Sodobno suženjstvo: ko svoboda nima več vrednosti

Savita Debnath je imela 14 let, ko sta v njeno vas na vzhodu Indije prišla dva moška in ji obljubila, da jo bosta odpeljala na delo nedaleč od Kalkute, kjer bo na mesec zaslužila po 40 dolarjev.

Za deklico, ki še nikoli ni videla 2500 rupij (kolikor znaša 40 dolarjev) na kupu, je bila to sanjska priložnost. S tem denarjem bi lahko rešila družino in morda celo privarčevala določeno vsoto za šolanje. Kako bi lahko deklica njene starosti slutila, da jo bosta kriminalca v Kalkuti spravila na vlak in jo prodala drugim preprodajalcem, ki so jo nato odpeljali v New Delhi in prodali bogati družini za služkinjo?

Vi ne obstajate

Zgodbo o Saviti avstralska fundacija Walk Free navaja v poročilu, ki ga je objavila v četrtek in v katerem trdi, da je usoda indijske deklice pogosta zgodba, in to ne le v Indiji, temveč po vsem svetu. Savita je postala last newdelhijske družine, v kateri je morala skrbeti za dva otroka in streči, kadar so v hišo prišli gostje. Gospodarji so od nje zahtevali, da dela od šestih zjutraj do po polnoči. Ker so zanjo že plačali preprodajalcem, njej osebno niso dajali nič. Niso ji dovoljevali stikov z družino, ni imela prostih dni in ni bila več gospodarica svojega življenja. Od obljubljenih 40 dolarjev mesečne plače so ostale le še žaljivke, grožnje in pretepanje.

Zhou Yong (ime sem spremenila, ker gre za zelo občutljivo temo) je bila precej starejša, ko je k njej pristopil partijski funkcionar ene od kitajskih pokrajin in ji dvoril, vse dokler ni privolila, da postane njegova žena. Bila je igralka, lepa in na poti k slavi, a se je morala po poroki s politikom odreči karieri. Nič več se ni smela družiti s starimi prijatelji. Postajala je vse bolj nezadovoljna in odločila se je, da se bo ločila. »Samo poskusi!« ji je zagrozil vplivni mož. Poskusila je. Vendar je na območnem sodišču, kjer je zaprosila za ločitev, ni bilo več v računalniku. »Žal nam je, a vi ne obstajate!« ji je dejala uradnica. Zhou Yong se je spremenila v sužnjo, še preden se je tega zavedala.

Vse to so oblike sodobnega suženjstva, o katerem govori poročilo avstralske fundacije, ki pa se še zdaleč ne končajo zgolj s takšnimi zgodbami. »Gre za način obravnavanja drugega človeka, kot da je lastnina, ki jo je mogoče kupiti, prodati ali celo uničiti,« opredeljuje suženjelastniški odnos omenjena organizacija, k temu pa dodaja še žrtve trgovine z ljudmi in prisilno delo, ki poteka brez soglasja in z grožnjami.

Rezultati raziskovanja sodobnega suženjstva so prizadeli večino od 162 držav, ki so se znašle na seznamu. Kot navajajo v poročilu, je v Ameriki v suženjskem položaju 60.000 ljudi. V Rusiji jih je celo več kot pol milijona, v Veliki Britaniji so jih našteli 4600, na Islandiji pa okoli sto. Res pa je, da se je severna Evropa izkazala boljša od vseh drugih območij sveta. Pri vsem tem zbuja posebno skrb dejstvo, da je suženjstvo – podobno kot bogastvo – neenakomerno razporejeno. Kar dve tretjini od skupno 30 milijonov zasužnjenih ljudi živi v desetih državah z vrha tega črnega seznama. Na prvi pogled preseneča, da je največ zasužnjenih ljudi v Indiji, kjer bi morala demokracija varovati svobodo človeka, na drugem mestu je Kitajska, kjer bi moral dostojanstvo vsakega človeka varovati socializem, na tretjem pa Pakistan, kjer bi moral sužnjelastništvo preprečevati islam.

Če malo premislimo, pa pravzaprav ni nič čudnega, da prav omenjene tri države izstopajo po osupljivo velikem številu sužnjev. Indija jih ima 13,9 milijona, Kitajska 2,9 in Pakistan 2,1. Ta suženjstva se med seboj po marsičem razlikujejo, imajo pa eno skupno točko: nespoštovanje žensk.

