ki živijo po svetu in so tam uspešni, prišli domov in s svojim znanjem in izkušnjami pomagali Sloveniji. Saj prihajamo, ampak tukaj trčimo ob takšne ovire, da jih komaj premagujemo,« je povedal John Križman, v Avstraliji rojeni Slovenec, ko se je oglasil v našem uredništvu. O svoji ljubezni do Slovenije in hkrati neznansko velikih administrativnih težavah, s katerimi se ubadajo tukaj, sta pripovedovala tudi druga dva sogovornika iz Društva povratnikov Lastovka.

Starši zdaj 52-letnega Johna Križmana so se leta 1955 kot ekonomski migranti preselili iz Brkinov v Perth (tam živi 1,5 milijona prebivalcev, od tega približno 400 Slovencev) v zahodni Avstraliji. John je prišel v Slovenijo prišel prvič leta 1990. Najprej je poučeval angleščino na ljubljanski gimnaziji na Poljanah, nato ga je Lojze Peterle leta 1994 povabil na zunanje ministrstvo mlade države, pripoveduje. Tam je kadrovski oddelek vodila zdaj razvpita gradbena baronica Hilda Tovšak, »ki se je obnašala, kot da bi imela bič v rokah«, se spominja sogovornik, ki je ministrstvo tudi zato precej hitro zapustil. »Nostrificirati bi moral avstralsko diplomo iz ekonomije in angleškega jezika. In bi jo, a so mi hoteli zaračunati dva tisoč takratnih nemških mark, znanka iz Argentine pa mi je povedala, da je bilo zanjo brezplačno. Tega nisem mogel razumeti, rajši sem pustil državno službo,« pripoveduje. Precej dobro je spoznal vso slovensko politično prizorišče: »V tem času sem člane vseh slovenskih političnih strank poučeval angleščino.«

Avstralija je odlična država, a izziv je Evropa

Kljub vsemu je nihal in se za dve leti vrnil v Avstralijo: »Veste, nikjer se nisem počutil prav doma. V Avstraliji je imel oče gradbeno podjetje in smo se devetkrat preselili. Tam je nasploh normalno, da se preseliš trikrat do petkrat v življenju, ne navežeš se na en kraj. V Sloveniji pa sem bil na novo.« Kljub vsemu se je odločil za vrnitev v domovino staršev, v Ljubljani se je poročil in – ostal: »Avstralija je odlična država, a izziv je Evropa, ker je utrip tukaj drugačen. Slovenija je ena najlepših držav v Evropi. Ljubljana je varna, stabilna, hkrati pa si blizu Dunaju, Parizu, torej Evropi.«

»Ko nekdo v Avstraliji konča šolo, je v navadi, da gre od doma in si najame ali kupi svoje stanovanje ali manjšo hišo. Tam so plače take, da ni težko vzeti kredita za manjšo hišo. Ko dobiš v službi boljši položaj in zaslužiš več, si lahko kupiš večjo hišo z velikim vrtom. Če ima človek dober poklic – na primer, če je mizar –, lahko dobro zasluži. Avstralija je socialna država kot Kanada in Avstrija,« je povedal sogovornik, ki zdaj živi v Tacnu pri Ljubljani, dela pa v Avstriji. »Tudi Avstrija je zelo spodbudno okolje. Vse se da takoj urediti. Niso zahtevali nostrifikacije diplome kot v Sloveniji, zaupajo Avstraliji. Avstrijci kažejo interes za vse. Zelo so prijazni. Res z veseljem hodim v službo,« pravi John. In o Sloveniji? »V Sloveniji je tako, da se ljudje bojijo, ne samo tujcev, tudi drug drugega. Ko smo prišli, so nas gledali z nezaupanjem.«

Od urada do urada

V začetku, torej v 90. letih, je imel velike načrte investirati v Sloveniji, kot vsi vrnjeni Slovenci, ki so se vključili v združenje Lastovka. »Takoj so se pojavile težave. Pokazalo se je, da je težko kar koli urediti. Uradniki slabo delajo. Ko sem hotel na primer urediti neke papirje pred nakupom nepremičnine, so mi na občini najprej rekli, da pristojne uradnice teden dni ne bo, to se je zavleklo na mesec dni, na koncu na skoraj celo leto in vmes ni bilo nikogar, ki bi to lahko uredil. Mojo pritožbo je občina poslala na ministrstvo, ministrstvo je reklo, da ni pristojno, so me poslali nekam drugam. Nič ni šlo. Vprašal sem, ali bi moral kakšnemu uradniku kaj plačati. Potem me je glavna gospa s tistega urada poklicala in so uredili. Ampak koliko energije je treba vložiti v to! V Avstraliji in tudi v Avstriji urediš takšne papirje zelo hitro in učinkovito. Če en referent nečesa ne ve, pokliče drugega. V Sloveniji pa si popolnoma sam in izgubljen v administraciji.«

