Tiskane izdaje
Z Mesarji se dobim nedaleč stran od mesta, kjer trenirajo. Pa ne rezanje mesa, temveč metanje žogice in odbijanje. Pisana druščina fantov in deklet sestava softball ekipo, ki je s svojim entuziazmom in energijo med igralce tega športa vnesla svežino in navdušenje.
»Kot otrok sem dve leti s prijatelji na travi igral baseball. Mnogo let kasneje sem nekje zasledil, da obstaja rekreativna softball liga. Tudi sam sem začel razmišljati, da bi sestavil ekipo igralcev sofballa. Toda vse se je začelo na pivu z enim od članov današnje postave. K sodelovanju smo povabili nekaj prijateljev in twitterašev. Bilo nas je ravno dovolj, da ustvarimo ekipo – pet punc in pet fantov, ki smo tam zadaj na igišču blizu Mesarske ceste imeli prvi trening,« z roko na igrišče pri Srednji ekonomski šoli Ljubljana nedaleč stran pokaže idejni vodja Damjan Cilenšek.
V Sloveniji se je softball začel razvijati konec sedemdesetih, v zadnjem času pa se je pri nas pojavil nov profil športne panoge imenovan slowpitch. Tega igrajo tudi Mesarji. »Šport je podoben baseballu, le z nekaj prirejenimi pravili. Žogo, ki je nekoliko večja, mečemo v loku in na igrišču se veliko dogaja med vsemi igralci. Za razliko od baseballa, tu igrajo ne le moški, temveč tudi ženske,« na kratko softball opiše Vini, kot Damjana kličejo soigralci.
»Na začetku smo preko posnetkov na internetu spremljali vaje in se sami učili. Vse je bilo bolj rekreativno in preprosto. Nato smo se povezali s Savino Goličnik, ki je sekretarka Zveze za baseball in softball Slovenije. Ponudila se je, da nas bo trenirala. In ne le, da smo dobili odlično trenerko, začeli smo trenirati tudi na pravem igrišču Golovec v Štepanjskem naselju,« je navdušen Vini, ki nosi dres s številko 72.
Med vojaškim in nogometnim drilom
»Za večino od nas so treningi precej težki, saj imamo le tri člane, ki so športniki. Veliko je gibanja, ki ga mnogi nismo vajeni,« pove Primorec Danijel Mihelj. Na igrišču se ga je prijel vzdevek Komunalc. »To je luštna kombinacija nogometnih in vojaških drilov ter različnih veščin – teka, metanja, lovljenja, podajanja, strateškega razmišljanja,« pa treninge, ki potekajo dvakrat na teden, opiše Primož Zanoškar Zane. Starost v ekipi je med 27 in 35 let, mladi fotograf pa dodaja, da kljub temu, da je ekipa sestavljena le iz športnih entuziastov, Mesarji softball jemljejo zelo resno: »Za amaterje smo zelo zagnani in na treningih osredotočeni. V teh nekaj mesecih smo tako napredovali, da lahko konkuriramo nekaterim ekipam, ki trenirajo že vrsto let. Letos še nismo v ligi, a naš cilj za prihodnje leto je, da ne bi bili zadnji.«
Do sedaj so igrali na štirih turnirjih in zmagali dve tekmi. Igralci so si enotni, da je vzpon novih ekip velik, športniki z Mesarske pa v venčku tistih softball moštev z živalskimi imeni – Zajčki, Race, Lisičke in Buldogi so le nekatera med njimi – izstopajo tudi z energijo in dobro voljo. »Videti je, da smo tudi drugim ekipam prirasli k srcu. Včasih nam posodijo pripomočke za igro, včasih pa tudi igralce, če jih rabimo,« skoraj v en glas povejo Mesarji in razkrijejo luštno zgodbo ekipe Race z Iga, proti kateri so nedavno igrali na turnirju. »Sestavlja jo pet otrok in pet staršev. Otroci so pred tekmo na ves glas kričali: »Mesarji nam bodo perje populili!« Toda, ko so nas prvič premagali, so se veselili in v smehu vzklikali: »Mesarje smo zaklali«.«
O poškodbah na facebooku
»Čeprav so nekatere ekipe mislile, da smo člani poklicni mesarji, pa v naši ekipi pravzaprav nimamo niti enega mesarja! Člani smo povsem različnih poklicev – od programerjev, fotografov, marketingarjev, oblikovalcev, tudi komunalca iz Sežane imamo,« razloži Vini, ki pravi, da kreativce vseh vrst ne druži le navdušenje nad športom, temveč tudi nad socialnimi omrežji.
Vsi so aktivni predvsem na twitterju. Tudi njihov facebook profil je poln komentarjev in všečkov. »Vedno objavimo fotografije in utrinke s tekem in treningov. Dokumentiramo tudi poškodbe. Ker nihče od nas ni poklicen športnik in ker smo včasih nerodni in površni, smo imeli že precej bližnjih srečanj z udarci, problemi z gležnji in koleni, soigralec je imel razsekano arkado, drugi ustnico, tretji pa natrgano ahilovo tetivo.« Sogovorniki, ki sem jih ujela tik pred treningom, se radi športno udejstvujejo, veselijo pa se tudi novih članov in predvsem časa po intenzivnih vajah. Pravijo namreč, da si po treningih vedno zaslužijo nagrado – to je navadno mrzlo pivce, ob katerem debatirajo o vrhuncih dneva na igrišču.
V lokalnem kafiču jih že dobro poznajo. »Ob dnevih, ko imamo treninge, se kafič prelevi v naš klubski lokal, tam nas večkrat natakarica počasti s porcijo čevapčičev. Eno od polic krasi tudi naša softball žogica s podpisi, ki je že skoraj popolnoma obrabljena,« dodajajo člani ekipe. Njihova maskota je Primoževa psička Cuba, Mesarji pa imajo celo navijačice z imenom Svinjske ribice, ki jih na tekmah spodbujajo z rdečimi cofi.
