Solidarnost v srbski družbi še živi

Srbija je na zadnjem mestu po kakovosti zdravstvenega varstva.

Objavljeno
14. september 2013 21.34
Vili Einspieler, Beograd
Vili Einspieler, Beograd
Čeprav večina srbskega življa, ki se vse bolj utaplja v socialni stiski, čas porablja le za vsakdanja rutinska opravila in spanje, ga še niso cepili proti solidarnosti. Zaradi izjemnega pritiska javnosti, tako medijev kot institucij za varstvo človekovih pravic ter številnih nevladnih organizacij in državljanskih pobud na družabnih omrežjih, se je oblast le odločila, da bo država prevzela stroške presaditve srca v tujini.

Srbi so pred tem poskušali z veliko humanitarno akcijo rešiti življenje osemletne Tijane Ognjanović, ki so jo operirali v Houstonu v ZDA, vendar je deklica kljub temu umrla. Vrste so strnili tudi za dvanajstletno Anito Balaž, najbolj odmeven pa je bil nastop srbskega igralca Sergeja Trifunovića v Velikem bratu, ki je rojake pozval, naj raje s kratkimi sporočili sofinancirajo operacijo deklice, kot da denar namenjajo resničnostnim šovom. Direktor centra za nujno medicinsko pomoč Zlatibor Lončar je potrkal na vest rojakov z vprašanjem, kako je lahko srbski tajkun Miroslav Mišković v enem dnevu zbral dvanajst milijonov evrov za varščino, vsa Srbija pa več mesecev ne more zbrati dovolj denarja, da bi rešila življenje otroka. Končno se je iz zimskega spanja prebudila tudi oblast, tako da ni bilo več potrebe po humanitarni akciji.

Reševanje življenja otrok je diskriminacija

Srbija se je po kakovosti zdravstvenega varstva uvrstila na zadnje mesto med 34 državami, ki jih je primerjal Euro Health Consumer Index. Srbija je država z najnižjo stopnjo bolnikov, ki preživijo raka, prav tako spada med države, v katerih je največ prezgodnjih smrti. Umirajo tudi otroci, ker srbsko zdravstvo ni usposobljeno za presaditev srca. Statistični podatki namreč kažejo, da presaditve srca glede na dejanske potrebe ne bi bile ekonomsko upravičene, velik problem je tudi zakonsko neurejeno donatorstvo organov. Ministrstvo za zdravstvo je še tik pred odločitvijo o državnem financiranju presaditve srca v tujini za vse državljane trdilo, da bi bila takšna odločitev v nasprotju s srbsko ustavo. Najbolj za lase privlečena je bila izjava nekdanje zdravstvene ministrice Slavice Đukić Dejanović, češ da zakon o diskriminaciji prepoveduje razlikovanje državljanov glede na medicinsko diagnozo ali njihovo starost. Po njenem bi lahko skupščina spremenila zakon, kar bi omogočilo spremembo pravilnika o zdravljenju v tujini.

Predsednik skupščinskega odbora za zdravstvo Dušan Milisavljević je povedal, da ministrstvo za zdravstvo in republiški sklad za zdravstveno zavarovanje nista držala obljube, da bo država prevzela odgovornost za zdravljenje otrok v tujini. V nasprotju z ministrico je še pojasnil, da zakon o zdravstvenem zavarovanju omogoča zdravljenje pacientov v tujini, če jih ni mogoče zdraviti v Srbiji.

Da se oblast zgolj spreneveda, so menile tudi vse srbske ustanove za varstvo človekovih pravic. Kakorkoli že, republiški sklad za zdravstveno zavarovanje si je čez noč premislil in po hitrem postopku sklenil, da bo država plačala stroške zdravljenja vseh srbskih državljanov, ki bodo napoteni na presaditev srca v tujino. Čeprav je srbska javnost sprejela odločitev z odobravanjem, se večina seveda zaveda, da gre predvsem za nabiranje političnih točk, in ne za resnično skrb oblasti za njihovo zdravje.

Bodo (spet) ženske povlekle voz?

Sodeč po izsledkih raziskave o tem, kako poteka dan povprečnega prebivalca Srbije, se bo v Srbiji v dveh desetletjih razvila družba matriarhata. Pripadniki zrele generacije se obnašajo kot otroci ali pa se posvečajo starševski vlogi. Ne gre zgolj za ležernost in pomanjkanje želje, da se premaknejo in naredijo nekaj zase, ampak vztrajno čakanje, da to namesto njih storijo drugi, ter pritoževanje, kako je vse slabo. Vzrok ni le v ceneni zabavi, ki jo je izvozila ameriška zabavna industrija, temveč tudi dejstvu, da je v srbsko družbo aktivno vključena le polovica prebivalstva, kar že škodljivo vpliva na njen razvoj.

Ugotovitev velja tako za generacijo, ki je glasovala za pokojnega srbskega vožda Slobodana Miloševića, kot za generacijo, ki je preskočila jugoslovanski samoupravni polom, poletne dopuste na hrvaškem morju ali zimske počitnice v slovenskih hribih in hladno vojno. Življenje prvih in drugih so zaznamovali mednarodni ukrepi, hiperinflacija, kriminal in izgubljene vojne. Račun plačujejo tudi tisti, ki jih ni nihče nič vprašal, ko je nazadnje ugasnila luč v balkanski krčmi.

Spremembe bi lahko prinesla šele generacija, ki se je rodila po srbski oktobrski revoluciji. Navsezadnje tudi v zdravstvu, kjer je revolucija pometla z najboljšimi kadri in namesto njih ustoličila politikante. Rezultati raziskav o odnosu nove generacije do dela kažejo, da študentke in učenke namenijo veliko več časa učenju kot študenti in učenci.

Razlike so tudi v pripravljenosti soočiti se s pomembnimi življenjskimi vprašanji ter v znanju in kompetentnosti. Ženske so bolj izobražene kot moški. Dosegle so visoko stopnjo samozavesti. Borijo se za enakopravnost pri delu. Moški niso zainteresirani za bolj enakopravno preureditev odnosov med spoloma, ki bi lahko prispevala k intelektualnemu in gospodarskemu napredku družbe. Nemara v Srbiji tako ne bo več dolgo veljalo, da povprečna ženska porabi kar petkrat več časa za hišna opravila kot povprečen moški.