John Križman opaža enako obnašanje pri uradnikih in politikih. Tudi tu nič ne velja, kar se z nekom dogovoriš, pravi. »Odpravnika poslov v Avstraliji dr. Zvoneta Žigona smo povabili na sestanek v našem združenju Lastovka, da bi ga povezali z investitorji. Nikoli ni prišel. V Sloveniji preprosto ni interesa za investitorje.«

Kako do turistične oznake za prenočišča

Martin Bibič, 48, iz družinskega hotela Krona v Domžalah, iz Nemčije vrnjeni Slovenec, nam zaupa drobno, a zanimivo težavo, ki so jo v združenju Lastovka poskušali razrešiti z uradniki, nato s politiki, a ni šlo. Bibič se je namreč odločil zgraditi apartmaje v rodnih Pišecah na Kozjanskem. »Izpolnila se mi je želja vsakogar, ki je kdaj odšel v tujino, da na svojem koščku zemlje doma postavi nekaj svojega. V objekt Vila s sedmimi apartmaji sem vložil več kot milijon evrov. Vzel sem pol milijona evrov dolgoročnega kredita, 200 tisoč evrov kratkoročnega, 190 tisoč evrov sem dobil evropskih sredstev. Apartmaji so postavljeni, vendar jih obiskovalci težko najdejo. Zato sem zaprosil občino Brežice, kamor Pišece spadajo, za postavitev nekaj tabel ob cestah, ki bi obveščale turiste, da so v bližini turistične postelje. Dvakrat sem pisal, a so mojo vlogo zavrnili,« pripoveduje.

Za sogovornika je to zelo velika težava, saj je Kozjanski park sicer turistična destinacija, a so apartmaji »skriti« pred pogledi s ceste in jih je brez oznake zelo težko najti. Gostje resda uporabljajo GPS v avtomobilih, toda signala na tem območju Slovenije skoraj ni. Najprej jih je treba torej z oglasi prepričati, da bi sploh prišli, potem pa imajo težave z iskanjem apartmaja, kar jih seveda jezi.

Ne uradniki ne politiki ne morejo nič

V okviru Lastovke mu je poskušal pomagati prijatelj John Križman. »Poklical sem na pomoč Franca Pukšiča, ki je vodil komisijo za Slovence po svetu. Ta organizacija obstaja tudi zato, da bi pomagala takim, kot smo mi v Lastovki. Bil je prijazen in je prišel v hotel Krona na pogovor in zajtrk. Sam ni mogel nič ukreniti, zato se je obrnil na svojega znanca iz SDS, državnozborskega poslanca za območje Domžal Roberta Hrovata. Naslednjič sta prišla na pogovor v Bibičevo Krono oba. Pozajtrkovali smo in Hrovat je obljubil, da se bo obrnil na svojega strankarskega kolego, župana občine Brežice, ki bi v resnici lahko pomagal. Od takrat ni bilo nikogar več, table pa Bibič še vedno nima,« je povedal Križman.

Tudi mi smo se obrnili na občino Brežice. Izkazalo se je, da je problem obravnaval celo občinski svet, ki je prejel svetniško vprašanje o turističnih tablah za Bibiča v Pišecah. Toda tudi po tem se ni nič uredilo. Iz občinske službe za stike z javnostjo so nam precej na dolgo in natančno odgovorili, da so na podlagi zakonov in pravilnikov takšne table lahko postavljene le v bližini mesta ali na mestu, kjer tak turistični objekt stoji, ne pa na lokacijah, ki so več kilometrov stran od objekta, kot je predlagal investitor. Temu so v odgovoru pojasnili, da je postavitev želene signalizacije mogoča, »če stranka predloži vlogo in elaborat postavitve signalizacije ter pridobljena soglasja upravljavcev cest za občinske in za državne ceste. Vsi stroški dokumentacije in postavitve bremenijo predlagatelja. Vloge stranke z izdelanim elaboratom pa občinske službe še niso prejele,« so nam odgovorili z občine.

Seveda je niso prejeli. Martin Bibič namreč vsak dan skupaj z ženo od ranega jutra do pozne noči dela v malem družinskem hotelu v Domžalah. Kdaj naj se ukvarja s pripravo elaboratov in zbiranjem soglasij?