Žena za uvoz

Tako na Kitajskem kot v Indiji – prav zaradi tega, ker so otroci ženskega spola nezaželeni – vse bolj primanjkuje žensk. A medtem ko postaja njihova socialna vrednost v mestih vse večja, se na podeželju spreminjajo v predmet trgovanja. V obeh državah je vse več podeželskih območij, kjer se fantje nimajo s kom poročiti, saj se je razmerje med novorojenimi dečki in deklicami v zadnjih tridesetih letih spremenilo do te mere, da se o ženi vse bolj razmišlja kot o dobrini, ki jo je treba uvoziti. V Indiji se, na primer, na 1000 dečkov rodi samo 914 deklic, medtem ko na Kitajskem ta odnos prikazujejo s povprečnimi 118 dečki na 100 deklic. Na posameznih (praviloma revnejših) območjih znaša to razmerje celo 130 dečkov na 100 deklic.

Drugi dejavnik sodobnega suženjstva je obsesija z gospodarsko rastjo. Vse odkar sta se Indija in Kitajska vključili v trend tržne globalizacije, s tem ko se razvitemu svetu ponujata kot pomembni partnerici, ker lahko skorajda vsak izdelek proizvedeta ceneje od sleherne države, v kateri človek ni zgolj delovna sila, se je cena življenja znižala do ravni, na kateri jo le še tanka črta loči od tega, da postane popolnoma brez vrednosti. Pod to črto se začne sužnjelastništvo, ki se nič kaj dosti ne razlikuje od tistega, o katerem beremo v zgodovinskih knjigah o vzpostavljanju Amerike ali v romanih Charlesa Dickensa o industrializaciji Anglije.

V pasti mogočnežev

Najbrž ni treba posebej poudariti, da je v Indiji, Kitajski in Pakistanu prav revščina glavni vir suženjstva. Mladi ljudje, neredko še otroci, so željni vsega: od hrane do izobraževanja. Zato se takrat, ko se jim ponudi meglena priložnost, da bi nekaj zaslužili, zlahka ujamejo v pasti območnih mogočnežev, ki so povezani z organiziranimi trgovci s sužnji različnih vrst. V kitajskih sprejemnih centrih sem se imela priložnost srečati z dečki, ki so se – tako kot Savita v Indiji – napotili za obljubami, češ da bodo v mestu dobili delo in plačo, ki bo znašala nekaj deset dolarjev, končali pa v opekarnah ali tovarnah, ki še najbolj spominjajo na koncentracijska taborišča. In tako kot je igralka Zhou Yong »prenehala obstajati«, ker jo je iz sistema izbrisal pomemben partijski funkcionar, tako je tudi veliko otrok in mladih ljudi v suženjsko delo prisilil lastnik opekarne ali tovarne, za katerim so stali vplivni oče, skorumpirana policija in sumljivo pridobljeni kapital brez mehanizma javnega nadzora.

Kitajska se je z ogorčenjem odzvala na poročilo avstralske fundacije, pri čemer upravičeno trdi, da v zadnjem času počne vse, kar je v njeni moči, da bi rešila ugrabljene otroke in aretirala organizirane preprodajalce žensk in delovne sile. In res, v letu 2011 so rešili več kot 13.000 otrok, ki so jih preprodajalci ugrabili z namenom, da bi jih prodali družinam, ki ali nimajo otrok ali si želijo tako zagotoviti sužnja v hiši in na poljih. V minulih dveh letih so rešili 23.000 žensk, ki so jih preprodajalci premamili z lažnimi obljubami ali ugrabili, nato pa prisilili, da so delale v javnih hišah ali kot služkinje pri bogatih družinah. Dobršen del deklet so prodali družinam na podeželju, katerih sinovi si ne morejo najti nevest, tako da so starši brez zadržkov pripravljeni plačati večjo vsoto in tako zagotoviti nadaljevanje rodu.

A kampanje lova na preprodajalce sužnjev niso dovolj dobra rešitev in ne smejo biti edina oblika boja proti sodobnemu suženjstvu. Nujno je treba kreniti od začetka. Od človeka kot največjega zaklada vsake družbe. Od otročička ženskega spola kot enakopravnega darila staršem. Od temeljnih vrednot razvite demokracije, ateističnega socializma in nepopačenega islama, ki na zasužnjevanje na povsem enak način gledajo kot na neodpustljiv greh.