Administrativne ovire

»V Sloveniji imam občutek, da bi moral vsakdo biti odvetnik, ki pozna vse zakone, da bi lahko uredil najmanjšo stvar,« meni Daniel Šmon, 28-letni Slovenec, ki se je iz daljne Avstralije pred pol leta preselil v Slovenijo. »Med Avstralijo in Slovenijo je velika razlika. V Avstraliji so prijazni do strank in kupcev, obrazci so tako enostavni, da jih lahko vsakdo razume. V Sloveniji pa ne, tu je obrnjeno,« je ugotovil v tem kratkem času.

V Avstraliji rojeni Daniel je ubral drugačno pot kot drugi mladi Slovenci. V času, ko mladi množično zapuščajo Slovenijo, se je sam odločil, da se bo iz Melbourna preselil na Bled. »Tukajšnji znanci mojih let se čudijo. Vsi hočejo v Avstralijo, mene pa sta privabili Slovenija in možnost, da potujem po Evropi,« pravi. Kot desetletnik je prišel s starši za tri leta živet v Slovenijo, takrat je tu obiskoval tudi osnovno šolo in vzljubil domovino svojega očeta. Za preselitev sta se z ženo, ki je Avstralka, odločila, ko se jima je lani rodil sin Luka. »Kot otroku mi je bila Slovenija zelo všeč. Hotel sem jo izkusiti še zdaj, ko sem odrasel. V Melbournu sem bil višji svetovalec pri Microsoftu, a sem zaradi preselitve službo pustil. Najeli smo hišo v Zasipu pri Bledu, kjer je zelo lepo. Registriral sem se kot samostojni podjetnik in delam na daljavo za avstralsko računalniško podjetje SSW,« je povedal. Ob preselitvi in registraciji s. p.-ja pa je moral razreševati vsemogoče nenavadne birokratske zaplete.

»Tudi v Avstraliji sem imel s. p., tako da sem vedel, v kaj se podajam. Z registracijo samo ni bilo težav. Potem pa sem moral dati za razne stvari v zvezi z varstvom pri delu več kot 500 evrov. Tega sploh ne morem razumeti. Kot s. p. sedim sam v sobi za mizo z računalnikom, a sem porabil za svoje varstvo pri delu več časa in več denarja kot v Avstraliji v dveh letih za vse. V Avstraliji mora obrtnik narediti finančno bilanco z računovodjo enkrat na leto, v Sloveniji vsak mesec. A v Avstraliji so obrazci tako enostavni, da zmoreš vse sam, tudi tamkajšnji davčni urad mi je pomagal, tu pa je vse zelo zapleteno. Klical sem na urad za varstvo pri delu in dobil nekega gospoda, ki mi je zelo nesramno povedal, da je moja naloga, da zakonodajo poznam. On torej ni tam, da bi mi pomagal. Odnos uradnikov v Sloveniji je zares slab. Počutiš se kot kriminalec, ker motiš uradnika. Seveda sem pri urejanju zadev v Sloveniji srečal tudi prijazne ljudi, ampak več primerov je bilo, da so bili neprijazni in nesramni. Uradniki ne vedo drug za drugega, pošiljali so nas v druge pisarne in druge urade in nam niso povedali, da je to na drugi strani ceste,« pripoveduje sogovornik po izkušnjah s prijavo stalnega prebivališča, obveznega zdravstvenega zavarovanja in obiska zdravstvenega doma, prijavo državljanstva za sina (to je bilo urejeno takoj), urejanjem električnega priključka in drugih računov.

Lahko gremo kamorkoli

»Vedno je možnost, da pri vsem tem v Sloveniji mimogrede narediš prekršek in da boš kaznovan,« pravi. Kot primer pove zanimivost: za začasno prijavo na njihovem skupnem družinskem naslovu v Zasipu je morala žena (ki ni državljanka Slovenije, ampak Avstralije) navesti svoj stalni naslov v Avstraliji. Toda v Avstraliji nimajo stalnih naslovov na način kot v Sloveniji, poleg tega so se od tam kot družina odselili. Ker v Sloveniji torej ne bi smela začasno stanovati s svojim možem in sinom, če ne bi navedla svojega stalnega naslova v Avstraliji, je navedla, da živi pri svojih starših, čeprav to ne drži.

Kakšne načrte imajo? »Ravno te dni sta se iz Avstralije k nam preselila tudi moja starša, ki sta si to že dolgo želela. Imata avstralsko pokojnino in nam ni težko. A ne vemo še, kako dolgo bomo ostali. Zdi se mi, da si je v Sloveniji zelo težko toliko ustvariti, da bi poskrbel za svojo starost. V Avstraliji bi bil lahko v službi samo eden od naju, pa bi lahko družina živela, tukaj so plače tako nizke, da bi morala biti v službi oba. Občutek imam, da je v Sloveniji zaradi birokracije zelo težko biti podjetnik. Res še ne vem. Odidemo lahko kamor koli,« je dejal Daniel Šmon.